Pozdravljena, Magdalena. Pišem ti prvič in upam, da mi boš pomagala pogledati na stvari tako, da bo moje življenje spet postalo znosno. Stara sem 37 let, dvanajst let poročena z moškim, ki ga ljubim, imava sina in hčer. Oba sta v osnovni šoli, sin v prvem, hči v tretjem razredu. Bili smo srečna in idealna družina, dokler moj mož ni izgubil službe. Finančno nam že še nekako gre samo z mojo plačo in s pridelki z vrta, muči me nekaj drugega. Odkar ne hodi več v službo, se je moj mož zelo spremenil. Prej je bil vedno dobre volje, optimističen, pozoren, ljubeč. Zdaj pa samo ždi v kotu, se smili samemu sebi in objokuje svojo usodo. Pri tem vidi že skorajda zaroto, in namesto da bi se zbral in si poiskal novo službo, se še vedno ukvarja s tem, zakaj je izgubil staro. Poskušam ga razumeti in ga spodbujati, vendar se je zadnje čase tako čustveno oddaljil od mene, da sva se začela celo prepirati, čeprav se prej nikoli nisva. Hudo mi je, ko ga gledam takšnega, depresivnega in jeznega na ves svet, in bolj ko mu dopovedujem, da to nima smisla in naj si ne žene toliko k srcu, bolj vztraja pri tem, da je po krivici izgubil službo. Razmišlja celo o tem, da bi svojega prejšnjega delodajalca tožil. Vso energijo vlaga v brezpredmetno analiziranje in samoizpraševanje, medtem pa čas teče in tudi moja plača ni vsak dan večja. Po svoje ga razumem, po drugi strani pa se počutim izdano, saj mi pri preživljanju družine prav nič ne stoji ob strani in sem zato celo malo jezna nanj. Večkrat sva se že pogovarjala o tem, strinja se z mano, napiše nekaj prošenj, potem pa spet utone v premišljevanju, kdo je kriv, da je izgubil službo. Vede se kot kakšen otrok, in namesto da bi mi stal ob strani, zdaj jaz tolažim njega in ga mirim. Povej mi, Magdalena, kako naj njegovo pozornost preusmerim h konkretnim problemom in kako naj ga odvrnem od misli, da se mu je zgodila največja mogoča krivica? Za vsakršen odgovor ti bom zelo hvaležna, prav tako pa tudi za potrpljenje pri dešifriranju moje pisave. Hvala.
         Marika
Draga Marika, če se ljubita, ne bo težko. Tvoj mož se je začel vesti kot otrok, zato ker se tudi počuti kot otrok. Zgodila se mu je krivica, izgubil je svoje dostojanstvo, minila ga je dobra volja in strah ga je prihodnosti. Za zdaj si tega še ne prizna, zato je osredotočen na preteklost in točko, na kateri se je porušil del njegovega sveta. Pri tem je tako ranjen, da ni sposoben videti, kako zelo veliko mu je še ostalo, in kot bi otrok objokoval svojo izgubljeno najljubšo igračo, on zdaj objokuje tisti del sveta, ki se mu je zrušil. Morala boš biti odločna in vsaj za nekaj časa obleči hlače v vaši hiši, ker tvoj mož tega trenutno ni sposoben. Predlagam ti, da mu ob prvi priložnosti pokažeš svojo jezo, da ga postaviš pred dejstvo, in poveš tudi to, da si prizadeta, ker se ne vede kot mož, ampak kot tretji otrok. To ga bo iz vloge žrtve morda streznilo in prestavilo v vlogo, ki mu v vaši družini pripada in na katero je zadnje čase malo pozabil. Če ti je težko govoriti, mu napiši iskreno, odprto pismo in ne pozabi: bodi odločna. To zdaj potrebuje. Potrebuje nekoga, ki ga bo postavil pred dejstvo, in ta nekdo si lahko samo ti. Morda se bodo s tem korakom vloge v vaši družini nekoliko zamenjale, pa nič zato. Pomembno je, da vajina ljubezen živi in vama pomaga rasti v težkih preizkušnjah in okoliščinah. Ne pozabi, da boš ukrepala tudi v njegovo dobro, saj se mi zdi, da potrebuje prav odrešilni plosk, da se zbudi iz hipnoze. Morda mu bo sprva težko, ko bo ugotovil, s čim vsem se mora spoprijeti, vendar je ukvarjanje s sedanjostjo vedno veliko bolj produktivno kot ukvarjanje s preteklostjo. Če se mu je res zgodila krivica, se bo moral z njo sprijazniti tako kot tisoči drugih, ki so prav tako po krivici ostali brez službe. Potem ko mu boš povedala svoje, ga objemi in mu povej, da ga ljubiš. Če se je odmaknil od tebe, je čas, da ti prevzameš pobudo. In dokler nima službe, mu organiziraj življenje z raznimi zadolžitvami. Tako ne bo imel časa misliti na veliko krivico in še občutek koristnosti si bo pridobil. Zavedaj se, da je ta trenutek popolnoma brez samozavesti in da bodo njegovi koraki sprva negotovi, vendar ne obupaj. Želim vam lepe praznike in vse dobro v novem letu. Naj vaju ljubezen vodi v srečnejši čas.