LJUBEZENSKA ZGODBA NAŠE BRALKE

Toplo pozno popoldansko poletno sonce ji je sijalo v obraz in jo prijetno grelo. Ker je sončna očala pozabila v hotelski sobi, ji ni preostalo drugega, kot da zamiži. Med množico tujih glasov je na plaži, nedaleč od sebe, prepoznala glas svoje ljubljene hčere Katje in njene prijateljice. Katja je pred kratkim dopolnila 19 let. Kar dva meseca je pregovarjala svojo mami Marto, naj na počitnice v Poreč vzameta tudi Tejo, Katjino sošolko iz srednje šole.
Zdaj so torej bile tam. Vse tri. Katja in Teja sta večino časa opazovali fante in se hihitali. Marta je uživala v lenarjenju in brezskrbnih dnevih. Malce se je sicer dolgočasila, vendar ji je prav to ustrezalo.
»Dober dan,« jo je zdaj nekdo rahlo stresel za rame.
Marta je planila pokonci in se zazrla preplašenemu natakarju iz bližnjega lokala v oči. V rokah je nerodno držal pladenj, na katerem sta bila pijača in pismo.
»Tole vam pošilja neki moški!« ji je negotovo potisnil pladenj v roke in v hipu izginil. Marta je s tresočo roko prebrala vsebino napisanega: »Draga Marta! Vse najboljše za tvoj rojstni dan. Vem, da si se rodila pred 49 leti, točno opoldne. Nekdo, ki te ni pozabil!«
Bila je popolnoma osupla. Ko je prišla malo k sebi, si je sposodila pisalo in pripisala: »Le pogumno se mi pridruži, če me tako dobro poznaš! Dodaj še pijačo zase, sama ne želim nazdraviti!«
Nedotaknjeno pijačo in pismo je odnesla tistemu mlademu natakarju in ga prosila, naj da to »tistemu« moškemu.
Nato je zleknjena na svojem ležalniku tuhtala in tuhtala. Le kdo je veliki osvajalec? Nekdo mogoče vohuni za njo?! In kdo ve, kdaj točno se je rodila?
Vsi ti pomisleki so jo začeli obdajati s strahom. Dobila je neprijeten občutek, da se je znašla v strašni kriminalki. Ker ni več zdržala na istem mestu, se je odločila, da si bo privoščila kratek sprehod vzdolž obale.
Že se je dvignila z ležalnika, ko je obstala kot vkopana.
Približeval se ji je namreč neki moški in v vsaki roki držal po en kozarec, iz katerega je gledala slamica. Iz trenutka v trenutek se ji je zdel bolj znan; iz trenutka v trenutek pa jo je čedalje bolj tudi stiskalo v trebuhu. Občutki so bili edinstveni, nekako nenavadni. Malce strah vzbujajoči in hkrati silno prijetni.
Tedaj ga je prepoznala in zašibila so se ji kolena. Celotno telo je začutila kot nekakšno mehko gmoto, kri ji je šinila v glavo. Simon?
»Živijo!« je rekel s popolnoma navadnim glasom, kot bi se zadnjič videla včeraj.
Minilo je 26 let!
»Živijo!« se je tudi Marta potrudila, da je njen glas zvenel vsakdanje.
Vsaj za kratek čas ji je uspelo sprejeti njegovo igro.
»Kako si?« jo je kratko vprašal in je ni izpustil izpred oči.
Tudi ona je zrla vanj, kot bi bila uročena. Sama pri sebi je ugotavljala: »Še vedno je tako simpatičen. Kako je to mogoče?! Zdaj ko je na sencih malce osivel in ko so se mu okoli oči nabrale drobne gubice, je še celo boljši. Pa postavo mladeniča sredi dvajsetih let mu je tudi uspelo obdržati!«
Ni si hotela priznati, a se je v hipu vanj zaljubila. Spet! Kot pred skoraj tremi desetletji. Ne, pravzaprav ne tako. Drugače! Zdaj se je zaljubila z očmi izkušene in zrele ženske. In tako je bilo še lepše!
Ker mu ni takoj odgovorila, ji je podal pijačo in rekel: »Vse najboljše! Na zdravje!«
Roka se ji je tresla, ko je sprejemala pijačo. Ob dotiku z njegovo toplo kožo jo je nadvse prijetno spreletavalo. Ko ji je na lice za njen osebni praznik pritisnil poljubčka, je od ugodja skoraj zapredla. Pogledala ga je in skoraj bi si upala trditi, da se z njim dogaja enako.
Nato sta se brez besed sporazumela in se usedla kar na pesek ob bližnje drevo. Naslonjena ob deblo, zadovoljna, da sta drug ob drugem, sta zrla v širno morje. Vse okoli njiju je navidezno izginilo. Bila sta le onadva. Zatopljena sta bila vsakdo v svoje misli. Oba sta premišljevala o dogodkih, ki so se jima dogajali že davno, davno.
Tudi takrat sta bila neskončno zaljubljena. Nista opazila, da njuni starši niti najmanj niso bili navdušeni nad to ljubeznijo. Ne eni ne drugi! To sta ugotovila šele, ko sta se po treh letih znanstva želela poročiti. Martini starši so nasprotovali hčerini izbiri, češ da je Simon premalo izobražen. Njegovi starši pa sinu niso »dovolili«, da se odseli od doma. Zaljubljenca pa sta bila pri 23 letih premlada in premalo odločna, da bi se uprla staršem. Velika ljubezen se je torej končala.
Ali bolje rečeno, prekinila se je za dolgo obdobje … Zdaj, na pragu 50 let, sta se spet našla!
»Kako si me našel? Si me namerno iskal?« ga je zdaj Marta vprašala.
»Po pravici povedano, nisem te iskal. Niti nisem upal, da bi te našel. Sem pa velikokrat mislil nate. Tole tukaj je bilo naključje. Res pa je, da že dva dni oprezam tule za tabo. Takoj sem te prepoznal. Še lepša si, kot sem se te spominjal. Nekako bolj ženstvena in zapeljiva. Vem, da si na počitnicah sama. No, mislim brez moškega. Zdi pa se mi, da je ena od deklet tvoja hči, druga pa ne,« je iskreno dejal in jo prijel za roko.
Kakšen božanski občutek je ob tem doživela Marta!
Nasmehnila se mu je: »Da, že dolgo ni ob meni moškega. Pa ti?«
»Pred mesecem dni sem postal dedek. S svojo posvojeno hčerjo Suzano se odlično razumem. Petindvajset let je stara. Posvojil sem jo, ko je hodila še v vrtec. Sicer sem pa že več let vdovec. Če Mateja ne bi umrla v prometni nesreči, bi bil najbrž ločenec. Mateja je namreč čedalje pogosteje govorila, da me nima več tako rada, kot me je imela, in da se bo verjetno zato ločila.«
Marta in Simon sta se spogledala. Njuna pogleda sta povedala vse. Zdaj ko sta se končno spet našla, ne bosta nikoli več dopustila, da bi ju kar koli spravilo narazen. Nihče več jima ne bo vzel ljubezni! Nikomur ne bosta dovolila, da bi sploh komentiral njuno srečo.
Gledala sta se, pravzaprav sta se požirala z očmi. Kot magnet ju je vleklo skupaj.
»V prihodnjih 30 letih bova nadoknadila vse zamujeno,« sta se strinjala.
Nato sta se končno, združena v poljubu, močno objela.