Juta se je še enkrat pogledala v ogledalo. Imela je še dobre pol ure časa. Naj raje obleče temen jopič? Zavzdihnila je, nato se je morala nasmejati. Včasih je res znala komplicirati! Popravila si je še pramen las proti desni, nato je šla v dnevno sobo. Zadnji sončni žarki so na kavču risali svoje vzorce in zazvonil je telefon. Juto je obšel slab občutek.
»Živijo, ljubica, jaz sem,« je zazvenel Milanov glas. Za hip je pomolčal. »Juta, draga, sploh ti ne upam povedati. Vendar mi žal ne bo uspelo priti pred deseto zvečer domov. Ta stranka, o kateri sem ti govoril …« Juta konca stavka sploh ni več slišala. V njej je raslo veliko razočaranje. Pa tako zelo se je veselila tega večera s svojim možem. Končno bi bila enkrat v miru sama, šla bi na večerjo in počela še kaj drugega.
V zadnjih mesecih je Milan vsak zmenek prestavil ali zamudil, ker je prepozno prišel domov. Juta je spet prislonila slušalko k ušesu – še vedno je govoril o svoji stranki. Besno je odložila.
Ko je Milan napredoval v desno roko svojega direktorja, se je z njim res veselila tega podviga. Ampak da zaradi tega ne more z njo preživeti niti enega večera v vsem mesecu – to je pa že preveč! Spet je zazvonil telefon, vendar ni dvignila. Razmišljala je, ali naj odpove rezervacijo v gostilni. A zakaj, pravzaprav? Katera od njenih prijateljic bo gotovo imela čas, da se ji pridruži. Juta je zavrtela Romanino številko. Zasedeno. To lahko traja še ure! Na srečo je bila Nina takoj pri telefonu.
»Si morda zvečer prosta?« je vprašala Juta.
»Pravzaprav sem nameravala gledati televizijo. Zakaj sprašuješ?«
»Milan me je spet pustil na cedilu. Počasi mi je tega dovolj. Vedno ima prednost njegova služba. V italijanski restavraciji sem rezervirala mizo. Bi šla z mano? Poleg tega bi rada slišala tudi tvoj nasvet, kaj naj storim.«
Nina se je nasmehnila. »Prav. Ampak potrebujem pol ure, da se uredim.«
»Nina, ti si angel. Te poberem čez pol ure.«
***
Ko sta prijateljici prišli v restavracijo, je Juta potarnala o vseh težavah z Milanom in tem, kako osamljena je vsak večer. Nina je zamišljeno poslušala, nato pa ji svetovala: »Vrni mu enako. Srečuj se s prijatelji, hodi v kino, pojdi na plavanje in v najslabšem primeru glej televizijo.«
»Morda res ne bi bilo slabo poskusiti,« se je strinjala Juta in že naslednji dan šla v akcijo.
Milan je bil vidno olajšan, ker ga žena ni več vsak večer čakala doma, in ko je prihajal iz službe, je v miru še enkrat lahko prižgal računalnik. Ko se je vrnila, je bila dobro razpoložena, pozanimal se je, kako ji je minil dan, nato pa se znova zatopil v delo. Juta je preslišala njegovo vprašanje in se raje pripravila za k počitku.
Čez nekaj dni se je Milan odločil, da bo presenetil ženo in jo v soboto odpeljal na večerjo. Ko se je v soboto zjutraj zbudil, Jute ni bilo več doma. Na kuhinjski mizi je ležal listek: »Dobro jutro, srček. Z Nino sem šla na jutranji tek. Nato imam kuharsko delavnico. Bi lahko, prosim, šel v trgovino? Hladilnik je namreč popolnoma prazen. Juta.« Milan je zmečkal listek in ga besno vrgel v koš.
***
Nina je vzela superge in jih položila v prtljažnik avtomobila: »Prav rada bi videla Milanov obraz, ko bo prebral tvoje sporočilo.« Nasmehnila se je in Juta ji je prikimala: »In jaz bi bila rada zraven, ko bo šel sam po nakupih. Nina, to je bila odlična zamisel. Tako zabavno kot zadnje dni se že dolgo nisem imela. Veselim se že današnjega popoldanskega kuharskega tečaja.«
Čez nekaj ur je Juta napeto opazovala kuharjev obraz. Nina je v časopisu našla oglas, da iščejo ljudi za sodelovanje pri kuharskem tečaju, in zdaj je stala v tuji kuhinji in čakala, kaj se bo zgodilo. Kmalu je bila odgovorna za sekljanje zelenjave, skupaj še z enim od tečajnikov. Ime mu je bilo Igor in je tako hitro govoril, kot je sekljal zelenjavo. Juto je zabaval s svojimi ponesrečenimi kuharskimi poskusi, da si je morala sproti brisati solze smeha. Med jedjo oziroma okušanjem mojstrovin, ki so jih pripravili, je spoznala še druge tečajnike.
