Spoštovana gospa Magdalena, redno kupujem vašo revijo in spremljam tudi vašo rubriko, ki mi je zelo všeč. Velikokrat sem zasledila, kako težko je dobiti partnerja. To je problem, ki ga ima veliko ljudi, in med njimi sem tudi sama. Moram reči, da pri svojih 32 letih razmišljam, kako je bilo z odnosi v preteklosti. Verjetno so se pari lažje našli, ker so bile veselice pa delo, ob katerem so se družili. Ne vem. Moram priznati, da sem potrebovala kar nekaj let, da sem zgradila svojo samopodobo – sem nekoliko močnejše postave. Zelo uspešna sem v službi, zrasla sem v ljubeči družini, sedaj pa živim sama, v drugem kraju, v svojem stanovanju. Osamosvojila sem se, a še vedno iščem sorodno dušo. Ni enostavno, a sem zelo pozitivna in vem, da bo prišel tisti pravi. Kljub temu da sem odraščala v bloku, v mestu, mi je pri srcu podeželje, kjer je sicer drugačen, a naraven in preprost svet, ki ti lahko da neprecenljive izkušnje. In to pogrešam. Ves materializem ti ne more dati sreče v ljubezni, zdravja in pristnih medosebnih odnosov. Je pa najbrž res, da je težko menjati podeželje za mestni svet, in nasprotno. Dober primer je bil tudi bralec Vid, ki je napisal, kakšne težave ima s spoznavanjem deklet. Res je, a res je tudi obratno. Tudi ženske imamo težave pri spoznavanju moških. Skoraj začaran krog, ki pa se enkrat zagotovo odvrti. Svoje pismo bom končala z mislijo za vse nas, ki še iščemo: Upanje umre zadnje. Samo pozitivno naprej in bodimo v prvi vrsti zvesti samim sebi. Lep pozdrav.
          Štajerka

Draga Štajerka, res je. Upanje umre zadnje. Hvala ti za tvoje pismo, odkrito in resnično, prav kakor je resničen podatek, da vas je res veliko samskih, ki iščete partnerja. Ko mi kdo kaj takega omeni, ponavadi rečem, naj neha iskati, pa se bo ljubezen pojavila, ampak za kaj takega nihče več nima potrpljenja. Ženskam tiktaka biološka ura, moški se pritožujejo zaradi neuresničenih velikih ljubezni in tarnajo nad ženskami, češ da so materialistke, življenje pa teče naprej, in ko bi se mu bili prepustili v miru in z zaupanjem v srcu, bi tiste ženske, ki iščejo, srečale tiste moške, ki tudi iščejo, in bi se v srečanju rodila prenekatera ljubezen in vžgala prenekatera iskra. Tako pa hitite drug mimo drugega, vsak zatopljen v svoje iskanje, malodane s katalogom v roki. Najraje bi videli, če bi se dalo partnerja ali partnerko kupiti kar v supermarketu. Pa se ne da. Treba si je vzeti čas, se veliko pogovarjati, se srečevati, kuriti taborne ognje in se poglobiti najprej vase, potem pa še v drugega. Pravzaprav obenem vase in v drugega, kajti vase se čisto zares lahko poglobimo samo prek drugega. Morda pa zato tako hrepenimo po dvojini? Ta nam res daje in nas napaja, a se je treba za bližino in zaupanje pošteno potruditi. Morda gre zato toliko parov narazen, ker se ne zavedajo, da je odnos garanje, da ne cvetijo vedno samo rožice in da je treba biti močan tudi takrat, ko bi najraje klonil. Zaljubljenost mine in takrat se pokaže, koliko so temelji trdni. Mnogi zelo hitro obupajo in spet iščejo in iščejo, vedno bolj razočarani in osamljeni. Sama mislim, in taka je tudi moja izkušnja, da drugo polovico srečaš potem, ko jo nehaš tako mrzlično iskati. Ko iskanje nadomestiš s sprijaznjenjem, da boš pač svoje življenje preživel v ednini. Ko se pomiriš s tem, začneš funkcionirati bolj umirjeno in potem te doleti čisto nepričakovano. Ali z drugimi besedami: pusti ljubezni, da te najde. Našla te pa bo, zagotovo. Bodi odprta za nove znance, bodi zadovoljna v svoji koži, spoštuj se in omisli si kakšno dodatno druženje z moškimi. Na primer na kakšnem planinskem izletu. Ali pa organiziraj veselico – no, šalo na stran – lahko pa se tudi kakšne udeležiš, saj kolikor mi je znano, jih ponekod še vedno organizirajo. Skratka, odpri si nove horizonte in bodi odprta za življenje, naj teče skozte. Kaj več pa se bojim, da niti ne moreš narediti. Ah, da, seveda, lahko daš tudi oglas, ampak glede tega sem pa malo skeptična, čeprav ni nič nemogoče. Želim ti veliko sreče pri čakanju in iskanju. Nič ni nemogoče, kajne?