Spoštovana gospa Magdalena, redno kupujem vašo revijo in spremljam tudi vašo rubriko, ki mi je zelo všeč. Velikokrat sem zasledila, kako težko je dobiti partnerja. To je problem, ki ga ima veliko ljudi, in med njimi sem tudi sama. Moram reči, da pri svojih 32 letih razmišljam, kako je bilo z odnosi v preteklosti. Verjetno so se pari lažje našli, ker so bile veselice pa delo, ob katerem so se družili. Ne vem. Moram priznati, da sem potrebovala kar nekaj let, da sem zgradila svojo samopodobo – sem nekoliko močnejše postave. Zelo uspešna sem v službi, zrasla sem v ljubeči družini, sedaj pa živim sama, v drugem kraju, v svojem stanovanju. Osamosvojila sem se, a še vedno iščem sorodno dušo. Ni enostavno, a sem zelo pozitivna in vem, da bo prišel tisti pravi. Kljub temu da sem odraščala v bloku, v mestu, mi je pri srcu podeželje, kjer je sicer drugačen, a naraven in preprost svet, ki ti lahko da neprecenljive izkušnje. In to pogrešam. Ves materializem ti ne more dati sreče v ljubezni, zdravja in pristnih medosebnih odnosov. Je pa najbrž res, da je težko menjati podeželje za mestni svet, in nasprotno. Dober primer je bil tudi bralec Vid, ki je napisal, kakšne težave ima s spoznavanjem deklet. Res je, a res je tudi obratno. Tudi ženske imamo težave pri spoznavanju moških. Skoraj začaran krog, ki pa se enkrat zagotovo odvrti. Svoje pismo bom končala z mislijo za vse nas, ki še iščemo: Upanje umre zadnje. Samo pozitivno naprej in bodimo v prvi vrsti zvesti samim sebi. Lep pozdrav.
          Štajerka

Draga Štajerka, res je. Upanje umre zadnje. Hvala ti za tvoje pismo, odkrito in resnično, prav kakor je resničen podatek, da vas je res veliko samskih, ki iščete partnerja. Ko mi kdo kaj takega omeni, ponavadi rečem, naj neha iskati, pa se bo ljubezen pojavila, ampak za kaj takega nihče več nima potrpljenja. Ženskam tiktaka biološka ura, moški se pritožujejo zaradi neuresničenih velikih ljubezni in tarnajo nad ženskami, češ da so materialistke, življenje pa teče naprej, in ko bi se mu bili prepustili v miru in z zaupanjem v srcu, bi tiste ženske, ki iščejo, srečale tiste moške, ki tudi iščejo, in bi se v srečanju rodila prenekatera ljubezen in vžgala prenekatera iskra. Tako pa hitite drug mimo drugega, vsak zatopljen v svoje iskanje, malodane s katalogom v roki. Najraje bi videli, če bi se dalo partnerja ali partnerko kupiti kar v supermarketu. Pa se ne da. Treba si je vzeti čas, se veliko pogovarjati, se srečevati, kuriti taborne ognje in se poglobiti najprej vase, potem pa še v drugega. Pravzaprav obenem vase in v drugega, kajti vase se čisto zares lahko poglobimo samo prek drugega. Morda pa zato tako hrepenimo po dvojini? Ta nam res daje in nas napaja, a se je treba za bližino in zaupanje pošteno potruditi. Morda gre zato toliko parov narazen, ker se ne zavedajo, da je odnos garanje, da ne cvetijo vedno samo rožice in da je treba biti močan tudi takrat, ko bi najraje klonil. Zaljubljenost mine in takrat se pokaže, koliko so temelji trdni. Mnogi zelo hitro obupajo in spet iščejo in iščejo, vedno bolj razočarani in osamljeni. Sama mislim, in taka je tudi moja izkušnja, da drugo polovico srečaš potem, ko jo nehaš tako mrzlično iskati. Ko iskanje nadomestiš s sprijaznjenjem, da boš pač svoje življenje preživel v ednini. Ko se pomiriš s tem, začneš funkcionirati bolj umirjeno in potem te doleti čisto nepričakovano. Ali z drugimi besedami: pusti ljubezni, da te najde. Našla te pa bo, zagotovo. Bodi odprta za nove znance, bodi zadovoljna v svoji koži, spoštuj se in omisli si kakšno dodatno druženje z moškimi. Na primer na kakšnem planinskem izletu. Ali pa organiziraj veselico – no, šalo na stran – lahko pa se tudi kakšne udeležiš, saj kolikor mi je znano, jih ponekod še vedno organizirajo. Skratka, odpri si nove horizonte in bodi odprta za življenje, naj teče skozte. Kaj več pa se bojim, da niti ne moreš narediti. Ah, da, seveda, lahko daš tudi oglas, ampak glede tega sem pa malo skeptična, čeprav ni nič nemogoče. Želim ti veliko sreče pri čakanju in iskanju. Nič ni nemogoče, kajne?

