Tistega poznojesenskega dne ji niti deževen dan ni mogel pokvariti dobrega razpoloženja. Z nasmeškom na ustnicah je sedela ob robu bazena in kot kaka najstnica z nogami čofotala po vodi. Vendar Martina v resnici že zdavnaj ni bila več najstnica. Čeprav jih ni kazala, jih je štela že osemintrideset.
Na vprašanja naključnih znancev, kako ji uspe ohranjati tak mladostni videz, je po navadi odgovarjala, da je to zato, ker nima moža in otrok in ji tako nihče ne dela sivih las. Sama pri sebi pa je vedela, da si je včasih zaželela, da bi kljub vsemu imela družino. Moža je nekoč že imela, a jo je po nekaj letih zakona zapustil, ker ni bilo otrok. Pustil jo je v prepričanju, da je ona tista, ki nikoli ne bo okusila čara materinstva. To prepričanje je sicer temeljilo na bolj trhlih temeljih, kajti zdravniki ji tega sploh niso z gotovostjo potrdili. Pozneje je vsakemu moškemu, ki ji je bil všeč in je vse kazalo, da tudi on resno misli, razložila, da ne more imeti otrok. Prav zato so se vse njene zveze precej kmalu končale.
In seveda se je prav zato kar močno navezala na svojo nečakinjo Klaro, edinko svoje sestre, s katero sta se že od nekdaj odlično razumeli. Klara je teto Martino naravnost oboževala.
Tistega deževnega dne je Martina pripeljala Klaro in sestrinega moža Klavdija v Vodni park Bohinj. Sprva je nameravala tja iti le s Klaro, a ker Klavdij prav tistega dne ni imel posebnega dela v službi in bi se sicer doma samo dolgočasil, se je »vrinil« zraven. Martini ni bil odveč, saj se je tudi z njim dobro razumela.
Ko se je tako lenobno pretegovala in posedala ob bazenu, je začutila, da jo nekdo opazuje. Počasi se je obrnila v tisto smer in njuna pogleda sta se srečala. Presenečena je ugotovila, da je pri tem prijetno vznemirjenje razburkalo vse njeno telo. Zdelo se ji je, da lebdi in se obenem pozibava v počasnem ritmu. Še vedno sta se gledala. Ne ona ne tisti čudoviti neznanec nista mogla odvrniti pogleda drug od drugega. Kakor da bi bila uročena ali hipnotizirana. Pa ni bilo ne prvo in ne drugo, ampak se je med njima zgodila lepa, preprosta in čisto naravna stvar – ljubezen na prvi pogled.
Martina je sicer videla, da ima ta moški ob sebi fantička in je zato sklepala, da je to njegov sinček. Ker pa se ji je ves čas malce sramežljivo nasmihal, jo opazoval iznad napol priprtih vek in ji nekajkrat celo prikimal, je sklepala, da je ločen. To se ji je zdela krasna ugotovitev!
Potem pa je Dejan, tako je bilo simpatičnemu oboževalcu ime, videl, da se okoli Martine sučeta Klara in Klavdij. Prepričan je bil, da je Klavdij njen mož, Klara pa njena hči.
»Škoda, vse čedne, privlačne in prikupne ženske so že oddane!« je z veliko grenkobo pomislil Dejan. Pri tem se mu je naredil neprijeten cmok v grlu, zato se je odločil, da je še najboljše, da lepo neznanko ignorira. In se kar najhitreje pobere od tod. To bo še najmanj bolelo!
Ko sta s sinom odhajala domov, je v garderobi naletel na Klavdija in ni si mogel pomagati, da ne bi rekel: »Gospod, le pazite na svojo luštno ženo, da vam je kdo ne ukrade! Kaj bi dal, da bi bil na vašem mestu!«
Še preden je Klavdij dojel, kaj se je pravkar zgodilo, neznanca že ni bilo več. Na poti domov je bila povrhu tudi Martina zelo redkobesedna, kar ji ni bilo čisto nič podobno. Klavdij jo je toliko časa zasliševal, da mu je le priznala, da je vse to zaradi tistega neznanca, ki je iznenada ni hotel niti pogledati več. Ko je Klavdij to slišal, je v trenutku dobil slabo vest.
»Če jaz ne bi silil zraven na bazen, bi tip gotovo mislil, da je še samska, in bi jo ogovoril. Več kot očitno je, da sta si bila všeč in da sem jaz vse pokvaril,« je Klavdij z grozo pomislil.
Ko je po nekaj dneh spet videl Martino in ugotovil, da še vedno žaluje za neznano ljubeznijo, je imel tako zelo slabo vest, da mu je padla na pamet nenavadna zamisel. Poklical je prijatelja Primoža, mu pojasnil, kaj je zakuhal svoji svakinji, in ga prosil, naj jo pelje ven.
»Ne prosim te, da postaneš njen ljubimec ali fant. Samo ven jo pelji, da se bo zabavala, se smejala, sprostila. Da bo pozabila na tistega izgubljenega tipa. Tudi njej bom tako razložil, tako da bo vedela, da vaju sicer ne mislim spečati skupaj,« se je na koncu Klavdij že zasmejal. Potem pa je mimogrede še dejal: »Če pa bosta seveda po naključju srečala kakega od tvojih neštetih znancev, ji ga obvezno predstavi. Nikoli se ne, kdaj in v koga se bo zaljubila!«
Ker je Primož Klavdija že skoraj spoštoval, je to zadnje sklenil prav posebej upoštevati. Načrtno je premišljeval o tem in se na koncu odločil, da jo bo peljal v teniški klub, kjer pozna precej samskih tipov. Morda ji bo tam kateri še posebej všeč!
Neverjetno, a natančno to se je tudi zgodilo. Martina je v tistem klubu spet odkrila tistega, ob katerem se ji je znova razplamtel ogenj po vsem telesu. Tistega, o katerem je mislila, da ga nikoli več ne bo videla. Kajti Primož ji je predstavil znanca, ki ni bil nihče drug kot Dejan. Simpatični fant z bazena! Njena ljubezen na prvi pogled ... Že skoraj izgubljena.
Da, taka naključja se največkrat zgodijo v pravljicah. Včasih, a res samo včasih, pa se pripetijo tudi resničnim ljudem. Tako kot na primer Martini in Dejanu. Njuna pot do sreče, do ponovnega snidenja, je bila resda kratka, a zelo zavita. Pravi labirint!
Takoj ko sta se tistega večera zaljubljenca zapletla v prijeten pogovor in so se v njunih trebuščkih namnožili metuljčki, je Primož hitel o tem obveščati prijatelja Klavdija. Klavdij pa je nemudoma poročal svoji ženi, se pravi Martinini sestri: »Mucica moja, naša Martina je pravkar srečala svojo drugo polovico. Stavim, da bo iz tega še poroka!«
»Ah, ne nori, srček!« mu je rekla ona.
Vendar se je čez čas pokazalo, da je imel Primož nadvse prav. Prav na svoj štirideseti rojstni dan je Martina, visoko noseča, stala pred matičarjem. Za roko je držala Dejanovega sina, ki se je blaženo smehljal.
Potem je izrekla svoj da in takoj zatem poljubila svojega novopečenega moža Dejana.