Draga Magdalena, sem tvoja zvesta bralka in komaj čakam, da preberem tvoj odgovor. Imam hčerko, staro 13 let, v šoli je še kar pridna, medtem ko je zunaj šole pravi divjak. Oblači se v črno, okoli oči je namazana s črno barvico in tudi nohte si lakira na črno. Živiva sami, ker naju je njen oče zapustil kmalu po njenem rojstvu in se preselil v tujino. Vse to, kar sem vam do zdaj napisala, sprejemam in nimam nič proti. Sprejemam tudi to, da kadi in se pozno vrača domov. Razumem, je v puberteti, išče svojo identiteto in podobno. Ne morem pa se sprijazniti s tem, da mi laže. Kar nekajkrat sem jo že ujela na laži. Potem sva se vedno pogovorili, ona je na koncu jokala in mi sveto obljubila, da mi ne bo več lagala, pa če je resnica še tako boleča. Jo bom že prenesla, sem ji rekla in vedno znova sem ji verjela, da zdaj pa zares ne bo več lagala. Lahko si mislite, kako sem bila vedno znova razočarana, ko sem ugotovila, da mi spet laže. Ne vem več, kaj naj storim in kako naj se vedem do nje, da mi bo začela bolj zaupati. To bi rada predvsem zato, ker vem, kako pomembno je, da vsaj enemu človeku brezpogojno zaupaš. Želim si, da bi bila za mojo hčer to jaz, dokler si ne najde ljudi, ki jim bo prav tako lahko zaupala. Pri tem moram napisati, da gre za manjše laži, pri velikih in pomembnih stvareh mi vedno govori po resnici. Zato ji tudi še vedno zaupam in rada bi jo naučila, da ima laž kratke noge in da najbolj prizadene prav tistega, ki se je zlagal. Rada bi ji privzgojila vero v iskrenost in resnicoljubnost. Vem pa tudi, da je zapravljeno zaupanje težko priklicati nazaj in bojim se, kaj se bo zgodilo, ko bom jaz izgubila zaupanje vanjo. Moram reči, da ne manjka veliko, zato bi rada to preprečila. Prosim, napiši mi kaj pametnega, Magdalena, z zanimanjem bom prebrala tvoj odgovor. Hvala že vnaprej.
         Tjaša

Draga Tjaša, težka bo. Razumeti moraš, da tvoja hči pripada generaciji, ki jo jaz imenujem transformerji. To pa zato, ker so naučeni doseči svoje, pa naj stane, kolikor hoče. Rastejo ob računalniških igricah, ipodih in popolnoma normalno je, da se radi igrajo; saj so vendar otroci. Vendar pa jim doslej še nihče ni povedal, da se z nekaterimi stvarmi pač ne morejo igrati. Toda igrajo se z vsem, kar jim pride na pot. To niso samo laži, Tjaša, to je igrica. Tvoja hči se zlaže zato, ker ni sposobna nositi posledic, če bi govorila resnico. Morda ima slabo izkušnjo, morda si jo kdaj pošteno okarala in zdaj tega noče več poslušati. Zato naredi napravi tako, da dobi svoje. Ne zlaže se zato, ker ti ne bi zaupala. Igra se s tabo, ne jemlje te resno, ko jo pa ujameš na laži, izzoveš konflikt, dobi tvojo pozornost, na koncu tudi ljubezen in odpuščanje. Tako pravzaprav dobi svoje. Zakaj se ne nauči lekcije? Ker v tem sistemu ni kazni. Ona še vedno ne ve, da je to zelo narobe, če se zlažeš. To, da jo ujameš na laži, zanjo ni kazen, to je le pot do tvojega objema in ponovnega kroga, ki se konča tako, da jo ti ujameš na laži in njej je žal in potem joka in potem jo ti objameš in gresta še en krog. To se bo končalo, ko se bo hči tako odločila. Za zdaj pa ti lahko svetujem le to, da v svojo vzgojo uvedeš tudi kaznovalno politiko, saj drugače ne boš dosegla želenega učinka. Pa jo pohvališ, kadar je iskrena? Ali ti je to nekaj samoumevnega? Poskusi ji dajati ljubezen in pozornost takrat, ko ti govori po resnici, pa bo sama spoznala, da je tako bolje in tudi bolj prav. Pomembno je tudi to, kako se ti odzoveš na njeno resnico potem, ko jo ujameš na laži. Moraš jo sprejeti in ji pokazati, da njeno življenje zate ni nesprejemljivo, da ti lahko pove po resnici, pa ne bo nič hudega. Kaznovati pa jo moraš zaradi tega, ker je lagala, ne zaradi tistega, o čemer se ti je zlagala. Vem, težka bo. Morala boš preseči samo sebe in velikokrat pogledati na okoliščine kot nevtralni opazovalec, saj te bodo drugače stvari preveč jezile in se boš odzvala v razburjenju. To pa bo še poglobilo prepad med vama. Ampak noben prepad ni tako globok, da čezenj ne bi mogli zgraditi mostu, in prav gotovo bo s puberteto minila tudi ta težava.