Spoštovana gospa Magdalena, redno berem vašo rubriko, in ker so mi vaši odgovori zelo všeč, sem se tudi sama odločila, da vam pišem. Stara sem 19 let, brucka, živim sama z mamo. Očeta vidim enkrat na leto, ko se čuti dolžnega, da mi čestita za rojstni dan. Z mamo sva sami že od mojega drugega leta, prej sta se stalno prepirala in celo tepla. Moj oče je alkoholik in pravzaprav niti ne želim imeti z njim tesnejših odnosov. Zato pa me toliko bolj skrbi moj odnos z mamo oziroma njeno obnašanje do mene. Odkar sem postala malo bolj samostojna in sama hodim ven in na morje in si sama izbiram prijatelje, je postala zelo sovražna do mene. Nenehno je kaj narobe, nič ne naredim prav, pravi, da sem taka kot oče, čeprav alkohola še poskusim ne. Teh njenih obtožb imam že počasi dovolj, in ko sem ji to tudi povedala, je vzrojila in me skoraj postavila pred vrata. Ne vem, zakaj je takšna, saj sem bila v srednji šoli zelo pridna, na fakulteti pa še ne vem, kako mi bo šlo, vsekakor se bom potrudila. Nisem ena tistih, ki jim ni mar za nič, ker imajo doma brezpogojno podporo. Pri meni ni tako. Zavedam se, da se mora mama marsičemu odreči, da lahko jaz študiram, in hvaležna sem ji za to in to sem ji tudi že večkrat povedala. Zavedam se, da bom morala čez nekaj let sama poprijeti za delo in se odseliti, vendar pa želim najprej dokončati študij in šele potem razmišljati o tem. Pravzaprav sem že zdaj razmišljala, da bi se odselila in se zaposlila ter si sama plačevala študij. V skrajnem primeru bom to tudi storila, vendar bi vseeno rada nekako uredila odnos z mamo, saj mi je zelo težko, kar se stalno prepirava. Večkrat sem se že hotela z njo pogovoriti, pa me je vedno že na začetku prekinjala in mi sploh ni pustila povedati do konca. Mislim, da s pogovorom ne bo nič, ne vem pa, ali obstaja še kakšen drug način, da soočiva najina stališča in se poskušava uskladiti. Jaz bi rada samo, da me enkrat posluša do konca in da me poskuša razumeti, saj ni tako težko. Mislim celo, da spadam med tiste redke predstavnike svoje generacije, ki na življenje gledajo odgovorno in ne pričakujejo od staršev, da jih bodo podpirali vse življenje. Čim prej se bom poskušala postaviti na svoje noge, do takrat pa bi rada živela z mamo kolikor toliko v miru. Misliš, Magdalena, da je to mogoče?
