Regina je korakala vzdolž promenade in z zavidanjem opazovala mlade zaljubljene pare, ki so tesno objeti hodili mimo. Pri svojih 34 letih se je počutila, kot bi že vse življenje šlo mimo.
V mestu je vladal prijetni vrvež. Mali otroci so se smejali in kričali. Prodajalci so na stojnicah ponujali svojo robo. Ljudje so sedeli v kavarnah in pili kavo ali vino.
Reginino potovanje na jug je bilo načrtovano že na začetku poletja, ko je hrepenela po tem, da bi končno doživela nekaj lepega. Želela si je dokazati, da je prebolela nedavno ločitev od Martina, vendar je potem vse skupaj padlo v vodo. Julij, avgust in september so minili, sama pa je bila še vedno bolna od grenkega razočaranja, ker jo je zapustil zaradi druge.
Za tem se je odločila, da bo končno začela uživati življenje. In je rezervirala polet na Gran Canario, največjega od Kanarskih otokov. Želela je ubežati depresivnim jesenskim dnevom. Tako je zdaj v udobnih sandalih stala na promenadi ob morju, lasje so ji poplesovali v lahkotni burji. A zdelo se ji je, da je nihče ne opazi. Še stari možje niso za njo obrnili svojega pogleda! Zakaj bi ga le!
 
Obotavljajoče se je približala majhni kavarni! Seveda! Vse zasedeno! Počakaj, tam je bilo ob mizi še eno mesto prosto. Ob moškem v stari trenirki, preznojeni majici in raztegnjenem puloverju.
»Oprostite, prosim … je tukaj še prosto?«
Moški jo je pogledal in se nasmehnil. Beli zobje so se zaiskrili sredi njegovega piratsko zagorelega obraza. Njegovi lasje so se svetili v soncu – pravi morski bog, je pomislila Regina in se takoj za tem razjezila nad to mislijo.
S kretnjo povabila je pokazal na prosti stol. »Prosim, sedite,« je dejal prijazno.
Res se je usedla in si pogladila svoje krilo. Njene bele noge so bile zelo vpadljive med vsemi preostalimi zagorelimi telesi in v hipu ji je samozavest popolnoma upadla.
»Sangrijo, prosim,« je rekla prihajajočemu natakarju v črnih, elegantnih hlačah.
Morski bog s temnimi očmi se ji je še kar smehljal. »Sangrija zelo prija na takšen dan, kot je današnji,« je spregovoril. »Človek sedi na soncu, opazuje druge ljudi, morje je čudovito modro in poleg tega še blago ozračje …«
»Zvenite kot potovalni prospekt,« je Regina dejala togo. »Malo preveč kičasto.«
Zasmejal se je. »Kako kičasto?«
Skomignila je z rameni. »No, ja, le zazdelo se mi je, da govorite, kot bi brali iz potovalne brošure: toplo morje, prijetno sonce, lepa dekleta, domačini so skromni, vendar veseli …«
»Ne marate veselja?«
»Ne maram sentimentalnosti.« Koliko let neki je štel? 30? 35? Začutila je, kako jo je oblila rdečica.
»Kako potem vidite ta čudoviti … oh, oprostite, no, ta sončni septembrski dan?«
»Življenje še ni nujno rožnato, če iz neba sveti sonce.«
»Kaj pa se vam danes zdi tako žalostnega?«
»Nič. Nič ni žalostnega. Le rada sem stvarna. To je moja narava.«
Zvenim kot zagrenjena starka, je razmišljala nejevoljno. »Mladi parček tamle,« je povzela besedo, »ki se tako ljubeče stiska, se bo danes zvečer gotovo že sprl. In tista gospa tamle bo zvečer možu jamrala, da ni denarja za poplačilo položnic, on pa je sploh ne bo poslušal, ampak bo s prijatelji raje odšel v gostilo zapravit še tistih nekaj evrov, ki jih je ostalo od plače. Vidite, takšno je življenje.«
»O, joj,« je rekel tujec. »Ampak … ni nujno vedno tako. Včasih je tudi vse rožnato. Življenje je pisano, in to mi je všeč. Vsaka oseba ima svojo zgodbo. Tudi vi,« je dejal in ji pomežiknil.
Regina je zgubala ustnice in molčala.
»Vidite tamle,« je rekel, »mladenko s košaro sadja. Nekaj časa že sedim tukaj in opazujem njen obraz; stara je okrog 18 let in gotovo zelo zaljubljena. V teh letih je človek vedno zaljubljen. V mladeniča na motorju, denimo. Zvečer bo prišel ponjo … potrobil bo … ona si bo hitro popravila lase, se pogledala v ogledalo, dala svoji mami poljub in mu stekla naproti. Peljala se bosta do plaže, ležala v mivki, gledala zvezde, se ljubila …«
»Ja,« je odvrnila Regina ostro, »in potem bo zanosila, mladi mož pa jo bo pustil na cedilu.«
»Uh, vi pa ste trdovratna pesimistka.«
»Ne, nisem pesimistka. Realistka. Saj sem vam že povedala.« Opazovala je njegove porjavele roke. Dlačice so se svetile kot zlato in nehote je opazila, kako mišičast je in kako … ja, simpatičen. Neumnost, je pomislila takoj za tem in potlačila svoja čustva.
»Jaz žal v življenju ne vidim toliko barv in nežnosti kot vi. Morda sem že prestara. Ja, gotovo bo to!«
Spet se ji je nasmehnil. »Prav res delujete, kot bi pravkar spakirali svoje stvari za selitev v dom ostarelih. Vendar v resnici niste videti prav nič senilni in starikavi. Poleg tega imate najlepše zelene oči, kar sem jih kdaj videl!«
Aha. Zdaj jo bo začel osvajati. Mene že ne, ljubček, je pomislila in se dvignila.
Obžalujoče je skomignil z rameni. »Vidim, da danes nimam nič možnosti. Škoda, resnična škoda.«
»Ah, ne, jaz sem kriva. Danes sem vstala z levo nogo. Oprostite mi.«
Pod kozarec je potisnila bankovec in se poskušala nevsiljivo posloviti. Ročaj njene torbice se je ujel za nogo od stola in ga pri tem skoraj prevrnil. Oba sta ga hkrati hotela ujeti in se pri tem zelo približala drug drugemu.
»Lepe pege imate,« je dejal on in jo pogledal naravnost v oči, da je v hipu zardela. Kolikor hitro se je dalo, je zapustila kavarno …
 
Zvečer je Regina sedela v hotelskem baru. Oblečena je bila v svetleči šifon in se prisiljeno smehljala. Kdaj bom končno nehala mučiti samo sebe, je razmišljala. Nenadoma so začeli gosti pogledovati v neko smer, tudi ona je obrnila glavo in se razgledala naokoli.
Porjaveli moški s temnimi očmi je stopil na prazno plesišče. Njegova desna noga je bila nekoliko zasukana navzven. Njegovi boki so se pri vsakem koraku premaknili naprej. Obstal je pred Reginino mizo.
»No? Ste pozabili na svetovne težave?«
Regina je strmela vanj. V njenem obrazu so se lesketali osuplost, sram in veselje. Moj bog, kakšne neumnosti je klatila danes dopoldne!
Priznala mu je. »Prav ste imeli. Danes je res čudovit dan. Prosim, ne bi sedli k meni. Rekli ste, da ima vsak človek svojo zgodbo. Tudi vi. Rada bi jo slišala …«