Z zamudo sem prebrala članek z naslovom Če pomagamo eni, smo naredili več kot nič, ki je bil objavljen v Lady št. 40, z dne 7. oktobra 2009., v katerem je predstavljena glavna inšpektorica Veterinarske uprave Republike Slovenije, dr. Vida Čadonič Špelič.  Članek sam zame sicer ni presenečenje, saj so podobne predstavitve že večkrat vsebovale domnevno kvalitetno delo VURS in opažanja o tem, da smo Slovenci kar dobri lastniki živali. Vseeno pa se tudi v tem članku pojavljajo iste pomanjkljivosti kot doslej, navkljub temu, da smo društva že opozarjala na te probleme. V članku inšpektorica meni, da je premalo inšpektorjev, ki bi lahko ukrepali v vseh primerih. Po izkušnjah društev ni problem samo v nezadostnem številu inšpektorjev, temveč še bolj v njihovi neozaveščenosti, nezmožnosti prepoznavanja mučenja in zanemarjanja živali, ter v odnosu do lastnega dela. Zato v veliki večini prijavljenih primerov navedbe prijaviteljev sicer preverijo na terenu, a s slabo opravljenim delom le sebi kradejo čas, saj pogosto ne izvršujejo že tako hudo ohlapne in pomanjkljive zakonodaje. Kršitev največkrat ne ugotovijo, če jih, izrekajo le opozorila, izrečenih sankcij pa je izredno malo. Tudi, ko bi lahko bile izrečene, se namreč inšpektorji raje odločajo za opozorila. S tem le siromašijo državno blagajno in dajejo potuho storilcem, česar pa se žal nočejo zavedati. 

Glavna inšpektorica je prepričana, da Slovenci nismo slabi lastniki živali. Če pomislim na to, kaj se dogaja v slovenskih hlevih in kako delujejo nekateri slovenski lovci ... Če se držimo zelo togo sicer zelo ohlapne zakonodaje, morda res nismo. Za vsak slučaj pa prilagam fotografijo kužka, katerega bivanje je po merilih inšpektorice, ki je primer preiskovala, kakovostno in ni bilo razlogov za ukrepanje. Gre za tipičnega slovenskega kužka z ruralnega okolja. Ozaveščeni bralci naj razsodijo, koliko je takšna namestitev res ustrezna. Inšpektorica je ugotovila, da je uta ustrezna, ker je dovolj velika in ustrezno dvignjena od tal, kar je sicer res. Res pa je tudi to, da je uta prepišna, ne zadržuje vlage, ker je postavljena proti jugozahodu, ne more učinkovito zadrževati niti vročine. Inšpektorice ni motilo, da kuža ute zaradi neprimernosti ne uporablja, temveč se raje zadržuje v notranjosti skednja za uto, ki pa zaradi dotrajanosti neželenih vremenskih vplivov prav tako ne zadržuje. Kuža naj bi spal v skednju na senu, a kje je to seno, mi kljub večkratnim pregledom dela skednja, ki je psu na verigi dostopen, ni jasno. Hrane in vode kuža v času mojih obiskov ni imel. Inšpektorica je pojasnila tudi, da je lastnik povedal, da se kuža ne pusti negovati, ker je star. Tako je bila povsem zadovoljna z nesmiselnim izgovorom, čeprav je logika teg stavka le ena - kuža se ne pusti negovati zato, ker nege ni bil nikoli vajen. Je nesocializiran, z njim se ne ukvarja nihče, tega, kaj je sprehod, ta kuža ne vé.
Ta primer je le en od absurdov. Velik problem v Sloveniji je ravnanje z mladiči živali. Psov in mačk je v Sloveniji preveč, čeprav še vedno veliko lastnikov premore bujno domišljijo, kako se z utapljanjem, metanjem ob steno ali kako drugače znebiti odvečnih mladičev. Tudi, če jih obdržijo in oddajajo, prvemu, ki pride mimo ali preko oglasov, inšpektorji kar nekako ne morejo in ne znajo ugotoviti, da gre za nezaželene mladiče. Lastniki bi mladiče obdržali, če bi bili zaželeni, kajne? A ta logika je za VURS žal že preveč, zakonodaja pa zaradi njih ostaja mrtva črka na papirju.