           Eva

Draga Eva, vse je mogoče, če sta le volja in pripravljenost na dialog. Res je pogovor najpogostejša oblika dialoga, vendar pa obstaja vsaj še ena druga oblika. Če te noče poslušati, ji napiši pismo in v njem podrobno opiši, kaj čutiš, kaj misliš, kaj predlagaš. Pismo boš lahko napisala v miru, ne da bi te kdo prekinjal, in prepričana sem, da ga bo tvoja mama prebrala. Tako bo spoznala tisti del tebe, ki ga zdaj noče videti, namreč odraslo in odgovorno dekle. Tvoja mama se verjetno zaveda, da si odrasla in da njena vloga matere počasi izgublja pomen, boji se, da te bo izgubila, zato ravna panično. Zate je to seveda zelo naporno, saj je mama zmeraj in pri vsakem na posebnem mestu in njene bodice so čisto od blizu in zelo bolijo. Moram ti priznati, da za devetnajstletnico zelo odgovorno razmišljaš, to ti bo v življenju še zelo koristilo. Veliko tvojih vrstnikov še vedno živi, kot da so malčki, mame jih strežejo, očki jim dajejo denar in sprašujem se, kdaj bodo imeli priložnost odrasti. Ti to priložnost imaš, in čeprav je to težka preizkušnja, boš nekoč še zelo hvaležna zanjo, saj se človek lahko prekali samo v težkih preizkušnjah. Če mama tudi potem, ko bo prebrala tvoje pismo, ne bo pripravljena na dialog, vsekakor resno razmisli o tem, da bi si sama zaslužila za študij, stanovala bi pa še vedno doma, saj so najemnine zelo visoke. Morda pa bi dobila sobo v študentskem domu? Prepričana sem, da bosta potem, ko bo mama prebrala tvoje pismo, stopili vsaka korak naprej, bližje k rešitvi. Sicer pa je konflikt med materjo in hčerko nekaj najbolj normalnega, prej ali slej pride do njega. Pri tem je pomembno samo to, da se odnos spremeni tako, da obe delujeta kot samostojni in odgovorni osebi. Če ena ni pripravljena na dialog ali pa trmasto vztraja pri konfliktu, taka neznosna situacija traja toliko časa, dokler se druga ne umakne. Ti se nimaš kam umakniti, ona pa tudi ne, zato mislim, da je najboljša rešitev odločen poskus razrešiti situacijo. Če ne bo šlo, pa umik. Ampak kam? Se bo že pokazalo. Drži se in srečno na fakulteti. Nikoli ne obupaj!

Spoštovana gospa Magdalena, pišem vam zato, ker me zanima vaše mnenje in ker zaradi stvari, ki vam jih bom opisala, zelo trpim. Stara sem 18 let, končujem srednjo šolo in se pripravljam na vpis na fakulteto in komaj čakam, da postanem študentka. Že od nekdaj sem čutila, da sem drugačna od mojih vrstnikov in vrstnic, vedno sem se igrala s fanti, in ko sem se prvič zaljubila, sem se zaljubila v dekle. Fantje me nikoli niso privlačili, dekleta pa zelo, zato sem se sprijaznila s tem in začela tako tudi živeti. Bilo je težko, vendar sem zmogla. Potem pa sem začutila potrebo, da to povem tudi staršem, in še danes mi je žal, da sem to storila. Oče je vzrojil, mama je začela jokati in od takrat je v naši hiši strašno slabo vzdušje, starši se sploh nočejo pogovarjati o tem, čeprav sem to temo po tistem še nekajkrat načela. Nočeta me sprejeti take, kot sem, od mene zahtevata, da se spremenim tam, kjer se ne morem spremeniti. Zelo mi je hudo, ker me ne moreta sprejeti, saj smo se prej dobro razumeli in tudi zelo rada ju imam. Odkar pa sem povedala, da so mi všeč dekleta, je tako vzdušje, da ne vem, ali mi bosta sploh dovolila študirati ali ne. V tem primeru bom seveda poskušala zaslužiti toliko denarja, da si študij plačam sama, vendar bo to zelo otežilo moje načrte. Povem vam, Magdalena, da mi je žal, da sem bila iskrena, vendar sem imela že dovolj vprašanj, zakaj nikoli ne pripeljem domov nobenega fanta in kdaj bodo vnuki in take stvari. Želela sem biti iskrena, želela sem si zavetja in razumevanja, pa sem dobila hladen tuš. Ne vem, ali bosta kdaj spremenila mnenje in me sprejela tako, kot sem, ali bo naša vojna trajala večno. Ob tem me je groza in ne vem, ali bom zmogla brez njune podpore uresničiti svoje načrte. Tisto, kar me pa najbolj boli, je pa to, da sta tako očitno zavrnila nekaj, na kar jaz sploh nimam vpliva. Tega si nisem sama izbrala! Tako pač je. in kot sem se morala sprijazniti jaz, se bosta po mojem mnenju morala tudi onadva. Kaj misliš, Magdalena, se bo to kdaj zgodilo? Ob njuni reakciji se je v meni spet rodil občutek krivde, prepričanje, da delam nekaj zelo narobe, a vendar ne morem pomagati, če tako čutim. Hvala.
