Ponosno kot pav je racman korakal čez travo in se zagledal v rdeče liste, ki so padli z javorja. Nato je stresel z glavo in z nogami po zraku razpršil listje.
Kako nenavadno, je pomislila Liza, ki je opazovala metalno obarvan racmanov vrat. Se je z jesenjo igral iz dolgčasa?
Racak je nato s kimajočo glavo odkorakal do rečne obale in elegantno smuknil v vodo, k svoji družici. Liza je čutila, kako so se njene oči znova napolnile s solzami. To, kar je videla, jo je bolelo. Raci sta bili par, našli sta druga drugo in bosta za vedno ostali skupaj. Kot to storijo svinje, pingvini, golobi, lisice … kaj pa mi, ljudje? Mi vse zakompliciramo, dajemo prednost karieri, uspehu – in pri tem neopazno zapremo vrata ljubezni.
Razburjeno se je dvignila s klopce v parku. Ni več želela razmišljati o tem. Nič več se ni hotela spominjati lepih dni, mesecev in let s Pavlom. Njuna ljubezen se je zdela kot poletje, ki se je umaknilo jeseni.
Na rame si je oprtala torbico, dala roke v žepe in se odpravila proti domu.
»Liza,« je nenadoma za seboj slišala znani glas. Obstala je in se obrnila. Mahajoče ji je nasproti tekla Doris. »Kako lepo, da sva se srečali,« je vzkliknila.
Liza je skomignila z rameni in opazovala kamenčke na tleh. Ni želela jokati, ne pred Doris. Vendar je ta takoj opazila, da nekaj ni bilo v redu. »Pojdiva na kavo,« je predlagala. Njen pogled ni dopustil nobenega ugovora.
»Kaj ti leži na duši?« je vprašala Doris.
»Jesen me vedno nekoliko vznejevolji,« je odvrnila Liza in z žličko pomešala napitek.
»Saj še sploh ni mraz,« je nasprotovala Doris. »Še vedno je tako toplo, da lahko sediva zunaj. Poleg tega te poznam že kar nekaj jeseni. Nič mi ne moreš prikriti.
Liza ni želela govoriti. Najraje bi se kot medved zakopala v brlog in prespala zimo. In ko bi se spet zbudila, bi sijalo sonce.
»Zaposlila sem se v knjižnici,« je končno povedala.
»To je vendar čudovita novica,« je vzkliknila Doris.
Liza je zmajala z glavo. »Ne, to pomeni, da sem morala sprejeti zelo težko odločitev.«
»Pavel?«
Liza je pokimala. Njene misli so se vrnile nekaj ur nazaj. Zjutraj se je dobila z njim. Želela sta na izlet s kolesi, vendar je iz tega nastala popolna polomija.
»Kupil sem avtodom,« ji je razkril Pavel, medtem ko sta vlekla kolesa iz kleti.
V trenutku je Liza obstala: »Avtodom?«
»Ja, eno leto bi rad potoval po Evropi in Afriki. Greš z mano?«
To nedolžno vprašanje jo je zadelo kot krogla iz puške. »Saj vendar veš, da so mi ponudili službo,« je odvrnila in skušala prikriti naraščajoči bes. Pavel je vedel, kako zelo se je veselila svoje prve službe. Zakaj ji je prikril svoj egoistični načrt? S stavkom »Greš z mano?« jo je postavil pred dejstvo. Prej je verjela, da si delita skupne načrte, da odločitve sprejemata skupaj.
»Saj ti ni treba z menoj,« je odvrnil Pavel. »Če se ti zdi kariera pomembnejša …«
Le kako je bil lahko tako neuvideven? Je tako hotel bežati iz odnosa? Liza ga je nekaj minut samo gledala. Kratko malo je spustila kolo iz rok in brez besed odšla v park. To je bil odgovor na njegovo vprašanje.
