Ljubezenska zgodba naše bralke

Polona, avgust 2009

Vse vem o tebi, Matej! No, čisto vsega res ne, a najpomembnejše pa zagotovo. Vem, da si se pred šestimi leti vrnil nazaj v Slovenijo. Sicer obžalujem, da sem izvedela šele Zdaj, a tako je. Bolje zdaj kot nikoli. Še ta »zdaj« je pravzaprav golo naključje.
Nisi prišel sam; s teboj je prišlo 18-letno dekle. Tanya, tvoja hči! Prišla sta brez tvoje žene oziroma brez njene matere. Naj ti ne bo neprijetno, če je umrla v takšni bedi. Nisi ti kriv, če se je začela vdajati pijači in nazadnje drogi, ki ji je izkopala prerani grob. Tvoja hči mi je povedala, koliko solz je bilo pretečenih, koliko neprespanih noči za teboj, kadar si poskušal ženi pomagati. Ni šlo ne s prošnjami ne z zdravljenjem. Ona je ostala zvesta »dobri kapljici« in »belemu prahu«.
Veš, zelo simpatično hčer imaš. Človek na mestu je! Zelo ti je podobna. A naj ti povem, da je tudi moja hči Manca, ki počasi že končuje študij, dobro dekle in dober človek. Tudi v najstrašnejših in najtežjih trenutkih lahko razmišlja mirno in trezno. Nikoli ne vrže puške v koruzo!
A pustiva zdaj najini hčer ob strani. Osredotočiva se na naju.
Kadar pomislim na preteklost, se mi zdi, da se je najina pravljica dogajala prejšnji teden ali pa morda prejšnji mesec. Ne morem dojeti, da je od tedaj že četrt stoletja.
Spomnim se vseh občutkov, ki so se naselili vame, ko sem te prvič zagledala. Kot da je skozme švignila strela in pustila v meni na stotine drobnih iskric.
No, saj veš, takoj sva si bila všeč. Tvojega prvega poljuba ne bom nikoli pozabila. Tako je bil nežen, da sem najprej ugibala, ali se je zares zgodil ali sem le sanjala ali pa sem si ga le tako zelo želela ... Sicer pa je bilo sanjsko občutiti bližino tvojega božanskega telesa. Od takrat sva bila nerazdružljiva. Kmalu sva začutila še več kot le zaljubljenost; občutila sva ljubezen in pripadnost drug drugemu. Želela sva živeti skupaj! Toda kaj, ko sva bila še rosno mlada, na pragu 20 let in zato oba še finančno odvisna od staršev. Popolnoma nemočna sva bila, ko so tvoji starši »odločili«, da so najina čustva le prehodna. In da je najbolje to razmerje razdreti. Niso pomagale niti moje solze niti tvoj obup niti tvoj odklonilen odnos do svojih staršev. Nobene prošnje, nič!
Tvoja dva sta se že dolgo časa odločala za selitev v Avstralijo, tedaj pa je napočil ta čas. Premišljevala sva, kaj bi storila, da bi ostala v domovini skupaj, a kaj, ko res nisva našla rešitve. Na gluha ušesa sva namreč naletela tudi pri mojih starših.
Odselili ste se, jaz pa sem ostala tu, s strtim srcem, popolnoma zapuščena.
Toda kmalu sem ugotovila, da popolnoma sama pa le nisem. Bila sem noseča! Svojo nosečnost sem skrivala pred svetom, saj sem se bala, da bodo starši, če bi izvedeli, zahtevali splav. Dejstvo, da bom mamica, sta oče in mama dognala šele v petem mesecu nosečnosti, ko je bilo za splav že prepozno. Pripravila sem se na najhujše zmerjanje, grožnje in na sploh ogenj v hiši, a sta se misli, da bosta kmalu dedek in babica, kar hitro privadila.
Tako! Delček tebe bo vedno ob meni; vse življenje. Ob tej misli sem postala zadovoljna, tudi srečna. Nekaj časa sem se poigravala z mislijo, da bi ti sporočila, da boš očka, a sem našla veliko razlogov in misel opustila. Bom kar sama dajala najinemu otroku ljubezni za dva! Vedela pa sem, da boš v mojem srcu vedno ob meni in najinem otročičku.
Najina Manca se je rodila nekega poznopoletnega dopoldneva. Postala je moj sonček in smisel življenja. V vseh teh letih nisem našla nobenega moškega, ki bi ti segal do kolen, zato so se vsa moja razmerja klavrno končala.
Veliko sem delala, da sem si pridobila poklic, o katerem sem sanjala že od nekdaj. Sem psihiatrinja! Ne bom rekla, da sem v svojem poklicu najboljša, sem pa gotovo dobra in uspešna. Znam prisluhniti ljudem! Znam se vživeti v njihovo doživljanje.
Zelo dobro sem prisluhnila tudi stiski mladega dekleta, ki sem ga prvič videla pred tremi meseci. Zelo plaho je dekle vstopilo v mojo ordinacijo. Takoj se mi je zazdela znana. Zdaj vem, tvoja hči Tanya je bila! K meni je prišla, ker je izgubo nedolžnosti občutila kot nekakšno posilstvo. Čeprav jo je izgubila s fantom, v katerega je bila zaljubljena in je v to privolila prostovoljno. Toda mislila je, da je tisti fant pošten in da je tudi on zaljubljen vanjo. Mislila je, da sta par, pa se je izkazalo, da je to fant nekega drugega dekleta in da je bil tik pred poroko. S Tanyo se je le pozabaval. Tako ji je tudi sam rekel.
Počasi se mi je Tanya »odkrivala«, da sem šokirano spoznala, da je tvoja hči, da sta že šest let v Sloveniji in da je tisti »fant« pravzaprav Sebastijan zaročenec moje hčere Mance. Kmalu naj bi se poročila. Lahko si misliš, kaj vse sem ob teh spoznanjih doživljala. Da ne govorim o Manci, ki je doživela skorajšnji živčni zlom. A je Sebastijana tako zasovražila, da je glavna kriza že mimo.
Ne morem si pomagati, a se ob vsem tem zavedam, da te še vedno ljubim! Če nimaš nič proti, bi se s teboj rada dobila vsaj na kavi!

Iz Mančinega dnevnika, marec 2010

Kdo bi si mislil, da bom v zadnjih osmih mesecih doživela toliko sprememb. Da me bo prevaral Sebastijan, fant, s katerim sva že nekaj časa skrbno načrtovala skupno življenje. Da bo pravzaprav prevaral obe, mene in mojo polsestro, za katero sem sicer šele pred kratkim izvedela, da sploh obstaja.
Neverjetno hitro sem ga prebolela. Še celo srečna sem, da sem se znebila takšnega »lopova«. Najbolj pa me veseli, da sem spoznala svojo polsestro Tanyo in da sva že zdaj prijateljici. In da sem spoznala njenega očeta, ki je hkrati tudi moj oče. Zdaj »imam« očeta! Nenavadni, a odlični občutki so to!
Pri 24 letih sem izgubila zaročenca in namesto njega dobila pravega biološkega očeta; do zdaj ni vedel, da obstajam. Zdaj bova nadoknadila vsa izgubljena leta. Ta bo očitno poskušal nadoknaditi tudi z mojo mami, saj sta iz dneva v dan bolj zaljubljena.