Ana se je počutila nenavadno; zlasti so jo žgečkale veke, ki jih je že nekaj časa tiščala skupaj. »Koliko je ura?«
»Bodi pri miru, drugače ne bo nič!«
Potrudila se je čim bolj plitko dihati, da bi pri tem njen obraz čim bolj miroval.
»Končano!« je vzkliknila Sonja in čisto počasi je Ana lahko odprla oči. V ogledalu je bila videti povsem spremenjena. »Si povsem ob pamet?« se je zgrozila Ana. Približala se je ogledalu, da bi bolje videla to katastrofo. Njeni lasje so se bleščali v kostanjevi barvi, usta so bila živo rdeča, veke so ponujale vse odtenke zelene in obrvi so bile nenavadno dvignjene.
Sonja ji je položila roko na ramena, opazovala prenovljeno podobo v ogledalu in rekla nekoliko užaljeno: »Saj si mi naročila, da želiš popolno preobrazbo.«
»Vendar ne tako zelo,« je zastokala Ana. »To nisem več jaz!« Pri tem se je spraševala, ali se bo moškemu svojih sanj sploh zdela privlačna.
»Tako dobra na pogled nisi bila še nikoli! Nad svojo pričesko si se stalno pritoževala …« je razpredala Sonja.
»Med pranjem mi nisi niti omenila, da boš lase tudi pobarvala!«
»Nehaj, no, saj sem ti dala samo preliv. Mi nisi ravno včeraj tarnala, da so tvoji kodri popolnoma brez leska in dolgočasni?«
»Zdaj se mi že mudi,« je Ana zamenjala temo pogovora. S hitrim slovesom je zaprla vrata, kajti pred njo je bila že nova preizkušnja …
Avtobus bi zlahka ujela, če je pri tem ne bi ovirali čevlji z visoko peto. In s Sonjinim ozkim krilom človek skoraj ni mogel narediti normalnega koraka! Na srečo je voznik avtobusa počakal nanjo. Čudno – tako ustrežljiv ni bil še nikoli! Od avtobusne postaje do pisarne je morala kljub temu pospešiti korak in ob tem se je počutila neverjetno trapasto. Poleg tega so bili na gradbenem odru pred zgradbo, ki so jo pravkar prenavljali, še delavci in njihovo nadležno žvižganje.
***
V prvem nadstropju zavarovalniškega podjetja je bil Žiga prvi, ki ga je srečala. Bil je prijazen sodelavec, s katerim je pogosto hodila skupaj na kosilo, in kadar je imela probleme, jo je vedno znal spraviti v smeh. Vendar mu je danes ves humor očitno ušel iz obraza. Strmel je v Ano, kakor bi bila neznanka. »Kaj se je zgodilo s tabo? Nesreča z barvami?«
»No, ti se pa res spoznaš na modo!« je bila jezna Ana. »Danes imava pogovor s stranko. Mar naj bi prišla v kavbojkah?«
Besno je odhitela mimo njega. Se res ne bi mogel odzvati malo bolj navdušeno?
V konferenčni sobi jo je že čakal šef, gospod Kralj. Živčno jo je pogledal in za trenutek okleval. Zdelo se je, kot bi pozabil, kaj je hotel reči. Nato jo je z vsakdanje zadirčnim glasom poslal v svojo pisarno po papirje za današnji razgovor. Ko se je Ana vrnila, gospod Kralj ni bil več sam. Moški poleg njega je bil Patrik Bender, ki je bil v poslovni obleki videti kot pravi Brad Pitt. Športna postava, svetli lasje in rjave oči so kot vedno prebudili Anine metuljčke v trebuhu. Le nekaj je bilo drugače. Ta moški je ni še nikoli opazil, danes pa … Namesto kratkega pozdrava je njegov pogled obvisel na njej in pri tem vztrajal, dokler ni razdelila vseh map. Njegove oči so se iskrile, ko se ji je nasmehnil, in tudi med samim sestankom so se vedno znova vračale k njej. Ana je morala pomisliti na Sonjo in na to, da se ji bo pozneje morala opravičiti. Preobrazba je obrodila sadove. Ko sta se obe strani dogovorili o vseh točkah pogodbe, se je gospod Bender začel poslavljati. »Me lahko vaša nova šarmantna tajnica pospremi?« je vprašal direktorja in se obrnil k Ani. »Nisem čisto prepričan, ali sem si zapomnil pot do podzemnega parkirišča …«
Direktor Kralj je obema pokimal in Ana je sledila Patriku do dvigala. Vrata so se zaprla in intenzivno je čutila njegov pogled na sebi. Opazila je, da se ji smehlja.
  ***
Spregovoril je šele, ko sta se ustavila pri njegovem avtu: »Oprostite mi, želel sem biti še nekaj minut na samem z vami. Takoj ste mi padli v oči. Vaša predhodnica v službi je bila dolgočasna sova. Gospod Kralj si je končno omislil pravo tajnico.«
Ana je stopila korak nazaj, vendar je gospod Bender položil roko na njeno ramo.
»Bi šli danes zvečer z mano ven? Brez motečega gospoda Kralja?«
Njegova roka je medtem dosegla njeno zadnjico in se tam ustavila. Povsem se ji je približal. Ana je ugotovila, da si je njegov privlačni pogled čisto napačno razlagala. On zagotovo ni bil njen sanjski moški! Povsem nepričakovano je energično stopila vstran in mu primazala zaušnico, kar ga je povsem razbesnelo: »To ne bo ostalo brez posledic!«
Zdaj je izza vogala v garaži stopil Žiga. »Motite se. Bil sem priča vajinega pogovora. Motite pa se tudi pri vsem drugem.«
»Pri čem?« je vprašal Patrik skozi stisnjene zobe.
»Tajnica, o kateri ste govorili, ni bila dolgočasna, temveč nadvse privlačna. Žensk nikar ne ocenjujte samo po obleki!«
Gospod Bender se je obrnil in s hitrimi koraki stopil do svojega avtomobila. Ana je medtem stopila k Žigu. »Kako si vedel, kje sem?«
»Videl sem, kdaj ste končali sestanek. Želel sem izvedeti, ali si se tako uredila samo zaradi tega polizanca …«
»Hvala, ker si me rešil!« je zašepetala ona. »In zdaj si jezen, ker se je tvoja domneva potrdila?«
Skomignil je z rameni. »Sove so ja znane po tem, da so ob dnevni svetlobi slepe,« se je zahahljal.
Ana je stopila še korak bliže in pogledala Žiga globoko v oči. »Slepe za kaj?«
»Vidiš, prav to sem imel v mislih. Jaz se vsak dan trudim, da bi te spravil v dobro voljo, ti pa obračaš glavo za bebci …«
Ana se je zasmejala in položila svoje roke okoli njegovega vratu. »Sove smo morda res slepe, ampak smo tudi modre in znamo prepoznati, kdaj storimo napako.« Poljubila ga je in začutila, kako so njegove ustnice hkrati sočne, sladke in prijetne … Zdaj je vedela, da je on pravi zanjo!