V vrsti pred blagajno v trgovini se je Karin spomnila: ob šestih zvečer mora nahraniti še sosedine zlate ribice. Soseda Erika, starejša dama, je pred dnevom za tri tedne odpotovala in prosila Karin, da popazi na njene plavajoče ljubljenčke.
Šlo bo na tesno, je ugotovila Karin in gledala na uro. Kazala je pet minut do šestih, na srečo je bila vsaj na vrsti za plačilo. Ker so bile ribice občutljive in so bile navajene dobiti hrano točno bo uri, sicer bi utegnile celo poginiti, je domov tekla, čeprav je bila njena nakupovalna vrečka sila težka. Vsa zadihana je prišla do sosedinih vrat in vtaknila vanje ključ. Hopla, je prejšnji dan pozabila zakleniti? Tiho je odprla vrata in pogledala v hodnik. Vse je bilo videti tako kot včeraj, ko je zapuščala stanovanje. Globoko je zajela sapo. Kako otročje, za nekaj sekund je celo pomislila na vlomilca. »Preveč gledaš kriminalke,« je rekla sama pri sebi, že naslednji trenutek pa jo je oblil znoj. Iz dnevne sobe je bilo jasno slišati korake. Tega hrupa zagotovo niso povzročale ribe. Že spet. Zdaj so se koraki približali zaprtim vratom v dnevno sobo in moški glas je zaklical: »Je kdo tukaj?« Namesto da bi takoj zbežala iz stanovanja, je Karin obstala kot okamnela in gledala, kako se kljuka počasi pomika navzdol. Zdaj se je spomnila, da vseeno ne bi bilo slabo, če bi se vsaj skrila – stisnila se je za rdečo zaveso shrambe, kjer je Erika hranila svoje vložene pridelke. Vsa tresoča se je stala med ribezovo marmelado in kislimi kumaricami in se ukvarjala samo z eno mislijo: Upam, da bo vlomilec izginil prej, preden bo odkril njeno skrivališče. Vendar je že tri sekunde pozneje močna roka potisnila zaveso na stran in Karin se je zagledala v moški obraz, ki je bil prej videti presenečen kot nevaren. Poleg tega pa je bil z velikimi zelenimi očmi in markantnimi ličnicami izjemno privlačen, kar je bilo zelo nenavadno za vlomilca.
»Kaj počnete tukaj? Kdo ste?« je vprašal. »Vlomilka – kako zanimivo.«
Karin je požrla slino in zdaj je v njej naraščala jeza: »V nasprotju z vami jaz gotovo nisem vlomilka!« Stopila je iz skrivališča nekaj korakov naprej in pri tem skrivoma pogledovala naokoli, ali je kje kako priročno orodje, s katerim bi se lahko branila pred morebitnim napadalcem.
Pokazal je na vrata: »Veste kaj: če boste odšli, vas ne bom prijavil policiji.«
To bi bila zanjo elegantna možnost, da se umakne, a ko je pomislila na gospo Eriko, ki bi se vrnila v popolnoma izropano stanovanje, je morala ukrepati. »Nikakor ne bom dovolila, da bi okradli mojo sosedo!« je zakričala, presenečena nad svojim pogumom.
Vlomilec je pomežiknil: »Vi ste tetina soseda? Čudovita, pametna ženska z očmi kot zvezdami in nasmeškom, ob katerem sonce sije tudi ponoči?«
»Res je,« je dejala in se morala nenadoma namuzniti, saj se ji je posvetilo: »In vi ste Dare? Najboljši nečak, ki si ga človek lahko predstavlja. Privlačen, pošten in zabaven?«
Pokimal je – vse to so bili opisi njegove tete.
O, fant, kakšno olajšanje, da pred njo ni bil pravi vlomilec. Zdaj bo lahko počasi umirila svoj srčni utrip. »Očitno oba skrbiva za njeno stanovanje,« je razmišljala na glas.
Dare je skomignil z rameni: »Vsak dan moram ob šestih zvečer nakrmiti tetine ribe, kar sem ravnokar storil. To je za Eriko zelo pomembno.«
»Ampak za to opravilo je prosila mene,« je protestirala Karin in se nenadoma počutila kot deklica, ki ji odrasli ne zaupajo, da bo dobro opravila nalogo. V ciničnem tonu je dodala: »Lahko mi verjamete, da sem temu opravilu popolnoma kos.«
»Jasno,« je odvrnil on in se nasmehnil. Pri tem so se pokazale njegove gubice okoli oči. No, prav, je morala priznati Karin: Erika ni nič pretiravala, ko je opisovala privlačnost svojega nečaka.
Karin se je nasmehnila nazaj. »Najbrž je bila Erika pred odhodom tako raztresena, da je po pomoti oba prosila, naj krmiva njene ribe. Če želite, se lahko izmenjujeva.«
Nekaj sekund je upala, da bo Dare rekel kaj drugega. »Super ideja. Tudi jaz ne stanujem daleč stran. Potem lahko pridem spet pojutrišnjem.«
»Res je,« je dejala in požrla razočaranje, za katerega sploh ni vedela, od kod in zakaj se je rodilo.
***
Naslednji večer je bila točna. Glej ga, zlomka, vrata so bila znova odklenjena; italijanska glasba in slasten vonj po jagnjetini v rožmarinu pa sta prihajala iz kuhinje. Nekaj sekund pozneje je Dare pomolil svojo glavo izza vogala. »Pridi naprej na balkon!«
»Prav,« je zamrmrala in stopila skozi dnevno sobo mimo akvarija do balkona. Zunaj ji je v prijetnem pomladnem večeru Dare podal kozarec vina. »Kot opravičilo za včerajšnji pripetljaj sem skuhal večerjo.«
»Zelo lepo,« se je nasmehnila Karin. »Ampak saj nisi bil ti nič kriv.«
Zdaj jo je skesano pogledal: »Pač, če sem čisto iskren. Ko sem pri teti videl tvojo fotografijo, sem te na vsak način hotel spoznati.«
Karin se je zahihitala. Zdaj je vedela, zakaj jo je prejšnji teden Erika želela fotografirati. Zagotovo ne samo zato, ker je »preizkušala svoj novi fotoaparat«. Ampak nanjo ni bila niti malo jezna. Raje je srknila vino, uživala v toplem vetru na koži, vonju Daretove kolonjske vodice … Kajti nenadoma je stal zelo blizu. Tako blizu, da je lahko čutila njegovo toploto. Njegova široka ramena. In nato … njegove ustnice na svojih. Dolgo sta se poljubljala. V mislih se je Karin zahvaljevala sosedi. In njenim ribam, ki jih je bilo treba nakrmiti vsak dan točno ob šestih zvečer.