Spoštovana gospa Magdalena, pišem vam zato, ker me zanima vaše mnenje v zvezi s problemom, ki me žre že kar nekaj let. Stara sem 82 let, imam dve hčeri. Ena je poročena v Ljubljani in nima otrok, druga pa živi pri meni na deželi in ima prav tako dve hčeri, ki obe še živita doma. Obe sta stari že čez trideset let, pa nobena ne zna kuhati. To me zelo moti, saj sem sama že od zgodnje mladosti z veseljem pripravljala hrano za vso družino in vedno smo bili vsi siti in zdravi. Hči že še skuha, če ima čas, vnukinji pa me spravljata v obup. Kadar pripravljata hrano onidve, so to po navadi juhe iz vrečke, hitro pripravljena hrana, ki ima veliko konzervansov in sploh ni zdrava. To me še ne bi toliko skrbelo, če ne bi bila ena od obeh vnukinj noseča in že zdaj me je groza, kakšno hrano bo pripravljala za otroka. Dokler lahko, bom kuhala jaz, skrbi pa me, kaj bo potem, ko mene ne bo več. Pogovarjala sem se s prijateljicami in sosedami o tem problemu, pa so mi vse rekle, da njihove hčere in snahe kuhajo, tudi domačo hrano. Moji vnukinji pa ne znata skuhati ne goveje juhe, ne ričeta, ne segedina ... največ, kar zmoreta, je zrezek in pečeno jajce. Vse to me zelo skrbi in žalosti, saj sem vedno zagovarjala stališče, da je zdrava in domača hrana temelj dobrega zdravja in kondicije. Ne vem, Magdalena, kako naj svoji vnukinji navdušim za kuhanje domačih jedi, vse sem že poskusila, pa ni obrodilo sadov. Preprosto nimata interesa, čeprav bi se lahko od mene marsikaj naučili. Celo več, nad mojo hrano vihata nos in nočeta jesti kosila, potem pa si popoldne pripravljata sendviče. To me zelo žalosti, zdi se mi, kot da moja kuhinja ni nič vredna, kot da sem za časom, pri tem pa vem in se zavedam, da imam prav, da je domača hrana veliko bolj zdrava kot sendviči. Zaradi tega problema se dostikrat prepiramo, ne morem si kaj, da ju ne bi kritizirala, onidve pa potem še zanalašč kuhata neužitno hrano iz vrečke. Skrbi me, kaj bo, ko bo na svet prijokal dojenček, saj njegova mama ne zna skuhati niti goveje juhe. Povejte mi, prosim, Magdalena, sem staromodna in tečna, kot mi pogosto očitajo, ali pa imam morda vendarle prav? Za odgovor že vnaprej hvala.
          Milka

Draga Milka, tako to je in s tem se bo treba sprijazniti. Če sta imeli vaši vnukinji na mizi vedno okusno in domačo hrano, jima je ta postala samoumevna in je ne znata ceniti, kot bi bilo treba. Sodoben način življenja s sabo prinaša tudi drugačne prehranske navade in vaši vnukinji se hočeta najbrž ravnati po modi, pa kuhata in jesta hrano iz vrečke. Drugi razlog pa je verjetno pomanjkanje potrpljenja, saj obe veva, da je za pripravo prave domače hrane potrebno nekoliko več časa in znanja. Ljubezni do kuhanja jima ne morete vsiliti. Če je nimata, je najbrž tudi nikoli ne bosta imeli – so jima pač pomembnejše druge stvari. Ne obsojajte ju, v tem se v ničemer ne razlikujeta od drugih mladih, ki jim za kakovost hrane ni preveč mar, pomembnejša je hitrost priprave. O okusih bi se dalo razpravljati, vsekakor pa vam predlagam, da recepte, po katerih kuhate vi, zapišete v zvezek, ki ga bosta potem vaši vnukinji morda kdaj vzeli v roke, ko ju bo minilo pripravljanje hrane iz vrečke. Kuhanje je umetnost in vsi niso nadarjeni zanjo. Sprijaznite se s tem, da vaši vnukinji na tem področju pač ne bosta šli po vaših stopinjah, izbrali sta si svojo pot in tu ne morete nič. Ko bosta starejši, se bosta morda začeli zavedati, koliko je vredna kakovostno pripravljena domača hrana, in takrat bo morda katera segla tudi po vaših receptih. Dokler pa sami ne čutita potrebe po kuhanju in ljubezni do dobrih domačih jedi, ne morete nič. Bolj kot ju boste silili h kuhanju, slabše bo. Zato vam predlagam, da opustite tovrstne skrbi in se posvetite do vas prijaznejšim temam za razmišljanje. Vnukinj in njunih navad ne morete spreminjati vi, spremenili jih bosta sami, če bosta čutili potrebo po spremembi. Posvetite se prijaznejšim mislim in še naprej uživajte v pripravi domače hrane za svojo družino, ki se bo vrednosti vašega dela zavedela šele takrat, ko vas ne bo več. Bodite lepo in hvala za pismo.

