Tam so ležale – na stojnici tik pri vhodu – njene kavbojke! Ozko ukrojene, dolžina je bila kot naročena in na zadnjih žepih je bil potisk iz bleščic! Tudi cena je bila ugodna. Točno tako si je Irena predstavljala svoje sanjske kavbojke. Ni mogla drugače, kot da jih kupi in doma takoj preizkusi! Zadovoljna je zapustila tržnico z rabljenimi izdelki, se z avtobusom odpeljala proti svojemu enosobnemu stanovanju in se že pol ure kasneje smehljaje opazovala v ogledalu z novimi hlačami na sebi. Roke je samodejno potisnila v zadnje žepe – tam je začutila listek – morda pozabljen nakupovalni spisek?
Irena je potegnila papir iz žepa in ga raztegnila. Kar je bilo na njem napisano z roko, jo je povsem presenetilo: »Akcija je pripravljena. 12. februarja ob polnoči pri Majski cesti 3. In pazi, da te kdo ne vidi.«
Potem ko je dvakrat prebrala napisane besede, si je zamrmrala: »To bo vendar čez pet dni! Očitno se bo zgodilo nekaj slabega!«
Nenadoma krasne hlače niso bile več tako zanimive. Irena je bila človek z bujno domišljijo, zato je bila prepričana o tem, da je besedilo na listku pomenilo nekaj slabega. Sklenila je, da bo sedla na naslednji avtobus in se odpeljala na omenjeni naslov, da bi posvarila tamkajšnje prebivalce. Če je bil načrtovan rop, ji bo lastnik za opozorilo lahko samo hvaležen. Brez dvoma so kavbojke prej pripadale ženski, ki je bila članica kakšne tolpe …
Pol ure kasneje je stala pred belo hišo. Na tablici ob zvoncu je pisalo Bergant. Ob njenem energičnem zvonjenju ji je vrata končno odprl mladi moški in jo vprašujoče pogledal. »Da, prosim?«
»Stanujete tukaj?« je vprašala Irena in ga zanimanjem gledala. Videti je bil simpatičen. Temno rjavi lasje, sijoče oči, rahlo porjavela koža …
»Da, stanujem tukaj,« se je glasil odgovor ob simpatičnem nasmešku. »Kako vam lahko pomagam?«
»Bojim se, da vas bodo v kratkem oropali,« je izbruhnilo iz Irene. »Poglejte, tukaj – listek! Bil je v mojih kavbojkah …« Nato mu je natančno pojasnila, kako je prišla do te domneve.
Prebral je listek in jo gledal na precej nenavaden način. »Prosim, vstopite vendar!«
Sledila mu je v stanovanje, polno dragocenega, starinskega pohištva. Vse, kar je tukaj stalo, bi navdušilo vlomilce, je razmišljala sama pri sebi, na glas pa vprašala: »Živite tukaj čisto sami?«
»Nisem še poročen,« ji je povedal. »Trenutno sem še samski.«
»Nisem mislila tako,« je rekla, čeprav je njegov odgovor deloval nanjo nenavadno pomirjujoče.
Zatem ga je vprašala: »Ali je morda kdo, ki ga poznate, nosil te hlače?«
Temeljito jo je pogledal. »Zelo lepo vam pristajajo, vendar se ne spomnim, da bi katera dama iz mojega kroga znancev kdaj nosila podobne. Mimogrede, kako s pravzaprav imenujete?«
»Irena Hober,« je rekla odločno.
»Jaz sem Fredi Bergant in hvala vam za vaše opozorilo na lističu. Se vam lahko oddolžim? Danes zvečer vas vabim na večerjo …«
»Ampak ne bi bilo najbolj pametno hiše pustiti prazne,« ga je opozorila. »Morda bodo vlomilci …«
»Ah, 12. smo šele čez 5 dni,« ji je odvrnil brezskrbno. »Gotovo se ne bo zgodilo nič. Greva lahko v mehiško kantino, ki je tukaj v bližini.«
»Velja.« Irena je pokimala. Enostavno takšnega vabila ni mogla odkloniti. Energija, ki jo je izžareval ta moški, je bila preveč privlačna.
»Nekdanji lastnici teh hlač sem hvaležen, da je v njih pozabila listek! Sicer se nikoli ne bi spoznala,« je dejal Fredi. »Se lahko tikava? Zdaj ko sva povezana v boju proti organiziranim kriminalcem?«
Že dolgo Irena ni preživela tako čarobnih uric. Izvedela je, da Fredi študira ekonomijo in le začasno prebiva v hiši njegove stare mame, ki je na potovanju. Irena pa mu je pripovedovala o svojem študiju stomatologije; klepetala sta brez prestanka in se veliko smejala.
Kasneje jo je Fredi s svojim avtom odpeljal domov. Ob slovesu jo je kot samoumevno objel in poljubil – to se ji je zdelo opojno in strašljivo hkrati. Je možno, da se zaljubiš v človeka, ki ga ne poznaš niti en dan? Irena je bila enostavno srečna in je imela občutek, da Fredija pozna že celo večnost …
Od tega dne naprej se je Irenino življenje povsem spremenilo. S Fredijem se je dobivala tako pogosto, kolikor ji je le dopuščal čas. Bila sta razigrana in vesela kot najstnika – in pozabila sta na vse vlomilce tega sveta.
