Spoštovana gospa Magdalena, pišem vam prvič in upam, da mi boste napisali kakšen tolažilni stavek, besedo. Sem v zelo slabem stanju, vsako mnenje in vsaka tolažba bosta dobrodošla. Stara sem 32 let, poročena z alkoholikom, ki je kmalu po poroki in po rojstvu najinega sinka začel piti. Kadar pije, je zelo nesramen in agresiven, in prav včeraj me je spet pretepel. Vsa modra sem po roki in obrazu, k zdravniku bi morala, pa se le skrivam v stanovanju. Ob štirih bom šla po otroka v vrtec, prej moram skuhati kosilo, okoli šestih bo prišel domov mož. Povedal mi bo, da sem sama kriva, ne bo se mi opravičil. Ko bo pojedel, si bo odprl pivo in se zleknil pred televizor, zvečer pa bo hotel seksati. Po treh, štirih pivih bo spet prav agresiven, da me bo pretepel in zmerjal s kurbo, če bom rekla ne. Kako naj seksam s človekom, ki me je še včeraj mlatil kot živino? In me bo spet. Tako živim. Tudi moj oče je bil alkoholik, zato vse to že dobro poznam, vendar me je strah za sina. Kako on doživlja to najino dramo in kakšne posledice bo to pustilo pri njem? Resno sem razmišljala, da bi moža zapustila, a nimam kam iti. Stanovanje sva kupila s posojilom, ki ga odplačuje on, jaz sem brezposelna. Gmotno sem odvisna od njega, za zdaj nimam nobene možnosti, da bi se osamosvojila. Po svoje sem se že vdala v usodo, mislim si, da tako je, in molim, da bo sin zrasel v kolikor toliko stabilnega človeka, ki ne bo posnemal svojega očeta. Ne upam si o tem govoriti okrog, pa tudi nimam komu povedati. Imam ostarelo mater, ki ne ve več zase, brata alkoholika, ki živi z mamo in imam prijateljico na drugem koncu Slovenije. Tudi če bi potrebovala pomoč, se nimam na koga obrniti, zato prenašam moževo pijančevanje in vso agresivnost, ki jo potem sprošča na meni. Ne svetujte mi, naj grem na Center za socialno delo ali na kakšno društvo, saj si česa takšnega sploh ne bi upala narediti. Če bi moj mož izvedel, da sem komu povedala, kaj dela z mano, bi me ubil. Zelo se ga bojim, poskušam pa ga razumeti in vedno znova, kadar me pretepe, upam, da je zadnjič. Prosim vas, gospa Magdalena, povejte mi, koliko človek zdrži.
          Sanja
O, draga Sanja, človek zdrži zelo veliko, tudi trpinčenje, brce in klofute. A nekam se vse to nalaga in ponavadi takrat, ko je že vse mimo, huškne na plano. Rada bi vam napisala, da ga zapustite, da se odselite, da ga pozabite, pa ste že sami odgovorili – ostali boste z njim. Prav, ampak to je najslabše, kar lahko naredite. Škodujete sebi, otroku, ki mora vse to spremljati in gledati, pa tudi možu, ki tako nima priložnosti, da bi se poboljšal. Tisto, kar bi vi v teh okoliščinah najbolj potrebovali, so trdna tla, nekakšen temeljni kamen, na katerega bi se oprli, kadar bi hoteli od pijanca. Ker ste se z alkoholizmom in vsem, kar to povzroča, seznanili že v najzgodnejšem otroštvu, vam je to seveda nekaj normalnega. Pa ni. Ni normalno, da mož pretepa ženo. Normalno je, da jo spoštuje. Ni normalno, da je v vašem življenju stalno steklenica. Ni res, da je pravi moški le tisti, ki ga zna dati na zob. Ni res. Pravi moški svojo žensko ljubi, občuduje, ji pomaga in jo spodbuja. Če tega ne doživljate in če tega sploh ne poznate, se zahvalite mami in očetu, ki sta vam kot otroku uprizarjala scene, kakršne zdaj vidva z možem svojemu otroku. Zanj bi bilo precej bolje, da tega ne bi poslušal in gledal, saj se prav od vaju uči, kako so videti partnerski odnosi in kaj je to družina. In ko bo zrasel, bo – če tega ne bo že prej presegel – ponavljal lekcije, ki se jih je naučil med svojo primarno socializacijo. Tako to gre in zato vedno znova ponavljam, da se starši ne zavedajo, da s svojim vzgledom oblikujejo otrokovo podobo sveta, odnosov, družine. Čeprav ste me prosili, naj vam tega ne svetujem, ne morem drugače, kot da zapišem, da iščite poti, ki vas bodo odpeljale od moža, v mirnejše okolje, kjer bosta doma toplina in ljubezen. Vse je mogoče, le verjeti morate v to. Ne mislite, da si udarce zaslužite, in za božjo voljo, nehajte jih prenašati. Morali se boste postaviti zase, drugače vas bo nekega dne res ubil.