Spoštovana gospa Magdalena, opravičujem se vam za pisavo, vendar sem zdaj, ko vam pišem tole pismo, strašno razburjena. Ne vem več, na koga naj se obrnem in komu naj se zaupam. Stara sem 78 let in živim v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. S snaho se že prej nisva najbolje razumeli, odkar pa je napredovala v službi, je postala čisto nemogoča. Sama sem zelo navezana na svoja vnuka, vendar ju pravzaprav skoraj ne vidim, saj sta cele dneve zdoma. Hodita na vse mogoče aktivnosti, ko pa zvečer prideta domov, jaz nimam vstopa v njihovo stanovanje, kar mi je snaha že večkrat povedala. Tudi danes, pred eno uro, sva se skregali, ker sem hotela videti vnuka, malo poklepetati z njima, pa me je grobo zavrnila in postavila pred vrata. Večkrat sem se že hotela pogovoriti s sinom, pa je gluh za moje prošnje. Pravi, da se le pritožujem in da svoji ženi ne bo oporekal pri vzgoji otrok. Tako mi ne preostane nič drugega, kot da čakam na tistih milostnih pet minut v soboto, ko se po nakupovanju oglasijo pri meni in mi prinesejo zelenjavo s tržnice. Večkrat sem jim že rekla, kaj rekla, prosila, naj mi pripeljejo vnuka vsaj kako popoldne, pa se vedno izgovarjajo, da nimata časa, da ne smeta zamuditi angleščine, telovadbe, treninga. Mislim, da je za osem in deset let stara otroka to veliko preveč aktivnosti in da bi jima eno popoldne z babico dobro delo. Nočem, da moja vnuka postaneta zdolgočasena robota, in mislim, da bi jima jaz lahko veliko dala in jima zelo koristila. Sin se strinja z mano, vendar ženi noče oporekati, snaha pa misli, da je treba otrokoma zapolniti dan, da ne razmišljata neumnosti. Meni se zdi, da so ravno otroške vragolije, ki jih ona imenuje neumnosti, tiste, ki naredijo otroštvo lepo in zanimivo. Poskušala sem ji svetovati tudi glede prehrane, saj menim, da bi morali sadje in zelenjavo nabavljati neposredno pri kmetovalcih, saj na tržnici nikoli ne veš, kaj dobiš, oziroma navadno dobiš živila, ki so prepotovala dolgo pot od proizvajalca do kupca in so polna konzervansov.
Tudi pri tem sem naletela na gluha ušesa in še celo slišala sem jih, češ da naj se ne vtikam v stvari, ki se me ne tičejo. Ali tudi vi mislite, da se me ne tiče, kaj se dogaja z mojimi vnuki? Naj opustim vsakršno upanje, da bosta kdaj pri meni preživela celo soboto in ne samo pet minut? Prosim vas, pomagajte mi. Hvala.