          Špela
Draga Špela, prav pretreslo me je tvoje pismo, saj iz njega veje huda stiska, ki so ti jo povzročili najbližji s tem, da te ne sprejmejo take, kot si. To je zelo huda preizkušnja, vsakdo na tvojem mestu bi podvomil tudi o sebi. Starše si očitno hudo razočarala, najbrž so imeli že velike načrte v povezavi s poroko in vnuki, kar si jim povedala, pa se jim zdi velika nesreča in sramota. Ne obsojaj jih. So samo produkt družbe, ki na takšen ali drugačen način izraža stigmo, s katero se morate spopadati istospolno usmerjeni. Daj jim čas, medtem pa poskrbi, da se boš notranje utrdila in se postavila na svoje noge, kar ti bo kasneje v življenju še kako koristilo. Poskušaj jih razumeti, zanje je bil to zagotovo velik šok, in namesto da bi globoko vdihnili in se postavili v tvojo kožo, so ravnali egoistično in izrazili svoje neodobravanje. Čez čas se bo to spremenilo, čez čas bodo spoznali, kako radi te imajo, in takrat bodo pripravljeni na spremembo svojih načrtov v povezavi s teboj. Po mojem mnenju bi bilo najbolje, da zaenkrat te teme ne načenjaš, obnašaj se, kot da nič ni, in se še naprej pripravljaj na študij. Ne verjamem, da ti bodo odrekli podporo pri študiju, če pa bi se to vendarle zgodilo, te čaka nekajletna kruta šola življenja, in če jo boš zmogla, si zmagala. Ni nemogoče. Medtem pa delaj za to, da boš verjela sebi, ne misli, da delaš kaj narobe, ker ne delaš nič narobe. Živiš, kot čutiš, in to je tvoja pravica ne glede na to, kaj si o tem mislijo tvoji sorodniki. Prej ali slej se boš tako in tako morala postaviti na svoje noge, in če to storiš prej, bo sicer težje, ampak ti bo dalo toliko moči in zadovoljstva, da boš na teh temeljih lahko začela graditi že zdaj. Pravzaprav se ti godi enaka velika krivica kot tisočim drugim homoseksualcem, ki jih heteroseksualna okolica ne sprejme. To je zelo hudo in mnogi imajo zaradi tega hude psihične težave vse svoje življenje. Želim ti, da najdeš v sebi moč, ki ti bo pomagala razumeti starše in počakati na njihovo drugo reakcijo, ki bo prav gotovo prijaznejša od prve. Drži se in vse dobro ti želim.

