Skoraj brez sape je Jana ujela nočni vlak. Še sreča, da sem rezervirala sedež, je pomislila, ko je sledila sprevodniku.
»Srečo imate, da malo zamujamo,« ji je rekel. »Na petek, 13., to ni nič nenavadnega. Spalni vagon, prvi razred?«
»Ja, izjemoma. Ker …« je zamrmrala Jana. Na takšen luksuz ni bila ravno navajena.
»Imamo majhen problem,« je dejal sprevodnik. »Napačno rezervacijo. Kot rečeno – petek, 13.!«
»Hočete reči, da je moja kabina zasedena?«
»Žal. Zelo obžalujemo to pomoto …«
»Ni nikjer drugje v prvem razredu nič prostega?« ga je prekinila Jana. Utrujena od napornega dneva ni imela volje za dolge razprave.
»Žal ne.«
»Hja, potem … Skupinski spalnik prvega razreda je boljše kot nič.«
Ne da bi prižgala luč, je Jana sedla na svojo posteljo. Na nasprotni strani je videla nekega rjavolasca, ki je očitno že trdno spal. Prav to bom storila tudi sama, je rekla sama pri sebi. In ko se bom zbudila, me bodo pozdravili hribi, sonce in puhast sneg. Enakomerna vožnja vlaka jo je hitro zazibala v spanje, žal pa se je zbudila veliko prej, kot je bilo potrebno – pred vrati kabine se je namreč začel prepirati par. Potegnila je odejo čez glavo, saj je bila zunaj še trda noč. Vendar na spanje ni mogla več računati. Že navsezgodaj so začeli po vlaku tekati otroci, nato je začel nekdo še prepevati, za piko na i pa je še ugotovila, da je za steno ob njeni postelji tuš kabina. »In to naj bi bil luksuz prvega razreda!« je zabrundala glasno. Tvegala je pogled proti sosednji postelji – njen sopotnik, temnolas, simpatičnega obraza, se očitno ni dal motiti in je mirno spal naprej.
Tudi njej je čudežno uspelo zakinkati še za nekaj minut, a se je hitro predramila. Natanko je vedela, zakaj. Na sebi je čutila pogled; moški nasproti jo je nepremično opazoval.
»Ali vedno to počnete?« Odejo je potegnila do brade.
»Kaj pa?«
»Strmite v spečo sopotnico, ki je ne poznate.«
»Še nikoli nisem imel te priložnosti.« Zdaj se je zasmejal.
»Potem pa, prosim, nehajte!«
»Zakaj, saj ste vendar budni.« Zdelo se je, da mu je ves položaj všeč.
»Nič čudnega – pri toliko motečih dejavnikih!«
»Nikar mi nič ne očitajte. Samo odprl sem oči in pred njimi ste se pojavili vi.«
»Žal mi je, rezervirala sem kabino za eno osebo.«
»Tudi jaz. Kje ste vstopili?«
»To se vas ne tiče!« je bila jezna Jana. »Zdaj pa, prosim, poglejte stran. Vstala bom in končala to grotesko.«
Pravzaprav ni bila vraževerna, kljub temu pa si je želela, da bi ta petek s skrivnostno trinajstico minil srečno in se ji ne bi pripetila še kakšna neprijetnost.
Jana je na postaji pričakovala vsaj enega od prijateljev, s katerimi je nameravala preživeti počitnice v gorski koči, vendar ni bilo nikogar. Zato se je pozanimala, kako bi do koče lahko prišla sama.
»To je čisto nemogoče, ker je kočo ponoči zametel sneg,« ji je pojasnil moški na informacijah.
»Potem pa potrebujem hotelsko sobo.«
»Tudi to ne bo mačji kašelj, kajti hoteli v dolini so zasedeni, ker je v hribih …«
»Ampak jaz potrebujem sobo,« ga je Jana nepotrpežljivo prekinila. S kotičkom očesa je opazila moškega, ki je spal v njeni kabini; postal je priča njeni smoli.
»Morda vam lahko pomagam,« se je vmešal.
Jana je bila že tako na koncu z živci, da mu je prisluhnila. Ime mu je bilo Peter in je imel v vasi hišo, ki jo je podedoval od babice.
»Ni palača, vendar je dovolj velika za dva. In zelo udobna. Konec koncev sva skupaj že preživela eno noč.« Nasmehnil se je.
Jana je sprejela njegovo ponudbo. »Vendar le za eno noč,« je dejala. »Takoj ko bo mogoče, bom šla v kočo k prijateljem.«
***
Hiška je stala na koncu vasi, imela je dve spalnici in Jana je lahko izbirala, v kateri bo prespala. Peter ji je pomagal znositi prtljago, pokazal na telefon, potem pa začel netiti ogenj v kaminu, medtem ko je ona klicala hotel za hotelom in od receptorjev vedno dobila enak odgovor: »Vse sobe imamo že zasedene.« Ko je poskusila še enkrat, pa je v slušalki nekaj zahreščalo in zveza je bila prekinjena. Ne samo zveza, očitno je zaradi obilice snega šel telefonski kabel.
»Kaj pravite na čaj in šilce žganega?« jo je skušal razvedriti Peter.
»Kakšna smola!« se je razjezila ona. »Le zakaj sem mobilni telefon pustila doma. Zdaj bom morala peš obresti vse hotele …«
»Danes raje ne, zunaj že spet divja snežni vihar.«
»Potem … pa res potrebujem šilce žganega.«
Snežilo je vso noč in vse jutro in snega je bilo toliko, da so se vrata hiše komaj odprla. Večina poti in cest je bila neprehodna.
»Katastrofa,« je ugotavljala Jana.
»Ne, samo zima,« jo je pomiril Peter in jo povabil na zajtrk.
Do večera sta že prešla na tikanje, sploh po tem, ko sta spraznila steklenico rdečega vina.
Saj sploh ni tako napačen, je ugotavljala Jana in pokazalo se je, da se pri njem počuti prav prijetno. Ker nista imela početi drugega, sta načenjala dolge debate in si pripravljala okusna kosila in večerje, Peter pa je pogosto segel po svoji kitari in Jana je zraven prepevala.
»Ti je še vedno neprijetno biti tukaj?« jo je po treh dneh sobivanja vprašal tiho, medtem ko sta pred zakurjenim kaminom srebala čaj in ugibala, kdaj bo sneženje pojenjalo. Nenadoma je v zraku zavladala nenavadna napetost, prasketanje, ki ni prihajalo od ognjišča.
»Ne, zdaj si predstavljam, da sem snežna kraljica,« se je zasmejala Jana in se mu približala, da jo je lahko prijel za roko. Nekaj trenutkov sta še oklevala, potem pa sta se končno poljubila, to ponavljala znova in znova, dokler jima ni bilo popolnoma vseeno, koliko snega se bo še vsulo na vas. Želela sta si, da bi bila lahko čim dlje odrezana od sveta.