          Babica

Draga Babica, si ena izmed številnih babic, ki ne najdejo skupnega jezika z mladimi starši, in to je za babice navadno večji problem kot za otroke. Tvoja vnuka nečesa, česar ne poznata, niti ne moreta pogrešati, zagotovo pa bi jima tvoja topla kuhinja, če bi jo večkrat obiskala, ostala v trajnem spominu. Tvoja snaha je ena izmed sodobnih mam, ki želijo iz svojih otrok napraviti genije, zdravnike, odvetnike, umetnike in jim zato že v najrosnejših letih ponujajo možnost številnih krožkov in obšolskih dejavnosti. Ta možnost je za otroke po eni strani zelo koristna, po drugi strani pa jim preveč tovrstnih aktivnosti kmalu lahko postane breme. Kje je ta meja in koliko popoldanskih krožkov je še primernih za otroka, po navadi odločajo starši, in če tvoj sin in njegova žena nista dovzetna za tvoje predloge, ne moreš nič. Lahko pa je zgodba tudi čisto drugačna. Čisto mogoče je tudi, da te pač nočejo obremenjevati. Če je snaha samozavestna in prepričana o svojih nazorih, potem jo boš težko premaknila, pa če so tvoji argumenti še tako tehtni. Seveda je hrana, kupljena neposredno od pridelovalcev, pogosto kvalitetnejša od tiste, ki jo kupimo v trgovini, vendar v preobilici dela mlada dva verjetno ne moreta skrbeti še za to. Ne vem, ugibam. Dejstvo je, da tvoja pomoč očitno ni zaželena, vzrok pa po vsej verjetnosti tiči v dejstvu, da imajo mladi pač svojo filozofijo in svojo vzgojo in ne pustijo, da bi jim ti solila pamet. Če bi bili pametni, bi te seveda poslušali vsaj vsake kvatre enkrat, kakšen tvoj nasvet pa bi tudi upoštevali. Ker se nočejo učiti iz tujih napak, jim pusti, da se učijo na svojih. Tistih pet minut, ko sta otroka pri tebi, jima daj vedeti, da ju imaš rada in da lahko vedno prideta. Če bosta zares čutila tvojo ljubezen, bosta prej ali slej sama potrkala na tvoja vrata. Bodi dobro in drži se.

Draga Magdalena, upam, da si lepo preživela praznike. Jaz jih nisem, zato ti tudi pišem. Stara sem 18 let, doma s kmetije. Za novo leto so moji starši odpotovali v toplice, bratu pa dovolila, da organizira zabavo pri nas doma. Seveda sem bila vesela tudi jaz, saj mi je že nekaj časa všeč bratov prijatelj, ki je bil tudi povabljen na zabavo. Z bratom in njegovo punco smo se lotili priprav in zabava je bila res krasna, dokler ... Dokler se ga nista dva petelina preveč napila in se začela najprej glasno govoriti in se zmerjati, potem pa sta se še stepla. To je vsem grozno pokvarilo razpoloženje, name pa je delovalo tako močno, da sem se že začela spraševati, ali ni z mano morda kaj narobe. Ko se je začelo vpitje, sem se začela kar tresti, sedela sem v kotu in se nisem mogla niti ganiti. Tako sem si bila prisiljena ogledati vse od začetka do konca in ves čas me je bilo grozno strah. Bilo je, kot da bi to nekoč že doživela. Ko so se nehali pretepati, sem stekla v svojo sobo in več kot dve uri jokala. Bilo mi je strašno hudo, grde besede so me prizadele, kot da bi jih kdo izrekel meni, ko pa sem gledala pretep, se mi je zdelo, kakor da se tepeta zaradi mene, kakor da sem jaz kriva. Ta občutek je trajal še dolgo potem, zdel pa se mi je zelo znan. Naj povem, da moji starši niso nasilni, da tudi naju z bratom niso vzgajali s trdo roko, zato si ne znam razložiti tega paničnega strahu pred nasiljem. Res pa je, da sva bila z bratom včasih na počitnicah pri dedku in babici, kjer vpitje ni bilo nič nevsakdanjega. Novoletna zabava je po tem pretepu potekala naprej, petelina sta se pobotala, vsi so se ga še bolj napili, jaz pa sem se tresla kot šiba na vodi, dokler nisem šla malo čez polnoč spat. Povej mi, Magdalena, je to normalno? Je z mano kaj narobe, da tako slabo prenašam nasilje? Zaskrbljena sem. Hvala.
