To je bil očitno konec sveta. Tatjana je stala sredi ničesar in vsrkavala slikovito pokrajino. Na drugi strani je v fjorde tiho valovilo morje.
»Pojdite samo naravnost,« ji je rekel voznik, postavil njen nahrbtnik in kovček na tla in odpeljal naprej. Od tod je bila prepuščena sama sebi. Vzela je pot pod noge, kajti pred večerom mora doseči cilj – in niti sanjalo se ji ni, koliko časa bo morala še hoditi. Po približno pol ure je zagledala hlev, nekoliko više je stala domačija in zdelo se je, da se je tam čas ustavil. Zgrajena je bila iz kamna in lesa, njena okna so bila na stežaj odprta. Tatjana je potrkala na vrata. Pri tretjem udarcu je slišala glasove, nato so se vrata končno odprla.
»Jaz sem Tatjana iz Slovenije,« se je predstavila in dvignila roko. Starejša gospa jo je pogledala, kot da bi bila kužna, in ji zatem s kretnjo pokazala, naj ji sledi v notranjost. V izbi sta za veliko mizo sedela dva moška, ki nista niti dvignila pogleda s svojih krožnikov.
»God dag, hvorden star det till?« je rekel mlajši in žvečil naprej. Tatjana je razumela, konec koncev se je na tuji jezik dobro pripravila. »Dober dan, kako ste kaj?« je tudi ona vprašala po norveško.
Starejša ženska je Tatjani podala stol. Očitno so jo pričakovali in tudi zanjo pogrnili mizo. Tatjana je z zanimanjem opazovala svoje nove delodajalce. Starejši zakonski par se ji je zdel simpatičen, sin pa je imel zanimive modre oči, ki so se čedalje pogosteje radovedno ustavile na njej. Njegove gubice okoli ust so izdajale, da se rad smeji. To je bil dober znak, navsezadnje je Slovenijo zapustila zato, ker je bila sita stalnega negodovanja in tarnanja. Tatjana je sicer pravkar prestala težko ločitev, ostala je brez stanovanja, avta, službe. Vendar se ni pritoževala, iskala je in našla službo v tujini – šest mesecev dela na kmetiji na Norveškem.
Po večerji je gospodinja postavila na mizo kozarčke in steklenico žganjice. »Krompirjevo žganje,« je komentirala Tatjana.
»Naš posladek,« je rekel mlajši moški in se široko nasmehnil. »Ime mi je Jonas,« se je predstavil, »in moja mama Emma in moj oče Sverre.« Dodal je: »Jutri ob sedmih je zajtrk – in potem se začne,« se poslovil in izginil v noč.
Tatjana je spala kot ubita. Naslednje jutro se je zbudila ob pol sedmih ter se počutila tako čilo kot že dolgo ne. Na hitro se je pretegnila, smuknila v kavbojke ter oblekla še kratko majico. Ko je pomolila nos skozi vrata, je že dišalo po sveže kuhani kavi.
Točno ob osmih sta z Jonasom vstopila v hlev. Ob devetih se je nato učila sekati les, ob dvanajstih je krmila krave, končno pa je prišlo na vrsto kosilo tudi zanjo. Popoldne je bilo treba pospraviti hlev in prebarvati ograjo. Dela je bilo čez glavo, vendar sta se z Jonasom vmes utegnila tudi šaliti.
Zvečer je po požirku krompirjevega žganja dobesedno padla v posteljo. Bila je tako utrujena – in tako srečna! V tem naravnem, sanjskem okolju s hribi, fjordi in travniki je resnično vzcvetela. Tudi kmečka družina ji je prirasla k srcu. Ja, Jonas je bil zabaven moški. Prijazen, s smislom za humor, pa še privlačen za povrhu. Le mama Emma jo je gledala postrani. Zdelo se ji je, kot da čaka samo na to, da bo naredila kakšno napako. Na koncu si je Tatjana vse skupaj razlagala z žensko nevoščljivostjo, pozabila na to in se prepustila občutku brezskrbnosti. Jonas pa jo je z vsako uro tudi bolj privlačil. Bil je moški, trden kot bukev. Ni bil mestni važič, marveč človek narave, s katerim ni bilo nikoli dolgočasno.
