Spoštovana gospa Magdalena, pišem vam že drugič, prvič ste mi pomagali odpraviti težavo. Pred dobrim mesecem dni nam je umrla mama in z bratom se nama je že uspelo spreti zaradi dediščine, predvsem pa zaradi škatle z dragulji, za katere oba veva, da jih je imela mama spravljene v zgornjem predalu kredence. Ko smo pogledali tja, draguljev ni bilo. Zapestnice, ogrlice in druga zlatnina in dragi kamni so kar precej vredni, zato sva si jih hotela razdeliti. Bila sva več kot presenečena, ko sva ugotovila, da jih ni več. Najprej sem pomislila, da jih je vzel brat, on pa prav tako misli zame. Tako je med nama zdaj porušeno zaupanje, oba sva prepričana, da jih je vzel drugi in zato imava težave tudi pri dogovarjanju o drugih stvareh. Mama je bila do konca prisebna in če bi dragulje komu dala, bi to gotovo povedala. Pomislila sem tudi na to, da jih je vzel nekdo, ki je po pogrebu hodil po hiši, a bi to vsekakor opazili, saj je škatla velika in okorna. Kam so torej izginili? Zase vem, da jih nisem vzela, enako trdi brat, čeprav sumim, da mi laže. Enako trdi zame. Ne vem več, kako naj razmišljam, da ne bom izpadla paranoična, vendar res mislim, da brat laže. Kako naj mu to dokažem? Ko smo vsebino škatle dali enkrat oceniti, je bila vredna toliko kot stanovanje, v katerem je mama živela, zato sva zdaj oba tako poparjena, ko sva ugotovila, da družinske zakladnice ni več. V škatli je bil nakit maminih in očetovih tet, babic in celo nekaj kosov z zgodovinsko vrednostjo. Na družinskih srečanjih smo jih vedno občudovali, vsaka zapestnica je imela svojo zgodbo in mama nam jih je neutrudno pripovedovala. Škatla z zlatnino in dragulji je bila nekakšen družinski simbol, povezan z neštetimi spomini in popolnoma normalno je, da sva si jih hotela z bratom razdeliti. Ne toliko zaradi finančne, ampak bolj zaradi simbolne vrednosti in zaradi čustvene navezanosti nanje. Še bolj tragično kot izguba družinskega zaklada se mi zdi to, da sva si z bratom zaradi tega nehala zaupati. Prej sva bila vedno zelo povezana, pomagala sva si in se bodrila, najini otroci se dobro razumejo med sabo. Kaj naj storimo s temi nesrečnimi dragulji in kako naj spet vzpostavimo zaupanje? Za odgovor že vnaprej hvala.
          Zdenka

Draga Zdenka, za nekaj trenutkov bosta morala oba z bratom pozabiti na dragulje, si pogledati v oči in si pošteno in iskreno povedati, kaj čutita drug do drugega. Občutek imam, da je izginotje družinskega zaklada nekakšna preizkušnja v vajinem odnosu, test zaupanja, in da bosta, ko jo bosta premagala, še bolj trdna v sebi in drug do drugega. Kaj se je zgodilo z dragulji? Lahko bi bilo marsikaj. Lahko jih je vzel kdo od gostov na sedmini, lahko se je ponoči priplazil tat, ki je vedel, kje hranite zaklad, in ga je preprosto vzel, lahko jih je mama v zadnjih dneh pred smrtjo komu podarila, lahko jih je kam skrila. Sprijazniti se bo treba s tem, da draguljev ni več in tudi upoštevati, da jih je morda res vzel brat, mu v isti sapi odpustiti, se draguljem odpovedati in si prizadevati spet vzpostaviti zaupanje. To je, kar je vredno največ. Človeška bližina, topel objem in občutek pripadnosti. Nobeno bogastvo ne more odtehtati pristnega prijateljskega odnosa in mislim, da se bosta morala z bratom kmalu usesti in temeljito pogovoriti. Pa ne le o draguljih, ti so bili le sprožilni dejavnik v vajinem skrhanem odnosu, ampak tudi in predvsem o tem, koliko si pomenita in kaj vama leži na duši. S kakovostno komunikacijo je mogoče premagati še tako velik nesporazum in pri tem še napredovati za korak, dva. Konflikti se v našem življenju pojavljajo zato, da utrjujejo ali prekinjajo odnose, da zrastemo iz njih še močnejši, predvsem pa modrejši. Kaj vaju hočejo naučiti izginuli dragulji? Da materialne dobrine niso tako zelo pomembne, da se vendar ne prepirajta zaradi njih, da zaupajta drug drugemu, čeprav je skušnjava velika. Oba se jim odrecita, se poglejta globoko v oči in pojdita naprej. Nazaj jih tako ali tako ne moreta priklicati in če nočeta, da popolnoma razdvojijo vaju in vajini družini, jih v mislih podarita drug drugemu ali pa tatu, ki si je po vsej verjetnosti obliznil vseh deset prstov, ko jih je prinesel domov. Srečno!