»Ati, a ne, da so bile mamici najbolj všeč orhideje?« je Marka z žalostnimi temnimi očmi pogledala Aneja. »Res je, kadar je bila žalostna, sem ji v cvetličarni kupil vsaj en cvet orhideje. In njen obraz je bil prav tako nežen in obsijan z nasmehom kot tvoj,« je ljubeče pobožal svojo hčer. Skupaj sta odšla na grob, kjer je zanj še vedno živela njegova ljubezen. Ženska, s katero je začutil, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Aneja je položila šopek belih orhidej tik ob spomenik, Mark pa se je zazrl v sliko in spomini so mu odtavali ...

Poznala sta se že dolgo let in vedno sta čutila, da se med njima nekaj dogaja, a nobeden ni naredil koraka naprej od prijateljstva. Po nekaj srečanjih sta izginila vsak na svojo stran Slovenije. Vsake toliko sta se spomnila drug drugega, to pa je bilo tudi vse. Toda ko sta po vseh razočaranjih in bolečih zvezah že izgubila upanje, ga je Maša našla na medmrežju. Takoj ko ga je zagledala, se je v njej prebudilo čustvo, ki si ga je tajila pred leti. Spraševala se je, ali je poročen, ima otroke – navsezadnje je bil od nje starejši osem let. Rekla si je, da mu bo kljub vsemu poslala elektronsko sporočilo. Ni vedela, kaj lahko pričakuje; zavedala se je, da jo lahko odslovi ali ji niti ne odpiše. A se je zmotila. Dobila je povratno sporočilo, njegovo. V enem samem sporočilu ji je napisal bistvo – da jo želi videti, čutiti. Vsa ta leta je še vedno na pamet znala njegovo telefonsko številko in po nekaj minutah je že zvonil telefon. V obeh so vrela vprašanja, kot da bi v tistih nekaj minutah želela izbrisati vsa leta in živeti, kot da se ni nič zgodilo, kot da sta od nekdaj eno. Marku je glas drhtel: »Živijo, lepo te je slišati po toliko letih. Ne vem niti, kaj ti želim povedati, vem pa, da bi te želel zdajle objeti in te nikoli izpustiti. Ničesar ne vem o tebi, vendar vem, da brez tebe ne grem več nikamor!«
»Sploh ne vem, kje in kdaj sva se izgubila, vem pa, da si te želim objeti. Če je treba, bom ustavila čas!« Maša si ga je tako želela videti, da bi bila pripravljena prvi trenutek sesti v avto in se odpeljati na drug konec Slovenije. A jo je Mark pomiril z nežnimi besedami: »Srce, za srečo sem pripravljen počakati še kakšen dan. Saj bo kmalu četrtek in se vidiva.« Vsak dan sta bila eno. Sporočila, dolgi pogovori, vse sta si želela povedati. Že po telefonu sta vedela, da je med njima nora ljubezen. Po petih letih sta se dobila neki četrtek popoldne.
Tisti trenutek, ko sta se spet našla, ni bilo nobenih besed več, samo dolg objem in poljub. Svet zanju ni več obstajal, bilo je, kot da bi se čas ustavil.
Minevali so dnevi, tedni, meseci. Ljubila sta se, obstajala samo drug za drugega. Kot da bi bila duši dvojčici.

A ko sta mislila, da ne more nič uničiti njune sreče, je Maša zbolela. Diagnoza je bila kruta in boleča. Maša je imela pred seboj samo še kakšno leto ali dve življenja. Toda Mark je bil prepričan, da bo vse v redu, in ji obljubil: »Ne bova se prepustila bolečini. Živela bova za eno, za ljubezen. Vsak trenutek bo najin.« Izleti, večerje ob prijetni glasbi in svečah, nežnosti, poljubi. Za vsak trenutek sta si želela, da bi bil samo njun. Maša pa si je želela Marku pustiti najlepši spomin na njuno ljubezen: otroka. Zdravniki so ji rekli, da to ni mogoče, a so se zmotili. Mark je že mislil, da je Mašino življenje pri koncu, saj ji je bilo cele dneve slabo in vrtoglavica je bila stalnica. Ni vedel, da nosi pod srcem plod njune ljubezni.
Maša je rezervirala mizo v njuni najljubši restavraciji. Ko sta sedela za mizo in se smejala, se je Mark zresnil in počasi spregovoril: »Si to naredila, ker čutiš, da se počasi poslavljaš, da me zapuščaš?« »Čeprav bi te zdaj zapustila, ti lahko povem, da bom vedno ob tebi. Ne samo v mislih, fizično bom tu, samo v drugi obliki,« se je poredno, vendar tako ljubko zahihitala Maša. Mark ni ničesar rekel, a v mislih mu je norelo kup misli. Maša je iz torbice vzela sliko ultrazvoka in jo držala v eni roki, v drugi pa majico z napisom Najboljši ati na svetu, zavito v lep papir. »Povej, katero darilo bi rad videl prej?« ga je z nasmehom vprašala.
»Prav, če nista obe darili zame, potem bom izbral levo,« je malo negotovo odgovoril Mark. Podala mu je sliko ultrazvoka in čakala na odziv. Ker je bil tiho in samo gledal v sliko, je rekla: »Izvoli, srček moj, tudi to darilo je zate, odpri ga!« Mark ni vedel, ali sanja ali je res. Želel jo je objeti tako močno, da bi jo zdrobil, a se je kmalu zavedel, da v njej raste nekaj drobnega. »Maša, ljubica moja, noseča si! Lahko jokam, lahko kričim. Zmešalo se mi bo. Ljubim te. Ati bom, najboljši na svetu, obljubim. In ti, ti boš najlepša in najboljša mami in – moja žena?« jo je vprašujoče pogledal. Zdaj ga je Maša gledala, ker je lahko samo slutila, kaj jo čaka. Mark je stopil k njej, se spustil na kolena in odprl žametno škatlico z belo orhidejo: »Ne glede na to, koliko časa imava, vem samo eno: želim si, da si moja žena, želim, da sva zavedno eno. Bi bila moja žena?« »Ja, seveda, ja! Seveda sem samo tvoja in tudi ostalo bo tako, za vedno!« je pol v smehu pol v joku hlipala Maša, na prstancu pa se ji je že svetil prelep prstan, o kakršnem je od nekdaj sanjala: iz belega zlata, z enim kamnom.

Nekaj mesecev pozneje je šla Maša v porodno sobo, vendar je bila slabotna. Mark ji je stal ob strani in jo držal za roko: »Ljubim te, srečna družina bomo. V lepi beli obleki me boš čakala pred oltarjem in pritekel ti bom v objem!« Maša se mu je nasmehnila: »Čuvaj najin zaklad, vedno bom z vama, pomenita mi vse!« Malce pozneje je na svet pokukalo malo bitje, punčka. Drobna, a glasna. Mark jo je samo gledal, solze so mu spolzele po licu. Zaljubil se je vanjo, tako kot pred dolgimi leti v njeno mamico. Toda Maša je ni več videla: takoj po porodu je padla v komo …

»Ati, atiiiii, atiiii, a me sploh poslušaš?« ga je mala Aneja vlekla za plašč. »Oprosti, ljubica,« jo je objel. »Kmalu bo začelo deževati, domov morava,« ga je oštela mala in ga poljubila na nos. Poljubil jo je nazaj, jo dvignil v naročje in odšla sta s pokopališča. Pred njima je bil Anejin rojstni dan in želela sta ga praznovati veselo, saj bi tudi Maša pripravila zabavo, polno balonov, smeha, veselja in ljubezni.