Hčerka moja, prav tebi, moja mala Alin, se moram zahvaliti, da sem spoznala čudovitega moškega, ki ga še vedno ljubim tako močno kot pred trinajstimi leti.
In ki me še vedno obožuje, ki je po mojih merilih najboljši mož in sanjski očka.
Draga moja, nekoč ti bova skupaj povedala vso zgodbo. Toda danes še ne, prekmalu je še. Šele dvanajst let si stara in ne bi razumela. Toda čez nekaj let bo prišel pravi čas. Mamica in očka ti bosta zaupala resnično zgodbo. Zgodbo o življenju, zgodbo o ljubezni.
Vendar tudi danes čutim potrebo, da izlijem svoje misli, svoje občutke, svojo srečo – pa naj na list papirja. Pismo ti bom nekoč, Alin, ponudila, da ga boš lahko prebrala.
Veš, moja življenjska pot ni bila preprosta. Ko sem bila stara trideset let, se je končala večletna zveza s fantom, s katerim sva se nameravala tudi poročiti. Toda nekega dne mi je hladnokrvno povedal, da je spoznal drugo dekle, ki jo ljubi bolj, kot je mene kadar koli. Potem ga nisem več videla.
Draga moja punčka, ne privoščim ti, da bi izkusila to, kar sem jaz po tistem, ko me je tako nepričakovano zapustil fant. Nekaj mesecev sem bila povsem na tleh, izčrpana in osamljena. Ampak uspelo se mi je pobrati, se vrniti med ljudi, se smejati in se čez čas spet zaljubiti. Pravzaprav ni bila prava ljubezen, marveč predvsem strast. Na dopustu v Dalmaciji se mi je zgodila poletna romanca. Vseeno mi je bilo, ko mi je tisti domačin povedal, da ima ženo in otroke. Da sem mu všeč, ampak da se niti približno ne namerava ločiti. Resne zveze si nisem želela. Poletna avantura – da, ta bi mi pa prav prišla!
In tako se je zgodilo. Zanosila sem. Vidiš, moja mala, domov se torej nisem vračala sama. Ti si šla z menoj. To sem ugotovila čez slab mesec.
Oprosti mi, deklica zlata, ampak kar boš slišala zdaj, ti najbrž ne bo prav nič všeč. Toda moraš vedeti! Poznati resnico, me razumeti, mi odpustiti.
Ne bom pozabila dne, ko sem se odločila, da bom splavila. Hotela sem biti svobodna; otrok bi me samo oviral in v moje življenje vnašal zmedo.
Še bolj kot tega pa se bom spominjala nekega drugega dne. Dne, ko se je v moji duši nekaj premaknilo in odprlo drugačen pogled na življenje samo.
»Ne, nočem svobode! Hočem svojega otroka, svojo kri! Želim živeti in podariti življenje! Rada bi bila Človek z veliko začetnico,« mi je nekakšen glas narekoval misli.
Veš, vse to se je dogajalo tik pred zdajci. Bila sem že v bolnišnici, čakala sem, da me bodo odpeljali v operacijsko dvorano, ko se je na srečo oglasil ta notranji glas.
»Ne, ne grem na operacijsko mizo! Premislila sem si! Zares. Domov hočem, domov s svojim otrokom!« sem začela glasno vpiti. Tresla sem se kot šiba na vodi, saj sem pomislila na kruto možnost, da mi morda ne bodo dovolili, da si premislim. Predstavljala sem si, da mi kljub mojim prošnjam iztrgajo otroka. Te predstave so bile tako grozne, da sem se začela pogrezati v temo.
Ko sem se zbudila, so bili okoli mene ljudje v belih haljah. Bolnišnica?!
»Kje je moj otrok?« sem zelo glasno zakričala.
Pristopil je zdravnik in me pomirjajoče prijel za roko: »Ne bojte se! Otrok je na varnem. Pri vas je! Veste, osebno zelo globoko podpiram vašo 'novo' odločitev.«
In tako, Alin, sva šli še istega dne domov. Ampak pravzaprav nisem zavila proti domu, marveč v bližnji park. Toliko je bilo vsega. Vseh misli, vseh občutkov. Vse to pa sem najlažje razvrščala po »predalčkih« nekje, kjer je bilo na vsakem koraku čutiti utrip življenja. Za vse to sem izbrala prav tisti park in prav tisto klopco ter se na njej razjokala. Jokala sem zaradi olajšanja – ne bom sama, otroka bom imela. Očitno pa sem jokala tako zelo pretresljivo in tako zelo glasno, da sem pritegnila pozornost nekega moškega. Vidiš, draga moja hči, tako sem spoznala Grega, zdaj tvojega očka.
Živo se spominjam najinega prvega srečanja. Tako tiho je prisedel, da sem se ga sprva močno prestrašila.
»Vaš jok spominja tako na srečo kot tudi na žalost in strah. Se motim?« se je previdno pozanimal.
»Ne, ne motite se! Srečna sem, ker sem se zadnji hip odločila za življenje. Vendar me je hkrati tudi strah sprememb, ki jih bo to življenje prineslo. Ja, tudi žalostna sem. Zdaj ko se šele zavedam, kaj sem hotela storiti, sem žalostna zaradi sama sebe,« sem filozofirala.
Grega me je debelo gledal, saj sprva ni razumel prav ničesar. Zato sem mu spontano razkrila vso svojo življenjsko zgodbo. Pri tem sem se seveda čudila sama sebi, ker dotlej še nikomur nisem govorila o mojih tako zelo osebnih rečeh. Še zlasti pa ne o svojih občutkih.
Toda nekaj je bilo na tem človeku, nekaj, da sem mu povsem zaupala.
»Prav si se odločila,« me je prijel za roko. Tedaj sva se prvič zares pogledala v oči. Bilo je noro, a v tistem so se začela v meni porajati neka na novo obujena čustva. Pa vendar malo drugačna, saj so bila preplet zaljubljenosti, privlačnosti, predanosti, tolažbe in zaupanja.
In tako, Alin, se je začela najina zgodba. Naša zgodba.
Naj ti na hitro povem, kaj se je dogajalo v naslednjih mesecih. Ko so moji starši izvedeli, da bom mati samohranilka, smo se hudo sporekli. Prepiri so se vrstili vsak dan.
»Ves ta stres, ki ga doživljaš doma, škoduje tebi in tvojemu otroku,« je nekega dne dejal Grega. Tako me je povabil, naj pridem med nosečnostjo živet k njemu. Kot sostanovalka, se razume. Z veseljem sem sprejela. Zakaj pa ne? Postala sva zelo dobra prijatelja. Živel je sam, v skoraj prevelikem stanovanju. Bil je malo starejši od mene in izredno simpatičen. Razlogov je bilo torej več kot dovolj, da sem se začasno preselila k njemu.
Mesec dni pred tvojim rojstvom, deklica moja, pa ... Nikoli ne bom pozabila njegovih besed: »Aleksandra, zaljubil sem se vate, rad te imam. Da, vem, da te ljubim. Tebe in tvojega otroka. Rad bi videl, da bi imel otrok očka in mamico. Rad bi se poročil s tabo! Še preden pride otrok na svet!«
Čeprav sem ob teh besedah doživela pravi šok, so ga spremljali izredno lepi občutki. Nisem kaj dosti premišljevala. Vrgla sem se mu v objem in mu podarila prvi poljub. Tak, ki ga zaljubljena ženska podari zaljubljenemu moškemu.