Ravno je sedela v hlevu in molzla, ko se je Jonas neopazno prikradel za njen hrbet. »Hej, Else, daj mi mleko,« je prav takrat prigovarjala kravi.
»Si jo poimenovala Else?« je zadonelo po hlevu.
Tatjana se je prestrašeno obrnila in se počutila strašansko neumno. »Pa ne Else! Tako je ime norveški kraljici,« je dejal Jonas in pogladil kravo po hrbtu.
Ampak Tatjana je bila pripravljena in se ni pustila norčevati na svoj račun: »In jaz sem kralj Alfonz tretji.«
Jonas je razigrano našobil ustnice. »Veš, da sem kravo tudi sam poimenoval tako. V mojem hlevu je cela norveška kraljeva družina: Sonja, Harald, Haakon, Martha-Luise …«
»To je pa zelo nesramno,« mu je požugala Tatjana.
»Ne!« Jonasov obraz se je zresnil. »To je zelo resno. Moje krave so zame najpomembnejše. Vzdržujejo mojo družino. Zato si zaslužijo plemiška imena.«
Jonas se je zarežal in potisnil Tatjano v seno. Kot otroka sta se obmetavala s slamo, nato pa obležala v dišeči suhi slami drug ob drugem. Tatjana je čutila, kako ji srce bije hitreje, v trebuhu so ji mrgoleli mravljinci. Jonas je položil roko pod njen vrat in jo nežno potegnil k sebi. V njegovih sinjemodrih očeh je gorela strast. Ravno jo je želel poljubiti, ko se je skozi hlev razlegel glasen krik. Pred njima je stala mama Emma z rokami v boku in razkačeno gledala Tatjano. Nato je nekaj rekla po norveško. Jonas je pokimal, se zasmejal in vstal. Emma je še enkrat pogledala Tatjano z nagubanim čelom in se godrnjaje odpravila iz hleva.
Ob večerji je za mizo vladala tišina. Tatjana je ni želela prekiniti, navsezadnje je bila tukaj gostja in teh nekaj tednov, dokler ji ne poteče vizum, je še hotela ostati na kmetiji. Najraje bi ostala še dlje …
Po kozarčku krompirjevca je sedla na dvorišče, gledala v daljavo in razmišljala. Kaj je imela mama Emma proti njej? Saj je bila dobra delavka, nobene naloge ni odklonila. Prav nasprotno! Naravnost uživala je v opravilih na kmetiji. Zaljubila se je v Norveško. Zaljubila se je v Jonasa …
»Ko bodo krave prišle s planin, boš morala odpotovati,« je zaslišala Jonasa za sabo. Njegov glas se ji je zdel oddaljen. Pokimala je, ja, takrat bo njen vizum potekel.
»Tvoja mama me ne mara,« mu je rekla brez olepševanja.
»Seveda te,« ji je dejal Jonas in sedel poleg nje. »Samo boji se, da mi boš zlomila srce.«
»Zakaj bi to storila?«
»Ker boš kmalu odšla.«
Večerno sonce je viselo tik pod planinami in obsijalo kmetijo z razpršeno svetlobo. Tatjana je zasanjano zrla v daljave. »Mene prav nič ne vleče nazaj v Slovenijo,« je zašepetala.
Jonasov nasmeh ji je dal še več poguma. »Če želiš, bom ostala tukaj.« Pogledala je proti hlevu. »Ja, hočem ostati pri tvoji norveški kraljevi družini!«
Jonas jo je objel okoli ramen. »Za vedno?«
»Da, Jonas, za vedno!«