Spoštovana gospa Magdalena, piše vam zaskrbljena mama, ki želi pomagati svojemu otroku. Moja hči je edinka, študentka v tretjem letniku. Vedno je bila sončen otrok, vedno nasmejana in dobre volje, zadnje mesece pa opažam, da je zelo žalostna. Nenehno joče, nehala je hoditi na predavanja, ves dan preživi v zatemnjeni sobi in kadar jo vprašam, kaj se dogaja z njo, mi noče nič odgovoriti. Mislim, da je v depresiji, vendar še slišati noče o tem, da bi šla k zdravniku. Pravi, da se bo že sama izvlekla iz tega. Meni in mojemu možu noče nič povedati in čeprav smo bili vedno zelo povezani, zdaj skoraj ne komuniciramo več. Tudi kadar pride iz svoje sobe na kosilo, si naloži na krožnik in gre jest spet tja. To traja že več kot štiri mesece in oba z možem sva zato zelo zaskrbljena. Ne vem, kako naj ravnam, da je ne bi še bolj prizadela, rada bi ji pomagala, pa ne vem, kako. Naj povem, da je stara 23 let in da še nikoli ni imela nobenega tako resnega fanta, da bi ga pripeljala domov. Ima nekaj prijateljic, ki pa je zdaj, ko je v takšnem žalostnem stanju, ne obiskujejo. Edini stik s svetom sta zanjo mobitel in internet, in upam, da vsaj po njiju komunicira s kom. Prestrašena sem, saj ne vem, kaj se dogaja z njo, in dala bi vse na svetu, da bi se mi hči zaupala in bi ji lahko pomagala. V zvezi z njenim stanjem sem že govorila z znancem, psihiatrom, pa je rekel, naj pride k njemu, da ji bo dal recept za antidepresive. Ko sem hčeri to omenila, je ponorela in začela vpiti name, da že ne bo jedla tablet in da naj jo pustimo pri miru. Rekla je, da potrebuje svoj čas in da naj se ne vtikamo v njeno življenje, če jo imamo radi. Seveda jo imamo radi, saj je središče najinega sveta, z možem bi vse naredila zanjo. Ona pa noče, zavrača pogovor, zavrača vsakršen poskus pomoči. Zato sem se odločila, da vam pišem in vas vprašam, kako ravnati v takšnem primeru. Naj jo pustimo pri miru in počakamo, da si bo sama pomagala iz krize, ali naj jo še poskušamo spraviti v boljšo voljo? Z možem sva zmedena, hči nama pomeni vse na svetu in mislim, da je razumljivo, da sva zelo zaskrbljena. Kaj nama svetujete, gospa Magdalena?
         Mimica
Draga Mimica, vaša hči odrašča in proces odraščanja vedno spremljajo takšne in drugačne krize, včasih tudi prava depresija. Mislim, da bi ji najbolj pomagali, če bi se karseda umaknili iz njenega življenja in pustili, da se iz težav izkoplje sama. Seveda bo to zelo pogojno, saj še vedno stanuje pri vama doma in je v marsičem odvisna od vaju. Morda jo prav to utesnjuje? Morda bi bila rada samostojna, pa za zdaj za kaj takšnega nima možnosti. Tudi glede službe in lastnega stanovanja ne more biti prav optimistična, zato je morda njena stiska bolj razumljiva. Lahko pa gre za kakšno popolnoma osebno stvar, travmo, bolečino in pustiti jo morate, da jo premaga sama. Najbolj terapevtsko bi bilo – seveda vem, da tega ne boste storili –, da bi ji odrekli gostoljubje in ji tako pomagali zaživeti po svoje, saj drugače ne bo sposobna preseči vzorcev, ki jo priklepajo na primarno družino. Zavedam se, da je v zadnjem času čedalje več odraslih otrok podaljšalo svoje otroštvo v 30. leta in ostajajo pri starših ter si tako zapirajo vrata do odraslosti. Vendar pa to, da jih je veliko, še ne pomeni, da je to dobro in da takšen vzorec pozitivno vpliva na samopodobo. Morda pa gre pri vaši hčeri za navadno nesrečno ljubezen in vama noče povedati, ker jo še preveč boli. Predlagam, da ji prepustita njeno pot skozi solzno dolino in se posvetita svojemu življenju in drug drugemu. Morda se bosta morala sprijazniti, da ji v vsem ne moreta pomagati in da bo morala nekatere korake v življenju narediti sama. Ne naredita iz nje večnega otroka, ker povzroča to v odraslosti več težav kot radosti. Želim vama, da se vajino središče vesolje s hčere premakne nekam drugam, saj ji bosta s tem omogočila, da bo zadihala in premagala krizo, ki jo prav gotovo vodi do nje same. Če jo imate brezpogojno radi, boste ravnali v njeno dobro. Srečno!