Spoštovana gospa Magdalena, tudi jaz sem se odločila, da vam pišem in morda od vas dobim malce tolažbe in kakšno spodbudno besedo. Moje življenje je v razsulu, pa ne vem, kako naj se poberem oziroma kaj naj storim. Stara sem 46 let, poročena z alkoholikom in k sreči brez otrok. K sreči pravim zato, ker si ne predstavljam, da bi bili vsemu temu, kar preživljam jaz, priča še otroci. Mož je petnajst let starejši od mene, otroke ima iz prvega zakona in so že odrasli. Z njimi tako rekoč nima stikov, tako kot ne z drugimi svojimi sorodniki. V tem sva si podobna, le da jaz sorodnikov sploh nimam. Očeta ne poznam, mama mi je umrla, ko sem bila stara 17 let, bratov in sester nimam, teta pa živi v tujini in tudi nimava stikov. Tako sem se dvajsetletna zaljubila in poročila in dal mi je resnično vse, materialno in čustveno. Tudi jaz sem ga ljubila oziroma ga še vedno ljubim. Z leti se je spremenil, postajal je čedalje bolj zagrenjen in pred desetimi leti je začel piti. Sprva so bili to posamezni kozarčki, v pol leta je prišel na pol litra žganja na dan, ki ga popije poleg vsaj desetih piv. Pogosto se ga tako napije, da sploh ne ve zase in zaspi kar pred vhodnimi vrati. Večkrat je že padel, se potolkel, bruhal. Vendar to niso najhujše faze. Najhujše je takrat, ko postane agresiven. Takrat je zame res hudo. Nič ne gleda, kam pada, samo udriha in udriha. Nekajkrat je že tudi zgrabil za nož in mi grozil z njim. Naslednji dan mu je vedno potem žal in joka ter se mi opravičuje, vendar me je groza, ko gledam, kaj dela alkohol iz njega, iz moškega, ki mi je pomenil vse na svetu in ki ga še vedno po svoje ljubim. Kljub temu razmišljam, da bi ga zapustila, vendar me je zelo strah. Zadnjih šestindvajset let sem preživela z njim, bilo je veliko lepega in seveda tudi veliko hudega. Odkar pa je alkohol uničil vse, kar je bilo dobrega in človeškega v njem, čedalje pogosteje razmišljam o odhodu. Sicer ne vem, kam bom šla, saj nimam dohodkov in tudi v službo že dolgo ne hodim, ampak bom že kako. Zavedam se, da se podajam iz ene živčne vojne v drugo in da bom najbrž morala pošteno zavihati rokave, vendar nekako nimam druge izbire. Življenje z alkoholikom je pot v brezno brez izhoda, je pekel brez primere. Kaj mislite vi, Magdalena? Naj ostanem ali grem in zakaj tako mislite? Hvala.
          Ida
Draga Ida, saj ste že sami ugotovili, da življenje z alkoholikom ni nobeno življenje in v takšnem odnosu lahko zrastete samo tako, da zberete moč in greste stran ali pa posvetite svoje življenje moževemu zdravljenju ter se tako še vedno trudite za vajin odnos. Težko rečem, katera pot je težja, zagotovo pa sta obe težki in zbrati boste morali veliko moči, ne glede na to, katero boste izbrali. Meni je lahko napisati, pojdite stran, veliko težje pa je to uresničiti v praksi. Šestindvajset let skupnega življenja vsekakor splete vezi, ki jih ni mogoče pretrgati čez noč, vprašanje pa je, kaj te vezi sploh še dajejo. Če so to večinoma slabi občutki, strah, nelagodje ali celo fizična ogroženost, potem velja resno razmisliti o tem, da bi živeli življenje brez teh občutkov, če si to želite. Načeloma lahko do konca svojega življenja vztrajate ob pijanem možu, vendar potem nikoli ne boste vedeli, česa vsega ste sposobni in kaj vas še lepega čaka v jeseni življenja. Kot sem razbrala iz pisma, vaša dilema sploh ni več tako zelo velika, zdaj le še zbirate pogum, da namero uresničite. Pri tem vam želim čim več samozavesti in energije, ki jo boste nadvse potrebovali. Po šestindvajsetih letih zakona vam pripada polovica premoženja, pridobljenega v zakonu, in če sta z možem dovolj premožna, je to prav lahko celo dovolj za streho nad glavo. Za preživetje boste seveda morali delati in predlagam vam, da se čim prej razgledate za službo, saj veste, kakšne težave so s službami. Nič ne pišete o svojih prijateljih in prijateljicah – upam, da jih imate. Prav socialna mreža bo na poti, ki je pred vami, najdragocenejša stvar. To so ljudje, na katere se lahko obrnete v stiski, ljudje, ki jih lahko kadar koli pokličete, ljudje, ki vas bodo bodrili in vam pomagali. Sami najbolje veste, kdo so in koliko lahko računate nanje. Toda tudi če jih je veliko, ki vam bodo pomagali, boste morali skorajda vse opraviti sami, zato morate biti močni. Ne oklevajte. Ko se boste enkrat odločili, napravite prvi korak in potem ne popuščajte. Videli boste, uspelo vam bo, kar koli ste si že zamislili. Srečno.