»Takoj ko sem te prvič videl, sem se zaljubil vate,« ji je priznal on.
»Tudi jaz sem bila nad teboj očarana že na prvi pogled,« se je ona zasmejala srečno
In tako je nastopil 12. februar. Irena je že pred dnevi prosila Fredija, naj ji na listek napiše svojo telefonsko številko, in doma je ugotovila: njegova pisava je bila identična tisti na listku, ki ga je našla v hlačah … Nobenega dvoma ni bilo več: spoznala je, da je bil moški, ki ga je ljubila, lažnivec!
Ponoči ni nikakor mogla zaspati. Nečesa ni razumela: Zakaj ji je lagal, hkrati pa zatrjeval, da jo ljubi? Je bil res človek, za kogar se je izdajal …?
Naslednji dan, 12. februarja, se je odločila poklicati na telefon na Majski cesti 3. Zvonilo je v prazno, nihče ni dvignil slušalke. Njene solze so močile listek, ki ga je napisal Fredi. Prekleto! Kdo je bil v resnici?
Zvečer se je odločila, da bo hišo opazovala. Za zaveso je gorela luč, očitno je moral biti Fredi doma. Zbrala je ves pogum in pritisnila na zvonec.
Trajalo je nekaj časa, nato je vrata odprla starejša dama.
»Juta!« Ogledala si je obiskovalko ter presenečeno ugotovila: »Oh, oprostite! Mislila sem, da je moja vnukinja. Ko je luč posijala na vaše hlače. Ona ima namreč ravno takšne.«
Za Ireno je bila ta pomota dobrodošla. »Skrivnostno sporočilo je torej napisala vaša vnukinja,« je razmišljala na glas. »Je Fredi doma?«
»Fredi? Kakšen Fredi? Kaj govorite?« je spraševala gospa nezaupljivo. »Ah, verjetno mislite na mojega vnuka Ferdinanda. Ne – kaj pravzaprav sploh želite?«
V zadregi je Irena skušala pojasniti zadevo. Henrieta, kakor je bilo ime gospe, ki je ravnokar prišla s potovanja, jo je pozorno poslušala.
»Misteriozno! Resnično skrivnostno!« je menila. »Najbolje bi bilo, da skupaj počakava tukaj do polnoči.« Nato se je nasmehnila. »Mimogrede, pri nas imenujemo družinske člane po njihovih uradnih imenih. Ferdinand, oziroma Fredi, se je zopet preselil v svoje stanovanje, ampak ga danes nikakor ne morem priklicati na telefon. Čuval je mojo hišo, medtem ko sem bila zdoma. Moja vnukinja Juta živi nekoliko izven mesta …«
Čas je mineval in okoli 23.30 sta ugasnili vse luči, da bi v temi počakali na obisk. Malo pred 24. uro sta zaslišali hrup. Nekdo je s ključem tiho odprl vrata, temu je sledilo lahko prasketanje …
Henrieta je v tem trenutku odločno prižgala luči. Svetloba je napolnila prostor  …
V veži je stala ženska, na vrvici je imela pripetega ovčarskega psa. Prestrašeno je pogledala v svetlobo.
»Kaj počneš tukaj, Juta?« je dejala stara dama.
»O, ne! Omi! Zdaj je šlo presenečenje po zlu!« je mladenka zastokala razočarano. »Za jutrišnji rojstni dan smo ti želeli podariti psa. Da bi te varoval! Hoteli smo ga na skrivaj pripeljati sem, da bi te zjutraj pričakal s pentljo okoli vratu.«
Nato je Juta zagledala Ireno. »Kdo ste pa vi? Zanimivo, enake hlače sem imela tudi sama. Pa sem jih odnesla na bolšji trg. Moj fant nikakor ni trpel bleščic na zadnjih žepih,« se je zasmejala.
»Živijo, Juta,« se je zaslišal Ferdinandov glas od zunaj. »Moja zmedena sestra! Moje sporočilo si pozabila v svojih hlačah …«
Zdaj je vstopil tudi on v vežo in se presenečeno zagledal v Ireno: »Ti, tukaj?«
»Se poznata?« je bila začudena Juta.
»Ja, Irena je našla moje sporočilo in je mislila, da bodo v hišo vlomili …« Fredi je položil roko na njena ramena in jo hotel poljubiti.
»Samo trenutek!« Irena je pobožala psa. »S tvojo babico sva skupaj prežali na tatove …«
»Jaz kradem samo srca,« se je zasmejal Fredi. »Na primer tvojega, Irena!«
Njegova sestra Juta ga je ljubeznivo pogledala. »Pri takšni tatvini pomaga samo šampanjec!«
Tudi Henrieta se je zasmejala in z navdušenjem božala svoje kosmato štirinožno darilo! Nato pa so vsi skupaj nazdravili srečnemu koncu …