Izabela ni vedela natanko, koliko časa je bilo letalo že v zraku, ko jo je zbudil glas kapitana po zvočniku. Pilot je potnikom povedal, da ima težave s pogonskimi napravami in da bo zato moral spremeniti smer leta.
»V nekaj minutah bomo pristali na mednarodnem letališču v Novi Fundlandiji. Prosim, privežite se …«
Za kratek hip je bila Izabela kar jezna nase, da je obisk pri sestri in njenem možu Jasonu v Ameriki končala še predčasno, vendar Jason ni imel časa, da bi jo naslednji dan zapeljal do letališča, zato je en dan prej rezervirala sedež na letalu.
Zdaj se je iz zvočnika slišalo obvestilo, da bodo morali potniki pot nadaljevati z drugim letalskim prevoznikom – a šele naslednji dan, saj v tako hitrem času ni bilo mogoče dobiti nadomestnega letala. In Izabelina dobra volja je padla na točko nič.
Šele novica, da bo lahko brezplačno prenočevala v prvorazrednem hotelu, ji je nekoliko izboljšala razpoloženje.
»Kakšna smola,« se je glasno pritoževala.
»Jeza vam zdaj ne bo prav nič pomagala,« je nenadoma za seboj zaslišala prijeten moški glas. Počasi se je obrnila. Moški se ji je prijazno smehljal in jo gledal z očmi, ki so jo spominjale na morsko globino.
Izabela že dolgo ni videla predstavnika močnejšega spola, ki bi imel takšen šarm in izžareval tako pozitivno energijo.
»Potreboval bi požirek pijače,« je dejal, ne da bi umaknil pogled.
»Avtobus, ki nas bo odpeljal do hotela, pride šele čez eno uro. Ravno dovolj časa za kavo. Greste z mano, povabim vas v letališki bar?«
Zakaj pravzaprav ne, je razmišljala Izabela. S prijaznim sogovornikom si bo skrajšala čakalni čas.
»Skodelice kave seveda ne bom odklonila,« je odvrnila prijazno.
Ta moški je imel nekaj na sebi, nekaj, kar ga je naredilo simpatičnega in je v njej vzbudilo željo, da bi ga bolje spoznala.
Še preden sta vstopila v restavracijo, se ji je predstavil kot Robert Vinter in ji podal roko.
»Izabela Althof,« je zašepetala. Njeno roko je zadržal malo dlje, kot bi bilo treba, in ta dotik ji je pognal kri po žilah, kot bi jo stresla kurja polt.
Odkar se je ločila, še ni srečala moškega, ki bi v njej prebudil takšne občutke. Že od prvega hipa se ji je zdel izredno privlačen.
Robert Vinter je bil zanimiv sogovornik, zabaven, očarljiv in zelo pozoren. Ko se je po zvočniku zaslišalo obvestilo, da je pred terminalom potnike čakal avtobus, je Izabela začutila, da se bosta njuni poti razšli. Škoda, je pomislila. Z njim bi rada preživela še več časa.
Zgodilo se je, kot bi bral njene misli, saj je nenadoma rekel: »Nisem pretirano navdušen nad tem, da bi sam preživel večer v svoji hotelski sobi. Enkrat sem bil že v tem mestu in ga nekoliko poznam. Če želite, vam ga z veseljem razkažem. V središču je prijetna gostilna z dobro hrano in bilo bi res fino, če bi hoteli večer preživeti z mano.«
Gledal jo je poln pričakovanja. V njegovih modrih očeh je bilo nekaj, kar jo je spominjalo na prošnjo.
»Večer v ednini tudi meni ni preveč všeč,« je dejala hitro. Veliko prehitro, zato se je prestrašeno ugriznila v ustnice. Je opazil njeno zadrego?
»Čudovito,« je zasijal, »iz neprostovoljnega postanka tukaj bova potegnila najboljše. Pridite.«
 
Restavracija v središču mesta je bila prijetna. Izabela je izvedela, da je Robert po poklicu nepremičninski agent in da je bil v Ameriki poslovno. Ona mu je pripovedovala o svoji sestri, pri kateri je vsaka tri leta preživljala počitnice.
Bilo je, kot da se poznata že od nekdaj, in kar samoumevno sta se začela tikati. Skupaj sta preživljala čudovit večer in Izabela si je želela, da ga nikoli ne bi bilo konec.
Romantično ozračje je v njej prebudilo mravljince in ti so zajeli njeno telo in jo, ko jo je rahlo pobožal po zgornji strani dlani, spravili v pravo omotico. Dan se je že zdavnaj poslovil, ko sta se z roko v roki sprehajala po parku nazaj proti hotelu.
Po nekaj minutah je Robert obstal. »Mislim, da je bila okvara ne letalskem motorju usoda,« je dejal tiho. »Želela je, da bi se spoznala.«
Potegnil jo je k sebi in jo poljubil. »Zdi se mi, da bova danes potrebovala le eno hotelsko sobo.«
V odgovor se je le tiho privila k njemu. Nikoli ne bo pozabila te noči, Robert je izpolnjeval vse skrito hrepenenje.
 
Ko se je Izabela zjutraj prebudila v njegovem objemu, je bila ura malo čez šest. Avtobus, ki bo odpeljal potnike na letališče, naj bi prišel pred hotel ob 10. uri.
Da je Robert živel v Ljubljani, ne tako daleč od nje, je izvedela včeraj, sicer pa o njem, razen tega, da bo potovanje nadaljeval najprej v London, šele nato v Slovenijo, ni vedela veliko.
»Povej mi, no, kaj boš pravzaprav počel v Londonu?«
»Moja žena se je tja preselila k prijateljici. Želela je imeti čas za razmislek. Hotel sem jo vprašati, ali bi še enkrat znova poskusila živeti z mano,« je odvrnil in jo prijel za roko. Vendar jo je Izabela zgroženo umaknila.
Sekunde dolgo je med njima vladala ledena tišina. Čutila je, kako se ji je srce skrčilo, iz trenutka v trenutek je bila bolj okamnela. Je mogoče, da je bila le še ena od njegovih ljubic?
»To bi mi moral povedati že veliko prej,« je končno izbruhnilo iz nje.
»Ja, vem,« je rekel. »Ponoči ni bilo prave priložnosti.«
»In kdaj bi bila po tvojem mnenju prava? Ko boš pri ženi?«
Robert jo je ljubeznivo pogledal. »Obiskal bom ženo, vendar imam zdaj drugačen razlog za to,« je odvrnil tiho. »Ob tebi sem spoznal, kaj je prava ljubezen. Že od začetka je med nama nekaj več. Ženo bom prosil za ločitev.«
Izabela je čutila, da misli resno. Sper je segel po njeni roki, vendar mu je tokrat ni več umaknila.