Vse je potekalo z bliskovito naglico. Še dan pred tem je Zarja sanjarila o bližajoči poroki. Pri tridesetih se bo poročila s Tilnom, ki je bil njen fant že več kot štiri leta. To sicer nikoli ni bila ljubezen na prvi pogled, tudi ni šlo za strašansko zaljubljenost, bilo pa je nekakšno ujemanje, podobno razmišljanje, skupni interesi ... Se pravi poroka, varen pristan, mirno družinsko življenje.
V torek zjutraj, štiri dni pred skrbno načrtovano poroko, je Zarja prejela anonimno pismo. Nekdo ji je sporočal, da jo je Tilen v zadnjem času kar dvakrat prevaral; in to z dvema različnima ženskama.
Dobro premisli, kaj boš storila, preden bo prepozno ... Tako je pisalo na koncu pisma.
Zarja je bila najprej po vsem zaprepadena. Naj kar odpove poroko?! Na podlagi enega nepodpisanega pisma? Naj vse skupaj prezre in se poroči z morebitnim ženskarjem? In si uniči vse življenje?
»Laže bom razmišljala, če grem ven!« si je rekla.
Ker je imela dopust, je takoj sedla v avto in se odpeljala. Pot jo je kar sama zapeljala na Bled. Odločila se je za sprehod okoli blejskega jezera. Ko je hodila, so ji misli švigale kot ponorele. Začele so se prehitevati in Zarja jim je le s težavo sledila. Čeprav je bilo prijetno toplo, je srečevala malo ljudi. Pa še tistim ni posvečala veliko pozornosti.
Ko pa je bila na ravnem delu ceste – pod njo je bilo letno grajsko kopališče, nad cesto so bile pečine, nad njimi pa grad –,se je zgodilo nekaj posebnega. Nagonsko je zaznala, da se ji nekdo približuje. Dvignila je pogled in pred seboj zagledala ne prav visokega, vendar izredno zanimivega mladega moškega. Postavnega in hipnotično privlačnega. Za te občutke preprosto ni našla besed. Še nikoli v življenju se ji ni zgodilo kaj takega. Na to je pomislila, ko sta se gledala iz oči v oči. Sramežljivo sta se nasmehnila, ko sta šla drug mimo drugega, in se sočasno obrnila drug za drugim. Enkrat in nato še enkrat. Potem sta oba planila v »odrešujoč« smeh. Led je bil prebit. Nastalo je novo znanstvo. In seveda obojestranska ljubezen na prvi pogled.
Zarja si je takoj priznala, da tako močno še nikoli ni bila zaljubljena; in tako hitro tudi ne! V Tilna pravzaprav nikoli zares ni bila. Imela ga je rada, videla ga je kot življenjskega sopotnika.
Toda s tem dnem se je vse spremenilo. Zaradi tistega pisma in tudi zaradi Urbana. Tako je bilo temu moškemu ime.
Tilnova »slika« je v Zarjini glavi nenadoma zbledela. Poroke ni bilo več v njenih mislih; ona pa se je spet počutila povsem svobodno in peresno lahko.
Urban ji je takoj priznal, da mu je všeč in da bi jo rad bolje spoznal.
»Upam, da te ne čaka kje kakšen fant ali celo mož?!« se je boječe pozanimal.
»Kje pa! Nič od tega,« je lahkotno in kar ponosno odgovorila.
V tej uri se je namreč prepričala, da Tilen res ni moški zanjo. Šele zdaj je namreč odkrila, kaj pomeni, če se iskrice v resnici »vžgejo«.
Mislila si je: »Čeprav ne bom Urbana nikoli več videla, mi je postalo jasno, da z nekom, v katerega nisem bila nikoli zaljubljena, ne morem preživeti vsega življenja.«
Je pa preživela nekaj prijetnih uric v Urbanovi družbi. Več ko sta vedela drug o drugem, bolj sta si bila všeč. Smejala sta se šalam in se pogovarjala tako, kot bi se poznala že od nekdaj.
Na koncu sta si seveda hotela izmenjati telefonski številki, toda kaj, ko nihče od njiju ni imel pri sebi telefona. Zato je Zarja prosila natakarico v lokalu, kjer sta pila kakav, za pisalo in Urbanu kar na račun napisala svojo telefonsko številko. On pa ji je obljubil, da jo bo poklical takoj, ko se vrne z enotedenskega službenega potovanja.
»Jutri odhajam, zato sem danes prost. Še sreča, saj sem spoznal tebe,« je veselo in zaljubljeno povedal.
Zarja se je domov pripeljala precej zmedena. Po eni strani zaljubljena do ušes, po
drugi strani pa jo je bilo strah, kako bo vse skupaj videti, ko bo poroko odpovedala tik pred zdajci. Jasno pa ji je bilo, da to mora storiti, ne glede na to, koga vse bo s tem razočarala. Saj bodo ljudje sčasoma to pozabili, ona pa bo spet sama svoj gospodar.
Prave razloge za ta korak je zaupala le očetu in mami. Tilnu pa je zamolčala, da je spoznala Urbana, in mu povedala le za anonimno pismo. Sprva je tajil, da jo je prevaral, potem pa je skesano priznal le eno prevaro. A Zarji je bilo tako ali tako vseeno. Nikakor si ne bi premislila!
Ko se je v enem tednu vse za silo poleglo, se ji je odvalila skala od srca. Znebila se je ženskarja, ki bi ji po vsej verjetnosti zagrenil življenje.
Veliko vprašanje je bilo, kako bi se odločila, če ne bi bilo Urbana. Morda bi se kljub temu poročila?!
Še vedno zaljubljena je nestrpno čakala Urbanov klic, a ga ni dočakala. Ne čez en teden, ne čez dva, niti čez en mesec ne. Spraševala se je vse mogoče v zvezi z njim, čeprav je dobro vedela, da so to le njene domneve in da resnice najbrž ne bo nikoli izvedela. Ostajala je žalostna, s čudno bolečino v prsih. Vendar se je Urbanu v mislih kljub vsemu zahvaljevala, saj je posredno preprečil zdrs v pekel.

Čez devet mesecev:
Zarja je sedela v zbornici. Pila je kavo, saj so imeli ravno odmor.
»Gospa učiteljica Zarja! Neki moški želi govoriti z vami,« ji je prišel povedat dežurni učenec.
Ko je Zarja pred zbornico zagledala Urbana, je sprva pomislila, da je privid.
A ta »privid« jo je močno objel in hitel govoriti: »Ne veš, koliko in kako sem se namučil, da sem te našel. Listek s tvojo številko je šel takrat po nesreči v pralni stroj. Ker nisem vedel, kako se pišeš in na kateri kranjski osnovni šoli delaš, sem se moral najprej naučiti detektivskih osnov, potem pa se specializirati za iskanje ljubljenih oseb. To pa je trajalo precej dolgo. Še posebno zato, ker sem moral vmes službeno še za dva meseca v tujino. Zato ne mislim več izgubljati časa in te kar zdajle vprašam: Bi hotela biti moje dekle? Za zdaj, potem pričakujem tudi kakšen prstan!«
Zarji se je od sreče kar samo od sebe smejalo. Odmora je bilo že konec, zato sta bila sama na hodniku. Brez bojazni, da bi ju videli učenci, bila je namreč v službi, je stopila k njemu in ga poljubila na ustnice. Ta poljub in solze sreče v njenih očeh so povedali več kot besede.