Spoštovana gospa Magdalena, pišem vam zato, ker ne vem več, kaj naj naredim. Stara sem 27 let, diplomirana ekonomistka brez službe, živim pri starših. Po diplomi pred pol leta se mi je od nekod pojavil strah in zdaj ga čutim praktično ves čas, razen ponoči, ko spim. Že zjutraj se priplazi v mojo dušo kot tesnoba in potem traja ves dan. Ne bi znala razložiti, česa me je strah. Pravzaprav vsega. Strah me je ljudi, strah me je živali, avtomobilov, semaforjev, vsega, vsega. Odkar se je pojavil ta strah, tudi avtomobila ne upam več voziti, ne upam si v trgovino, še na dvorišče grem redkokdaj. Večino časa preživim v svoji sobi, stisnem se v kot in potem me je manj strah, ker se počutim varno. Mama mi pravi, naj grem k zdravniku, da to ni normalno, jaz pa še kar mislim in upam, da bo strah nekega dne minil tako, kot je prišel. Poskusila sem s persenom, pa ni bilo nič bolje. K zdravniku si ne upam, ker se bojim, da me bo imel za noro in me bo poslal v psihiatrično bolnišnico, tja pa nočem. Zaradi tega strahu sem postala živčna razvalina, zdaj me je strah že strahu samega in samo čakam, kdaj se bo pojavil. Ko pride, pa čakam, da bo minil. Sem kot ujeta v začaranem krogu, iz katerega ne najdem izhoda. Morala bi si poiskati službo, pa ne napišem nobene prošnje, ker bi me bilo strah iti na razgovor. Oče in mama izgubljata potrpljenje, pravita mi, da naj premagam ta strah, jaz pa ne vem, kako. Enostavno ne znam. Ali obstajajo kakšna zdravila za strah? H kateremu zdravniku bi morala iti, da bi mi lahko pomagal? Naj povem še to, da sem v tem času, odkar imam te težave, izgubila vse stike s prijatelji in prijateljicami, ker jim ne morem pogledati v oči in jim povedati, kako je z mano. Izgovarjam se na to, da nimam časa, da se slabo počutim, da imam delo. Zdaj so me tako in tako že nehali klicati, jaz pa ne pokličem nobenega. Po eni strani me je sram, glavni razlog pa je ta, da me je enostavno – strah. Imate kakšno idejo, kako bi si lahko pomagala, da bi ta strah izginil? Za vsak nasvet vam bom hvaležna. Hvala.
          Sara
Draga Sara, to je pa res težava. Reče se ji anksiozna motnja, zdravijo pa jo psihiatri. Če boš katerega obiskala, ti bo dal kakšne tabletke, ki ti bodo pomagale lajšati simptome, to je pa tudi vse. Vse preostalo boš morala opraviti sama. Pojdi na internet in se o tej motnji najprej dobro poduči, predvsem pa začni o tem govoriti. Duševna motnja, kar anksioznost je, ni nobena sramota, in če jo boš še dolgo skrivala, ti ne bo nič lažje, kvečjemu težje. Pokliči prijatelje, povej jim, kako je s teboj, in prav gotovo ti bodo znali reči tudi kakšno spodbudno besedo, ki ti bo pomagala zbrati pogum za premagovanje te motnje. Predlagam ti, da obiščeš portal Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami, www.nebojse.si, tam boš dobila veliko koristnih informacij, pa še forum imajo, da se boš lahko pogovarjala z ljudmi, ki imajo podobne težave, kot jih imaš ti. Problema se loti čim prej, saj veš, kako je s strahom. Bolj kot se ga bojimo, večji je. Povem ti, da je tvoja motnja ozdravljiva, boš pa verjetno morala prehoditi kar težko pot, da se boš izkopala iz tega nesrečnega stanja, v katerem si zdaj. Nekateri pravijo, da so se uspešno pozdravili tudi ob pomoči alternativne medicine in zdravilcev. Poti je več, od tvojega odnosa do sveta pa je odvisno, katero boš izbrala. Vsekakor je najpomembnejše, da napraviš prvi korak, se soočiš z dejstvom, da imaš pač to motnjo, in se začneš boriti za ponovno življenje brez strahu. Na omenjeni spletni strani boš našla tudi seznam terapevtov, ki ti lahko pomagajo. Mislim, da bi vsekakor morala obiskati psihiatra, vsaj zaradi tabletk, ki jih boš nosila v torbici za vsak primer, in strah bo takoj manjši. Življenje si boš morala organizirati tako, da te strah ne bo odrezal od sveta, hkrati pa boš morala seči do korenin in odpraviti vzroke strahov. To boš najlažje storila ob pomoči dobrega psihoterapevta, lahko pa se lotiš premagovanja svoje motnje tudi tako, da se zakoplješ v knjige. Veliko sodobnih psihologov se loteva te teme, in če greš v knjižnico, te bodo prav gotovo založili z literaturo. Skratka, nehaj se skrivati, motnjo priznaj najprej sebi, potem pa še drugim in se loti zdravljenja. Ni druge poti, in prej ko boš začela hoditi po njej, prej boš na cilju. Želim ti odločnosti in poguma, pa tudi kakšnega angela, ki ti bo prisluhnil in ti pomagal. Srečno!