Draga Magdalena, obupana sem, zato ti pišem. Pred tremi leti mi je umrl partner, star je bil 43 let. Življenje je izgubil v prometni nesreči. Ne vem, ali ga bom kdaj prebolela, ker sva se res ljubila. Najina hčerkica je bila takrat stara eno leto, in če ne bi imela takšnih prijateljev, ki so mi stali ob strani, sploh ne vem, kako bi preživela. Zdaj, tri leta po njegovi smrti, pa so se začeli zapleti. Njegova nekdanja žena, s katero ima sina, po odvetniku zahteva polovico najinega stanovanja, češ da po očetovi smrti pripada njenemu sinu. Ko sem dobila pošto njenega odvetnika, mi je postalo slabo, saj sem ravno nekaj dni pred tem razmišljala, da bi bilo lepo, če bi se kdaj dobili, da bi se oba njegova otroka bolje spoznala. Imela sem najboljše namene, zdaj pa takole. Poklicala sem njegovo nekdanjo ženo in jo vprašala, kaj zdaj to pomeni, pa mi je odvrnila, da nje nič ne zanima, da hoče samo denar. Ustrašila sem se, saj je to stanovanje moje edino premoženje, lastnika sva bila oba, jaz in moj partner. Groza me je, da se bom morala zdaj braniti na sodišču, zagovarjati svojo ljubezen. Zdi se mi, kot da me je popolnoma razvrednotila, in odkar sem dobila pismo njenega odvetnika, imam težave. Slabo spim, živčna sem, brez razloga me je strah, grabi me tesnoba in postala sem resno zaskrbljena za svoje zdravje. Če bi imela denar, bi ji dala, kolikor bi želela, tako pa imam samo to stanovanje, in če bi jo hotela izplačati, bi ga morala prodati. Zanj bi v teh časih dobila zelo malo, zato bi bilo to nespametno, poleg tega pa za svoj delež od kupnine ne bi mogla kupiti niti garsonjere. Ker si ne morem privoščiti dragih odvetnikov, sem prosila za brezplačno pravno pomoč in jo tudi dobila, vendar mi ne kaže dobro. Zaradi tega sem precej obupana, bojim se, da bom zbolela za depresijo. Neprestano razmišljam o tem, da bova s hčerko ostali na cesti, in ugibam, kam bova šli. Moja mama mi je že ponudila, da se vrnem domov, vendar bi bil to velik korak nazaj. Po drugi strani pa mi najbrž ne bo preostalo nič drugega, saj tudi moji dohodki komaj zadostujejo za najnujnejše. Prosim, svetuj mi kaj pametnega.
          Maja

Draga Maja, čudno se mi zdi, da se je nekdanja žena tvojega partnerja s svojo genialno idejo pojavila šele zdaj, po treh letih. Ne vem, kako je s tem, ker nisem pravnica, ti pa svetujem, da si (morda od mame?) izposodiš denar za dobrega odvetnika in spelješ zadevo tako, da ostaneš v stanovanju. Lahko jo tudi prelisičiš, tako da stanovanje preprosto prepišeš na hčer ali mamo. Predvidevam, da si z zapuščinsko razpravo dobila pravico do upravljanja stanovanja. Zoprna reč, res zoprna. Tudi mene zmrazi, če pomislim na sodišče in pravdanje, zato te popolnoma razumem. Tudi tvoje počutje je popolnoma normalna reakcija na stres, da ne rečem šok. Tisto, kar moraš ti zdaj narediti zase, se ti bo morda zdelo težko, a ko boš opazila prve rezultate, boš presenečena. Prepusti odvetniku, da opravi svoje delo, ti pa se poskusi popolnoma distancirati od te zgodbe, saj boš sicer največjo škodo utrpela prav ti in posledično tudi tvoja hči. Pri tem mislim na tvoje duševno zdravje, na sum, da morda lezeš v depresijo. To v tvojem položaju ne bi bilo prav nič čudnega, pa vendar si ti edina, ki lahko ta tok dogodkov obrne v svoje dobro, le verjeti moraš v to. Če boš trdno verjela v dober razplet, boš imela veliko več možnosti, da se zadeva zate v resnici ugodno razplete. Če pa boš premišljevala samo o najbolj črnih scenarijih, si boš (vsaj) enega od njih sama priklicala. Hočem reči, da imaš večji vpliv na razplet, kot si morda sama misliš, in da tvoj položaj ni brezizhoden, kot si jo slikaš v svojih črnih scenarijih. Glavo pokonci, punca! Nič ti ne more! To je tvoje stanovanje in v njem bosta s hčerjo še dolgo živeli. Slikaj si te podobe! Vizualiziraj, kako se vse srečno razplete, kako nekdanja žena tvojega partnerja umika tožbo, predstavljaj si, da sta prijateljici in da bosta nekega dne pozabili na vse skupaj. Če verjameš v moč pozitivnih čustev, potem se potrudi in poglej na vse skupaj kot na enega od dogodkov v pisani paleti življenja, kjer so tako črni kot beli odtenki. Vzemi vse skupaj kot zoprno preizkušnjo, trikrat globoko vdihni in se nehaj smiliti sama sebi. Zdaj moraš ravnati zbrano. Izposodi si denar in najdi dobrega odvetnika. Potem bo vse lažje. Srečno!