         Tamara

Draga Tamara, žal mi je, da je vašo novoletno zabavo pokvaril pretep, ki te je tako pretresel. Že takoj na začetku ti moram povedati, da tudi sama težko prenašam nasilje in da te popolnoma razumem. Nasilje v verbalni ali fizični obliki je vdor v tvoj intimni prostor, pritisk na tvojo integriteto, ponižujoče je in za vsakogar skrajno neprijetno. Torej si ravnala popolnoma normalno. Tebe najbrž skrbi, ker se te je ta dogodek tako zelo dotaknil, da si se tresla še dolgo potem, ko je že minil. Morda te je pretep spomnil na kakšen podoben dogodek, ki si mu bila priča kot otrok in si se grozno ustrašila, pa si zdaj podoživela tisti strah. Če pa take izkušnje doslej še nisi imela, te je najbrž pretreslo zato, ker nasilja nisi vajena. Hvala bogu, bi se lahko reklo. Tisti, ki širijo nasilje, pravzaprav širijo samo vedenjski vzorec, ki so ga ponotranjili kot otroci. Nasilje poznajo, izkusili so ga doma ali med vrstniki. Če so pili alkohol, ki, kot je znano, spodbuja nasilno vedenje in mehkužcem daje pogum, potem se pretepu ne čudim. Tudi tvoja reakcija se mi ne zdi čudna, očitno si za te stvari zelo občutljiva in zelo empatična. Ne skrbi, to so same dobre lastnosti, vendar boš zaradi njih vedno čutila malo bolj kot drugi; lepo in slabo. Nasilje je izrazito slaba izkušnja, in če se ti je zgodila prvič, je popolnoma normalno, da te je pretreslo. Naslednjič boš morda že lahko vstala in odkorakala s prizorišča, kar je pri čem takem vsekakor najbolje storiti. Mene bolj skrbijo tisti, ki na nasilje odgovarjajo z nasiljem, kar neti pretepe in prepire, ki na nikogar od vpletenih ne vplivajo dobro. Poskušaj se ograditi od strahu, ki ga čutiš ob misli na neljubi dogodek, in se zavedaj, da se nista tepla zaradi tebe in da nisi nič kriva. Ta tvoj občutek me napeljuje na misel, da si morda kot otrok vendarle doživela prepir, morda celo pretep med starši ali med dedkom in babico, za katerega si mislila, da si ti kriva ali pa so ti to celo tako rekli. Če si se pošteno zjokala, si pretekle dogodke verjetno tudi že ozavestila in jih spustila s svojega horizonta. Toda če si ali pa nisi imela te izkušnje, ti zagotavljam, da naslednjič ne bo tako hudo, sčasoma pa se boš tudi naučila na nasilje ustrezno – torej nenasilno – odzvati. Srečno.

Pozdravljena, Magdalena. Kar nenadoma sem se odločila, da ti pišem, potem ko sem prebrala tvoj odgovor v zadnji številki Lady. Imam problem. Stara sem 32 let in stanujem v hiši svojih staršev, kjer sem si uredila podstreho. Svoje stroške sama plačujem, prav tako prispevam h gospodinjstvu. Čisto druga zgodba pa je moja mlajša sestra, ki prav tako živi doma, nič ne dela, v šolo ne hodi, tudi doma nič ne pomaga. Cele dneve preživi na internetu, pije pivo v svoji sobi in se na vseh področjih vede kot petleten otrok. Na živce mi gre, ker se niti toliko ne potrudi, da bi zaslužila vsaj zase in za svoje potrebe. Denar ji še vedno dajeta mama in oče, velikokrat pa prepriča tudi mene, da ji posodim denar, ki mi ga seveda ne bo nikoli vrnila. Skratka, prav lepo ji je, ne da bi se ji bilo treba za to kaj posebej potruditi. Kadar ji poskušam to dopovedati, se začne braniti in takrat ne izbira besed. Sploh ne sprevidi, da ne bo mogla tako živeti vse svoje življenje, da bo nekoč morala tudi ona zavihati rokave. Službe niti ne išče, dobro ji je