Inšpektorica tudi zatrjuje, a je zakol v Sloveniji human. Če je res, ni kaj skrivati. A ko sem aprila letos preko medijev predlagala, da bi VURS nekaterim društvom dovolila vstop v klavnice, da se prepričamo, če je zakol res tako human, kot trdi VURS, moj predlog ni bil vreden niti odgovora.

To je le nekaj pomanjkljivosti iz trditev dr. Vide Čadonič Špelič. Zato bo lepo, če bomo namesto sladkih  predstavitev inšpektorice društveniki kdaj deležni konkretnih pojasnil. Tudi takšnih, zakaj pri nas civilna iniciativa ni zaželena. V razvitih državah je civilna iniciativa cenjena, vladne in nevladne organizacije delujejo enakopravno in se dopolnjujejo. Delno je tako pri nas na področju socialnega varstva - delo v tovrstnih nevladnih organizacijah je visoko strokovno, kvalitetno in profesionalizirano, kar pa omogoča tudi država.
Društva, ki delujemo na področju zaščite živali, pa smo po mnenju VURS uporabna edino za to, da delimo letake VURS neozaveščenim lastnikom živali. Primer tega letaka je bil objavljen ob navedenem članku. Tak odnos je rahlo ponižujoč - čeprav v društvih delujemo "le" prostovoljci, smo usposobljeni za kaj več, imamo več (etološkega) znanja kot večina veterinarjev in lastnikov zavetišč. Še študenti so vsaj plačani za svoje deljenje letakov in menim, da si društveniki zaslužimo več spoštovanja, ki bi ga VURS lahko pokazal tudi tako, da bi se skupaj z društvi boril za to, da bi imela društva več pooblastil. 

Zakonodaja v Sloveniji je resnično absurdna. Zapuščeni živali lahko z namestitvijjo v zavetišče ipd. lahko pomaga vsak posameznik, vsaka oseba v Republiki Sloveniji, le društvenik ne. Mi, ki smo bolj usposoblljeni za ravnanje z živalmi kot večin posameznikov, naj bi v nekaterih primerih živali mučili, ali z njimi želeli služiti denar, kot smo izvedeli s strani VURS, zato imamo zakonsko določeno prepoved. Dokazov za to VURS ni hotel predložiti. Razlog te prepovedi naj bi bil, da naj bi društva odžirala delo zavetiščem, kar je ob tolikšni količini zapuščenih živali smešno in ne vzdrži nobenega argumenta. Sama sem kvalificirana oskrbnica hišnih živali, torej imam isto izobrazbo kot vsak zaposleni v zavetišču. On lahko pobira zapuščene živali, jaz jih lahko le kot posameznica, ne kot članica društva. Kje je logika? Zapuščenih živali je toliko, da lahko napolnimo vsa zavetišča, zgradimo še nekaj novih, napolnimo še ta in še vedno bodo tudi člani društev in drugi posamezniki imeli doma nešteto brezdomnih živali, odgovornih posvojiteljev pa primanjkuje. Resničnost je bolj kruta, kot jo je z udobnih foteljev pripravljen videti VURS. Situacija postaja nevzdržna.

Do danes nisem dobila nobenih pojasnil tako absurdne zakonodaje, katere logike nisem sposobna dojeti, kot tudi drugi ozaveščeni državljani ne.

Za konec le upam, da bodo bralci Lady svoje živali sterilizirali in kastrirali. Tako boste svoji živali omogočili lepše življenje in ne boste povzročali nastanka novih bodočih brezdomčkov, katerim je iskanje domov včasih tako brezupno početje.
Vendar pa se sprašujem, kakšna lastnica živali je ga. Vida Čadonič Špelič, če je njena mucka nekega dne od doma kar odšla. Dober lastnik ima svoje živali pod nadzorom in zanje stori kaj več kot le predpisani minimum v zakonodaji.   

Naslov članka zagotovo drži. Vendar pa menim, da je žalostno, če glavna inšpektorica VURS ni sposobna narediti za živali nič več kot to. Vsi imamo doma prijazne oranžne mačkone, a se zavedamo, da je potrebno kaj storiti še za katero drugo žival.

Barbara Győrfi
Društvo za zaščito živali Škofljica