»Ti, Jan …« Helena se je zamišljeno nekoliko odmaknila od pisalne mize, da je Jan lahko videl, kaj je ustvarila na računalniku. »Nekaj manjka, da bi bil ta oglas privlačnejši, kajne?«
Jan je kritično opazoval njeno delo – oglas za najnovejši parfum. »Morda bi morala stekleničko dati nekoliko bolj v desno. Oglas bi učinkoval bolj zapeljivo in sveže. À propos sveže: odkar delaš pri tem projektu, te nisem videl jesti drugega kot jogurt. Si vsaj zvečer privoščiš pravi obrok?«
Zamišljeno si je Helena šla z roko skozi lase. »Ko pridem domov, vidim le še svojo posteljo. Ta projekt je izjemno pomemben.«
»Saj se boš do konca izstradala, če boš nadaljevala v takem tempu,« je menil Jan. »Pridi, greva v kitajsko.«
»Ampak tole morem končati do konca tedna …«
»Nehaj z izgovori, midva vedno zadnja hodiva iz službe. Zdajle gredo kazalci že proti osmi zvečer. Torej obleci jakno in greva!«
Helena se je vdala in z Janom zapustila oglaševalsko agencijo. Ni bilo prvič, da jo je sodelavec želel razvedriti. Tudi ona ga je, kadar je videla, da pretirava, že povabila v kino ali na koncert, da bi ga odtrgala od pisalne mize. Že leta dolgo sta bila prijatelja – zasebno pa sta bila samska, saj sta energijo bolj kot ljubezni namenjala delu. Zelo sta cenila vse svoje sodelavce, kljub temu pa sta si sem ter tja za razvedrilo dovolila malce obrekovanja. In komaj jima je natakar postregel riževo vino, je Helena načela pogovor o dolgoletni sodelavki:
»Si videl, kako je danes Nadja žarela od sreče?«
»Seveda,« se je nasmehnil Jan, »saj ima novega fanta.«
»Pa je še pred enim tednom zatrjevala, da je z moškimi opravila!«
»Hja, je prav tako nepoboljšljiva kot najini drugi sodelavci. Najino prijateljstvo je veliko bolj dolgotrajno kot vse njihove ljubezenske zveze skupaj.«
»Res je,« mu je pritrdila Helena. »Navsezadnje sem morala tudi jaz dopolniti 30 let, da sem to dojela. In stalo me je več litrov solza …«
»Saj to je Helena!« je njun pomenek prekinil ženski glas. Presenečeno se je Helena obrnila, se nasmejala in skočila prijateljici v objem. »Suzana, tebe pa nisem videla že celo večnost. Pridi, sedi k nama.«
»Če imata prostor še za mojega moža – pride čez minuto.«
»Seveda, kajne, Jan? Naj vaju predstavim: Suzana, to je Jan.«
Suzana ga je radovedno opazovala. »Preden se usedem, moram še na stranišče. Helena, morda veš, kje so tu toalete?«
Helena je pokimala. »Grem s tabo.«
Ko sta se kmalu zatem pred ogledalom osvežili, je Suzana dejala: »Vesela sem, da si spremenila mišljenje.«
Helena jo je začudeno pogledala: »O čem pa govoriš?«
»No, o tem, da se z moškimi ne boš ukvarjala. In ta Jan, čudovito paše k tebi.«
»Trenutek,« se je zasmejala Helena. »Narobe si razumela …«
»Ampak saj še slepec vidi, da si do ušes zaljubljena vanj.«
»Neumnost! Z Janom sva sodelavca in dobra prijatelja. Poleg tega imava oba enako mnenje o ljubezenskih odnosih, namreč, da to ni za naju.«
»Ampak saj ni nujno, da se vsaka ljubezen konča s solzami. Dokaz sva midva z možem.«
»Vidva sta pač izjema.«
»Kakor želiš. Zdaj pa pojdiva nazaj k tvojemu Janu.«
»Ni moj Jan.«
»Če še ni, bo pa še lahko.«
Večerja je minila v prijetnem ozračju, kljub temu pa se Helena ni mogla povsem sprostiti. Vedno znova so ji rojile po glavi Suzanine besede. In ko je gledala Jana, da bi se prepričala, ali je med njima res kaj več kot prijateljstvo, jo je obšla toplina in morda je celo malo zardela. Prekleto! Kaj je narobe z njo? Saj Jana vendar ni ljubila!
Tudi naslednji dan v pisarni ji ni povsem uspelo izbrisati iz glave Suzaninih besed. Namesto da bi se posvečala delu, je sanjarila in ob pogledu na Jana je celo začutila, da so ji v trebuhu poplesavali metuljčki. Je bila morda bolna?
Žal se je ta njena »bolezen« iz dneva v dan še stopnjevala – od silne vznemirjenosti ponoči ni mogla več spati. Končno si tega ni mogla več tajiti – res je bila zaljubljena v Jana. A namesto da bi se prepustila sreči, jo je želela zatreti. Janu se je začela namenoma izogibati, nič več se ni odzvala na njegova povabila v kino in na večerje. Ko sta nekega dne spet ostala zadnja v pisari, pa je Jan sedel k njej za mizo in jo žalostno pogledal.
»Kaj te muči, Helena? Sem te s čim razjezil?«
»Ti – mene? Nikakor!
»Zakaj se me potem izogibaš? Mislim, da si zaljubljena!«
»Kako si pa prišel na to idejo?« je bila presenečena Helena. »V koga bi se le lahko zaljubila?«
»V koga? Tega ne vem. Ampak po toliko letih najinega prijateljstva bi to lahko vsaj priznala.«
»Nič nimam priznati.«
Jan je vstal iz stola in vznemirjeno vprašal: »Zakaj pa si potem tako zadržana in skrivnostna?«
»Ker sem ... ah, to se te sploh ne tiče,« je dejala Helena.
»Tako? Da se me ne tiče?« je bil jezen. »Ali ti najino prijateljstvo resnično nič ne pomeni?«
Ko je Helena videla bolečino v Janovih očeh, je izbruhnila v jok. »Ja, res sem se zaljubila,« je končno priznala.
»Kdo je?« je vprašal živčno. »Če mi ne poveš, bo najino prijateljstvo za vedno končano.«
»Tako ali tako se je že končalo … ti si!«
Jan jo je nejeverno pogledal. »Kako, prosim?«
»Ja, ti. Ampak ne skrbi, s tem te ne bom obremenjevala. Vem, kakšno je tvoje mnenje o ljubezni …«
Naprej ni prišla, saj ji je Jan s poljubom zaprl usta. Dolgo je trajalo, preden sta se ločila. »Zakaj mi tega nisi povedala prej?«
»Saj vendar nihče od naju ni hotel ljubezenskega odnosa!«
»Že res. Ampak ko si me nenadoma začela ignorirati, mi je postalo jasno, koliko mi pomeniš. Mislil sem, da imaš drugega … Sploh si ne moreš predstavljati, koliko sem pretrpel v zadnjih tednih.«
»Tudi jaz,« se je zasmejala Helena s solzami v očeh. »Kaj pa zdaj?«
»Za začetek lahko nadaljujeva s poljubi,« se je zahihital Jan in jo srečen objel.