tako, kot je. Za nekoga, ki jih bo drugo leto napolnil trideset, se mi zdi to skrajno neodgovorno početje, vendar ji nihče ne pride do živega, ne zlepa ne zgrda. Najhujše pa je takrat, ko si omisli kakšnega fanta. Po navadi pobira izgubljence, ki nimajo svoje strehe nad glavo in se potem preselijo k nam. To se je zdaj zgodilo že tretjič. Prav zdaj spet stanuje pri nas dolgolasec, ki spi do dvanajstih in potem čaka, da mu prinese hrano v sobo. Do večera sta v sobi, zvečer pa se oblečeta, si »izposodita« nekaj denarja in ju ni do dveh, treh. Kdaj prideta domov, vemo vsi, saj zganjata tak hrup, da se zbudi vsa hiša. Mama in oče sta se že sprijaznila s početjem moje sestre, in ker imata pred njo slabo vest zaradi neke prometne nesreče, ji vse dovolita in popuščata na vsakem koraku. Vem, da jima gredo na živce iste stvari kot meni, vendar sta raje tiho, saj hočeta imeti mir. Jaz pa postanem kar živčna, ko jo zagledam, ko zagledam njenega novega fanta, ko ju vidim, kako hodita v hladilnik po pivo in izginjata nazaj v svojo sobo. Ko ji kaj rečem, me nadere, češ da sem ji nevoščljiva, ker ima ona fanta, jaz pa ne. Razmišljala sem tudi že o tem, da bi se odselila. Kaj misliš, Magdalena, bo mojo sestro kdaj srečala pamet? Hvala za odgovor.
          Inja
Draga Inja, popolnoma te razumem. Ne gre ti v račun, da lahko tvoja sestra živi na plečih tvojih staršev in deloma tudi na tvojih plečih, pa ji za to ni treba nič storiti. Lahko se vede, kot ji ugaja ... a srečna ni, verjemi. Tvoja sestra samo podaljšuje svoje otroštvo in noče odrasti. Noče sprejeti odgovornosti zase, noče poskrbeti zase, saj morda sploh ne zna. Pri tem pa ni niti malo hvaležna za streho nad glavo, za hrano, za denar, ki ga dobi. Kako bi tudi bila, saj ji nič ne pomeni. Njeno življenje je prazno, brez ustvarjalnosti, brez delovne vneme, brez truda. Verjemi, da se je že naveličala svojega načina življenja in da bi ga zalo rada spremenila, če bi ga znala. Pa najbrž tudi ona ne more iz začaranega kroga lenobe in piva; oboje te hitro zasvoji. Edina, ki bi morebiti lahko kaj spremenila, sta tvoja starša, pa praviš, da imata pred tvojo sestro nekakšno slabo vest in zdaj, misleč, da ji delata dobro, delata v njeno škodo. Najbolj bi ji pomagalo odrasti, če bi jo preprosto postavila na cesto. Potem bi morala, če ne bi hotela spati v parku, poprijeti za kakšno delo, si poiskati bivališče, kupiti hrano. Tvoja starša tega ne bosta nikoli storila, zato tvoja sestra nikoli ne bo čutila potrebe, da kar koli spremeni sama od sebe, ampak jo bodo morale v to prisiliti okoliščine. Kaj preostane tebi? Če boš ostala doma, mislim, da si obsojena na življenje s sestro in njenimi fanti. Tvoja misel, da bi se odselila, se mi zdi v več pogledih pametna. Prvič bi se rešila te mučne domače scene, drugič pa bi tudi sama stopila na lastno, samostojno pot brez pomoči staršev. Boš videla, prvi koraki so sicer težki, a veselje je nepopisno. Sestre ne boš prevzgojila, mislim, da se lahko spremeni samo sama. Dokler je kaj ne bo prisililo v to, te spremembe ne bo sposobna uresničiti, ker bi bilo pometanje pred lastnim pragom zanjo verjetno prehud zalogaj. Zato se bo oklepala sedanjega načina življenja, dokler se bo dalo, vam vpletenim pa preostane le to, da nemočno opazujete. Tebi je lahko, ti se vsaj lahko odseliš. Srečno in drži se!