Ko se je tistega dne Matevž odločil za obisk soteske Vintgar, se mu niti sanjalo ni, da bo to spremenilo njegovo življenje.
Že poleti se je nameraval sprehoditi po tem kanjonu, a ga je sodelavec opozoril, da so poleti tam trume turistov. Matevž, ki se je iz Prekmurja preselil na Gorenjsko šele pred dvema letoma, je upošteval sodelavčev nasvet in se za obisk Vintgarja odločil šele nekaj mesecev pozneje, ko se je narava že pošteno odela v lepe jesenske barve.
»Nikjer žive duše! To mi je všeč,« je pomislil, ko je hodil po ozki potki in se čudil, kako je lahko reka Radovna vrezala tako globoko strugo.
Tedaj jo je zagledal. Žensko, ki je zvita v klopčič ležala pod skalovjem, tik ob leseni potki. Sprva se mu je zdela kot privid, toda ko se ji je približeval, je videl, da je nadvse resnična. Predvsem pa, da jo nekaj zelo boli, ker je skremžila obraz. Ko je prišel do nje, je opazil, da krvavi.
»Noseča sem. A očitno bom splavila!« je nemočno izjecljala in zajokala.
Vendar je imela Monika, tako je bilo tej ženski ime, srečo. Ni splavila! Za to se je lahko zahvalila Matevžu, ki jo je takrat dvignil v naročje, jo nesel vso pot po kanjonu navzgor, pri čemer mu je znoj po vsem telesu tekel v potokih. Naložil jo je na zadnje sedeže svojega avtomobila in jo takoj odpeljal v bolnišnico. Zdravniki so se morali zelo potruditi, da so obdržali njenega otroka. A so ga!
Ves čas njene nosečnosti je Matevž Moniki stal ob strani. Med njima se je spletlo neko posebno, a pristno prijateljstvo. Še posebno ker sta oba čutila, kako zelo sama sta na svetu. A zdaj sta imela drug drugega. Drug drugemu sta nadomeščala očeta, mamo, brate, sestre ..., skratka, družino!
In drug drugemu sta zaupala osebni zgodbi.
Matevžu je oče umrl, ko mu je bilo dvajset let. Od tega je minilo že deset let, pa vendar ga je zelo pogrešal. Ni bil le oče, bil je tudi prijatelj, svetovalec, zaupnik ... Matevž je dolgo časa živel z mamo in sestrama. Vse bi bilo lahko dobro, če mama in sestri, ki sta si skoraj sočasno ustvarili družini, ne bi zahtevale, da Matevž pusti zelo dobro in obetavno službo ter za nekaj časa postane – varuška nečakom!
»Kako bi lahko naredil kaj takega, ko pa sem vse življenje sanjaril, da bom postal inženir računalništva. In to so ves čas vsi prav dobro vedeli! Pa jim ni bilo kaj dosti mar za vse to, čeprav sem jim še večkrat vse lepo povedal, celo prosil ... Ker ni nič pomagalo, sem pobral šila in kopita ter se preselil semkaj. Imel sem res srečo, saj sem tu dobil še skoraj boljšo službo. Stike z domačimi pa sem kar se da omejil,« je povedal z nekakšnim olajšanjem.
»Ja, tudi to nama je skupno. Mene so nagnali od doma, ker se nisem hotela poročiti s fantom, ki je bil všeč njim. In to pri dvajsetih, ko sem ravno dobro začela študirati. Še dobro, da sem imela sobo v študentskem domu, ki je postala moj novi dom. Tudi jaz sem se zelo oddaljila od domačih. Še vedno je tako in bo tako tudi v prihodnje. Fante pa si izbiram kar sama, haha. Nazadnje sem hodila z Markom, otrokovim očetom. Skoraj leto dni sva bila skupaj, potem pa me je doletela nesreča. Istega dne, ko sem ugotovila, da sem noseča, mi je tudi Mark poslal sporočilo, da je pred kratkim spoznal drugo in da čuti, da je ona tista prava. Skušala sem ga priklicati na telefon in mu sporočiti, da bo očka. Ni se oglasil, saj je bil na poti do tiste 'prave'. Vendar do tja ni nikoli prišel, ker je zaradi neprimerne hitrosti zapeljal v ogrado, nato pa še v jarek. Zanj je bilo to usodno. Tako sva obe ostali sami, moj nerojeni otrok pa brez očeta,« je tudi Monika Matevžu na kratko zaupala zgodbo svojega življenja.
Mesec dni in pol pred porodom pa je Monika Matevža povsem šokirala. Prijela ga je za roko in si jo položila na trebuh. Pogledala ga je in mehko dejala: »Vem, da imaš tega malčka kar malce za svojega. Da ga imaš rad, da si se nanj navezal. In da se zavedaš, da si mu po svoje prav ti podaril življenje. Tega se zavedam tudi jaz. Zdi se mi, da bi bil dober očka, in vedno sem si želela, da bi moj otrok imel tako mamo kot očeta. Če želiš, lahko postaneš njegov očka. Zmeraj se mi je zdelo, da je pravi oče tisti, ki otroka vzgaja, ki zanj skrbi in ga ima rad, ne pa tisti, ki ga zaplodi, potem pa pozabi na svoje starševske dolžnosti. Pri meni je sicer tako ali tako drugače, čeprav se mi zdi, da bi Mark utegnil pozabiti na svojega otroka. Torej, Matevž … Če želiš ...«
Matevžu je srce ob tej misli nemirno in hkrati veselo poskočilo. Vztrepetalo je tako močno, da se je že skoraj topilo od sreče. Priznal si je, da je po tihem o tem že premišljeval, morda celo upal ... Toda – kaj pa ljubezen med njim in njo?! Bosta še naprej le prijatelja? Ali bi očetovstvo pomenilo skupno življenje, kot prava družina? Tedaj si je priznal, da mu je Monika všeč tudi kot ženska, čeprav je visoko noseča. Ali tudi on njo privlači? Ali si želi le očeta za svojega otroka?!
O vsem tem sta imela v naslednjih dneh dolge pogovore. Najbolj ga je osrečilo njeno priznanje, da je na skrivaj malce zaljubljena vanj in da ga vidi kot življenjskega sopotnika. Omenila je celo poroko!
»Le še za nekaj časa te prosim. Saj veš, najprej porod, nato privajanje materinstvu, potem pa sem se ti pripravljena predati z dušo in telesom,« ga je pogledala z neko posebno nežnostjo in žarom v očeh. Tudi Matevž je padel v čarobnost njenih oči. Zdelo se mu je, da se je njegovo srce potopilo v njene oči. Začutil je utrip njenega srca, kar ga je močno razveselilo.
Tedaj si jo je prvič drznil objeti kot žensko. Njene lase je ovil okoli roke, da je njen obraz obdržal dvignjen proti sebi. Njegova usta so ujela njena; najprej bežno, nežno in mehko, nato pa trdno in močno. Njena kri je ob tem nepričakovano začela vreti, kakor bi jo dosegle strele. Dlje od poljuba tistega dne nista prišla. Vedela sta, da imata pozneje še mnogo mnogo časa za vse te nežnosti.
Natanko pet tednov pozneje se je rodil mali Timotej. Njen ljubki sinček. Njegov ljubljeni otrok. Njuno malo srčece, njuna radost.
»Zdaj smo družinica,« sta rekla Timotejeva starša v en glas. In to okronala z neskončno dolgim poljubom.