Enkrat je med kuhanjem pomislila tudi na Milana. Le kako bo njemu minila sobota? Gotovo bo tičal za računalnikom in pripravljal službeno poročilo, jo je prešinilo. Ob tem je začutila, kako v njej narašča jeza. Nina je imela popolnoma prav, da sta postala star zakonski par. Morala je priznati, da si je skupno življenje z njim predstavljala drugače.
»Halo, me poslušaš?«
Juta je odsotno pogledala Igorja. »Oprosti, moje misli so za hip odplavale.«
»Ja, sem opazil. Torej, kaj praviš na moj predlog?«
»Ga lahko še enkrat ponoviš?« se mu je nasmehnila opravičujoče.
»Vprašal sem te, ali bi te veselilo iti jutri zvečer z mano na večerjo? Ne bom kuhal sam …« ji je pomežiknil. »Rad bi preizkusil novo restavracijo, saj veš, tisto, o kateri sem ti pripovedoval med rezanjem zelenjave.«
Juta ga je zamišljeno pogledala. »Bi bilo O. K., če te zjutraj pokličem in ti potrdim.«
»Seveda, ampak ne prezgodaj. Ti bom dal številko …«
***
Ko je Juta prišla domov, je bilo stanovanje prazno. Radovedno je odprla hladilnik – Milan ni nakupoval. Ozrla se je; tudi počistil ni. Znova je v njej narasla jeza. Bil je skrajni čas, da nekaj spremenita!
Naslednje jutro je v kuhinji zagledala moža s hudim mačkom. Bil je nejevoljen: »Si se lepo zabavala?« jo je pozdravil.
»Greva skupaj na francoske rogljičke v pekarno?« je želela biti spravna ona.
»Ne, hvala,« je zarenčal.
»Milan, govoriti moram s tabo.«
»Ne pogovarjam se s praznim trebuhom.«
Zdaj Juta ni več mogla zadrževati jeze. »Če bi šel po nakupih, bi lahko zajtrkovala doma. Kaj si pravzaprav misliš – da bom za vse skrbela sama? Tudi jaz imam službo in ne mislim vsega gospodinjskega dela opravljati sama. Poleg tega nimaš več nobenega časa zame …«
V odgovor je Milan glasno položil kavno skodelico na mizo. »Zato pa jaz plačujem celotno najemnino za stanovanje,« je bil besen.
Juti je za hip vzelo sapo. »Tudi vse preostalo lahko od zdaj plačuješ sam, ker se bom odselila.« Odšla je v dnevno sobo in globoko zajela sapo. Nato je segla po telefonu, medtem ko je Milan z osuplim obrazom obsedel v kuhinji.
»Živijo, Igor, tukaj Juta. Z veseljem sprejmem tvoje povabilo za danes zvečer. Kje se bova srečala?«
Ko je odložila slušalko, je Milan stal pri vratih. »Kdo je Igor?« je vprašal.
Juta mu ni odgovorila, šla je v kopalnico in si pripravila prho. Ko je končno segla po svoji brisači, je z nje zletelo sporočilo: »Vabim te na zajtrk. Milan. P. S. Žal mi je.«
Osušila si je kožo; zdaj je čutila, kako jo je jeza počasi zapuščala. Namenila se je v dnevno sobo, kjer je Milan sedel na kavču. »Kopalnica je prazna. Ko boš končal, greva lahko na zajtrk.«
Olajšano je vstal, ko je šel mimo nje, jo je poljubil na lica.
Pri izdatnem zajtrku ji je pripovedoval, da so mu nove službene naloge res v veselje. Gledal je Juto in jo prijel za dlan. »Ampak brez tebe moje življenje ne bi več imelo pomena. Uredil si bom službo tako, da bova lahko skupaj več časa.« Za hip je počakal. »In kdo je torej Igor?«
Juta se je nasmehnila in vzela iz torbice mobilni telefon. »Živijo, Igor, tukaj Juta. Žal mi je, da moram odpovedati večerjo. Nekaj je prišlo vmes.«
Pogledala je Milana. »En večer med tednom si pa že lahko vzameva le zase, kaj praviš?«
»Misliš določen dan in uro?« je vprašal Milan.
»Ja, to mislim,« je odvrnila odločno. »In tudi med tednom bi spet lahko skupaj počela kaj zabavnega.«
Milan je požrl slino. »Se bom potrudil.«
»Obljubiš?«
»Obljubim!«
Zdaj se je Juta sklonila čez mizo k njemu in mu podarila dolg poljub!