»Rada bi delala, Pavel pa želi eno leto potovati po svetu. To ne gre skupaj.«
Doris je nagubala čelo in nasprotovala: »Odlično sodita skupaj. Vedno sta živela v harmoniji, imela enake sanje. Zakaj tega nenadoma ni več?«
»Mislim, da Pavel bolj ljubi svoj prosti čas kot mene. Zato se je odločil na skrivaj uresničiti svoje načrte.«
Doris se ni strinjala. »Moj brat te ljubi, to vem zagotovo!«
»Ah, to ni nobena ljubezen, če eden od partnerjev želi po svoje. Jaz verjamem v zvestobo, zaupanje, v skupne načrte …«
»Saj! Vedno sta želela skupaj prepotovati svet …«
»Ampak ne ravno zdaj, ko sem dobila službo!«
»Ah? Kdaj pa potem?«
Liza je molčala. Kolikokrat sta s Pavlom v študijskih letih sanjala o tem, da bosta po diplomi spakirala šotor in odpotovala …
»Ustavila se bova, kjer nama bo ustrezalo. Delovne izkušnje si bova nabirala pozneje, ko se vrneva …« je Pavel razlagal navdušeno.
Pritrdila mu je in bila popolnoma navdušena. »Rada bi večno poletje. Greva na potovanje po toplih krajih, Afrika sploh ni draga … malo bova delala tukaj, malo tam, bova že kako …«
Liza je čutila, kako na njej počiva Dorisin pogled. »Kdo je koga postavil pred dejstvo?« jo je Doris vprašala resno.
Globoko v sebi je Liza poznala odgovor. Ampak ga je potlačila. Dan, ko je Pavlu povedala, da je dobila službo, je bil sončen in lep. Kako jo je takrat pogledal – razočarano, okamnelo, zbegano.
»Potegovala si se za službo?« jo je tiho vprašal.
»Ja, in med 433 kandidati so izbrali mene,« mu je navdušeno poročala.
»Kaj pa bo z najinimi sanjami?« Na to vprašanje, v katerem je razbrala vse njegovo razočaranje, ni želela odgovoriti. In zdaj je sedela tu z Doris in tarnala. Vedela je, da je sama tista, ki je naredila napako. Postavila si je vprašanje: kaj je pomembnejše? Uspeh, kariera? Je ljubezen res šele na drugem mestu?
»Strah me je, da bi tukaj vse stvari spustila iz rok. Stanovanje, varnost, prijatelje …« je zašepetala.
»Razumem, ampak to bi morala Pavlu pravočasno povedati. Ne smeš omejevati njegovih sanj!«
»Strah me je, da bi se na poti pokazalo, da sploh nisva za skupaj. Morda si bova šla na živce, ker bova stalno tičala skupaj …«
»Imam idejo …« jo je prekinila Doris.
 
»Prosim, reci ja!« Liza je gledala Pavla z očmi, polnimi upanja.
Pavel se je nasmehnil. »Seveda bom rekel ja. Zaslužila sva si to priložnost!«
Teden dni pozneje je Pavel s svojim rdečim avtodomom pripeljal na dovoz pred blok. Liza je gledala, kako je parkiral. »Spakirala bom obleko in hrano – čez dve uri lahko kreneva na pot!« je zaklicala. Ko je prvič vstopila v avtodom, ga je vzljubila. Bil je udoben, romantičen – kot hiška za punčke.
Pozno popoldne sta se odpravila zdoma. Njun prvi cilj je bila Sicilija. Med vožnjo je Liza opazovala, kako se jesen poslavlja in kako se približuje poletje. S Pavlom sta sklenila prihodnjih nekaj mesecev za test preživeti na jugu. Če Lizi pot ne bi bila všeč, bi se lahko vrnila v svoje staro življenje.
Pogledala je Pavla, kako se mu je nasmešek razlezel po celem obrazu. Še zadnjič se je ozrla v jesen, ki se je poslavljala s svojimi deževnimi oblaki.
Tri dni pozneje sta sedela na plaži. Sredozemsko morje se je bleščalo, sonce je grelo njuno kožo.
»Ko se bo tu ohladilo, se bova preselila navzdol v Afriko – kot lastovke,« je razpredal Pavel in objel Lizo čez rame.
»Ja, saj imava veliko časa,« je dahnila ona.
Pavel je pokimal: »En mesec – saj vem …«
Liza se je privila v njegov objem. »Zate imam presenečenje. Odklonila sem službo. Ker so zame najine sanje pomembnejše od kariere … Na voljo imava vse leto!«