Ves teden je Mojca premišljevala o preteklih dogodkih, predvsem pa se je čudila sama sebi. Kako je lahko tako pomešala datume?! Potem pa se je opomnila, da se pač pripravlja na zagovor magistrske naloge in da je bila zadnjih pet dni na izobraževanju, tako da ji je vse skupaj zletelo iz glave.
S temi mislimi je sicer potolažila svojo slabo vest, ni pa mogla ukrotiti razbijajočega, zaljubljenega srca.
»Rada bi ga še videla. A kako naj pridem do njega?« je razmišljala in podoživljala tiste trenutke.

                                              ******

Bil je torek. Februar. Mojca je bila prepričana, da je pustni, zato si je z največjim veseljem nadela čarovniški kostum in se odpeljala v službo. Bila je vzgojiteljica predšolskih otrok, zato je z nasmeškom razmišljala, kako bodo našemljeni malčki.  Vendar ji je veselje kmalu začelo plahneti, ker na poti skozi mesto ni videla niti ene same maškare.
»O, sveta pomagavka! Pa se ja nisem uštela v datumu?!« je panično pomislila in poklicala kolegico.
»Maja, kako si danes oblečena? In kakšno je stanje v vrtcu?« je zatulila v telefon.
»Kaj pa ti je? Zakaj tako čudno sprašuješ?« je Maja odgovorila z vprašanjema. Nato pa je le povedala, da je v kavbojkah in da je stanje v vrtcu povsem običajno.
»O, groza!« je zastokala Mojca, ki je končno dognala, da je pošteno  prehitela pusta.
Pri tem je malce pozabila na vožnjo, tako da je avto krenil po svoje. To je po naključju opazil policist in  jo, jasno, takoj ustavil. Ko se je s hitrimi koraki približeval njenemu avtomobilu, jo je zapustila še zadnja trohica optimizma in planila je v neutolažljiv jok. Pa še sram jo je bilo tako zelo, da bi najraje pobegnila čez zadnji sedež in se skrila v prtljažniku.
»Kkaaaj pa je sedaj to!« je presenečeno izustil, ko je odprl vrata avtomobila.
Še glasneje je zajokala, potem pa ji je le uspelo pojasniti to čudno zmešnjavo.
»No, tako hudo pa spet ni! Tokrat vas ne bom kaznoval. Upam, da se vam bo uspelo v službi preobleči in si umiti obraz,« je rekel in se je pomirjujoče dotaknil. Mojci je odleglo! Šele tedaj si ga je upala pogledati v oči. Ostrmela je. Zdel se ji je noro simpatičen  in začelo jo je prijetno spreletavati po vsem telesu. Pri skoraj tridesetih je dobro vedela, kaj pomeni to spreletavanje.
A šele naslednji dan je to odkrito priznala svoji podobi v ogledalu: »Mojca je zaljubljena v policista. On pa vanjo ne, saj jo je videl v zelo klavrnem stanju.«
V naslednjih dneh si je domišljala, da če bi videl »pravo« Mojco, bi mu morda bila celo všeč. Če je seveda prost.
Ker je zaradi ljubezenskih skrbi čedalje manj spala, je prosila prijateljico Ano za uslugo. Ana je namreč imela brata policista.
In tako sta ga punci prijeli v roke.
»Kaj dobim v zameno, če izvem, kateri od naših je videl čarovnico?« se jima je režal Blaž, Anin brat.
Obljubili sta mu najboljšo kavo v galaksiji.
Že čez nekaj dni je Ana poročala Mojci: »Tvojemu policistu je ime Peter! Prejšnji mesec je praznoval okroglih trideset. Najbolj ti bo pa všeč podatek,   da je samski! Hej, punca, prost je!«
»Kaj pa sedaj? Naj grem k njemu domov, pozvonim in rečem: Živijo! Jaz sem tista čarovnica in tvoja bodoča žena! Gotovo bi takoj poklical psihiatrično bolnišnico,« je bila zajedljiva Mojca.
»Drugačen načrt imam,« se je Ana zarotniško zasmejala in objela prijateljico čez ramena.
»Kmalu ima eden njihovih rojstni dan in bo na pijačo povabil tudi Blaža ter Petra. Blaž mi je povedal, kje bodo. Midve bova prišli tja na kavo, seveda čisto naključno. Jaz se bom iz srca razveselila svojega brata, ker ga zadnje čase zelo poredko videvam. Tako se bova vključili v njihovo družbo. Vse drugo, kar se zapeljevanja tiče, draga zaljubljena čarovnica, je pa odvisno samo od tebe.«
Mojci je srce veselo poskočilo. Zaradi prijetnega vznemirjenja in pričakovanja lepega je tiste noči zaspala šele proti jutru. In seveda sanjala o Petru.
Ko sta natanko čez dva tedna z Ano prisedli k tisti moški družbi ter sta se Mojca in Peter zazrla drug v drugega, je vse okoli njiju izginilo. Zanjo je obstajal le še on. Simpatičen, privlačen mlad fant, ki ima najlepši nasmeh in najčudovitejši glas. Zanj je obstajala le še ženska, za vedno ga je uročila. Takoj je vedel, da se je zaljubil v to dekle. Ko pa je spoznal, da ni le privlačna, ampak tudi izredno prijetna sogovornica, jo je ob koncu večera povabil na kavo naslednji dan. Mojca je z žarečimi lici privolila. Zvečer  je v postelji je premišljevala, da je resnično rojena pod srečno zvezdo.
Tako se je začela njuna romanca ter se iz dneva v dan poglabljala in krepila.
Mojca sčasoma pred Petrom ni imela nobene skrivnosti več. No, razen ene malenkosti.
»Nikoli, ampak res nikoli ne bo izvedel, da sem bila tista pustna čarovnica jaz,« je sklenila. Pri tem je plosknila z rokami in se zasmejala kot deklica.
                 
                                              ******
Toda po petih letih poznanstva, ko sta se poročila in kupila manjše stanovanje in ko je v Mojčinem trebuhu že veselo brcal njun otrok,  je resnica o čarovnici vendarle prišla na dan. Ob selitvi je  prišla Petru pod roke škatla  s čarovniškim kostumom. Pod njim je bil listek in na njem je pisalo: Takole sem spoznala svojo največjo ljubezen. Tako, ki traja do smrti. Ampak to bo ostala moja mala, sladka skrivnost.
Petru je bilo takoj vse kristalno jasno. Tudi to, da želi njegova žena to skrivnost obdržati zase, je imelo smisel in namen.
Pomislil je: »Pa naj ima to veselje. Naj še naprej misli, da je to njena skrivnost. No, saj sedaj imam tudi jaz svojo. To, da poznam njeno, haha. Vendar pa tega moja Mojčica ne bo nikoli izvedela, bo pa še pogosteje slišala, da jo imam iz vsega srca rad!«