Ko je tistega petkovega popoldneva Saša odklenila vhodna vrata, ni mogla verjeti na svojim očem in ne svojim ušesom. Iz zvočnikov je donela tako glasna glasba, da je čutila, kako se stene tresejo. Ali sosedov ni doma ali pa so že oglušeli. Vrtel se je eden najnovejših hitov. Zelo živahen. Da kaj takega posluša njena petinštiridesetletna mati! Pravzaprav že vrsto let sploh ni slišala, da bi imela prižgan radio. Zdaj pa ne le to, njena mama je po dnevni sobi plesala in se zvijala kot kaka najstnica.
»Pa saj je shujšala nekaj kilogramov in ima zdaj skoraj fantastično postavo,« je pomislila Saša.
Opazila je tudi, da si je mami dala lase moderno ostriči. Kakšna sprememba v mesecu dni, odkar se nista videli. Saša je namreč večino časa preživela v Ljubljani. S fantom Matejem sta si delila študentsko sobico.
»Mami, me slišiš?« je bila Saša glasna in hkrati previdna.
»Ojla, ljubica,« jo je vsa raznežena hitela Helena objemati, poljubljati, ji mršiti lase. Skratka, pretiravati.
Ohoho, tudi sprememba v vedenju in vedenju je bila očitna. Saša jo je pogledala v oči, te pa so se iskrile in žarele. Zdaj ji je bilo jasno! Njena mama je zaljubljena. Hči ji je to privoščila iz vsega srca. Že devet let sta živeli sami. Pravzaprav sta zares živeli skupaj prva štiri leta po ločitvi Sašinih staršev, potem pa je Saša postala študentka in je prihajala domov le ob koncih tedna. Zadnje leto, ko je v Ljubljani živela z Matejem, pa je domov prihajala le občasno. Včasih je zato imela kar malce slabo vest, saj je bila edinka.
Ko je bila še čisto majhna, je venomer spraševala starše, zakaj nima kakega brata ali sestre. Dobivala je tako čudne in nerealne odgovore, da je o njih kmalu podvomila. Pri njenih petnajstih letih je resnica kmalu prišla na dan. Starša sta se ločila in ji pojasnila, da bi se razšla že pred leti, a sta vztrajala zaradi nje. Nevede sta ji vcepila občutek krivde.
»Vedve sta bili moja življenjska pomota,« jima je zabrusil oče, ko je za vedno odhajal skozi vrata. Saša odtlej ni hotela niti slišati več zanj. Počasi sta si s Heleno ustvarili nov stil življenja. Še dobro, da sta se takrat vsaj onidve povezali in postali zaveznici ter prijateljici – kolikor je pač prijateljstvo med staršem in otrokom sploh mogoče.
»Kdo je, povej! Ga poznam?« je zdaj Saša vsa nestrpna spraševala, a Helena se je le skrivnostno nasmihala.
»Mislim, da ga ne poznaš. Je pa zelo prijeten, boš videla, da ti bo všeč. Predlagam, da se naslednji konec tedna oba z Matejem oglasita na kosilo in ga bosta spoznala,« je rekla Helena in bila videti vsa zardela in srečna.
Saša se ji je vrgla v objem kot kakšna deklica.
»Da vidimo, kakšnega tipa si je izbrala mama Helenca,« je čez tri dni komentiral Matej in bil vesel povabila.
»Vsa sem na trnih,« je naslednjo soboto priznala Saša svojemu fantu. Položila je levico na Matejevo nogo in ga mimogrede cmoknila na lice. Ravno sta se peljala proti Bledu. Spoznala bosta skrivnostno osebo, ki je Heleni zmešala glavo.
»Mene pa vsa stvar silno zabava,« ji je dobre volje odgovoril Matej. Potem se je še malo ponorčeval iz Heleninih čustev. Saša mu v resnici ni čisto nič zamerila, le malce hudo se je naredila.
»Ti, nagajivček, nehaj se delati norca iz zaljubljencev!«
Za trenutek se je res zresnil: »Veš, da si želim, da bi se tudi ti vedno znova zaljubljala vame. Da bi te še pri šestdesetih videl vso prekipevajočo od zaljubljenosti.«
Saša je razumela bistvo, a ga je vseeno popravila: »Od zaljubljenosti prekipevajočo me najbrž ne boš videl, me boš pa lahko gledal vso razneženo od ljubezni. Veš, da je ljubezen nadgradnja zaljubljenosti. Lahko je še lepša in bogatejša!«
Strinjal se je z njo, potem pa pogovor speljal spet na Heleno in se šalil na račun njenega moškega. Ugibal je, ali je debel kot sod ali suhljat kot preklica. Je dolgin ali pa je bolj pri tleh? Ima čopek na glavi, je postrižen na irokezo ali ima oranžne pramene? Saša se je z njim vred nasmejala do solz.
Toda ko so se čez slabe pol ure končno le videli in si zrli iz oči v oči, na Matejevem obrazu ni bilo več ne duha ne sluha o kaki razposajenosti in humorju. Čisto resno, s široko odprtimi usti in izbuljenimi očmi je nepremično gledal Milana, Heleninega prijatelja.
Saša je osuplo gledala moška, zdaj enega, zdaj drugega. Milan je čisto pobledel, Matej pa je bil v obraz videti povsem zelen. Kot kak Nezemljan se ji je zazdel. Jasno ji je postalo, da se poznata. Ampak od kod?
Vendar si niti Helena niti Saša nista upali vprašati, kaj se dogaja. Končno sta oba moška dobila dar govora in sta hkrati vprašala: »Kaj pa ti tukaj?«
Potem pa sta se hkrati zasmejala. Helena se je pošteno oddahnila. Tale njun smeh naznanja, da se bo položaj lepo razpletel. In res, izkazalo se je, da je Milan Matejev stric. Do zdaj zakrknjen samec, sicer pa mlajši brat Matejevega očeta. Pred tremi meseci je praznoval okroglo obletnico. Štirideset let.
Dobrih petnajst minut so že bili tam, v dnevni sobi, ko se je Matej še vedno glasno čudil.
»Ne morem verjeti, Milan! In to ti, ki si do pred kratkim prisegal, da ti je za ženske figo mar, da so z njimi same težave, da so vse po vrsti velike kokoši, ki največkrat samo kokodakajo, ne naredijo pa nič pametnega. Govoril si, da ti tvoj življenjski slog, predvsem pa samsko življenje nadvse ustreza in te dela mladostnega. Da si svoboden kot ptiček na veji in da se ti smilijo vsi tvoji poročeni kolegi. Ja, pa poudarjal si, da se ženska zate tako ali tako še ni rodila,« je Matej zmajeval z glavo in pri tem komaj zadrževal smeh.
Helena se je srečno muzala, Saša pa se je končno povsem sprostila in objela svojega fanta.
»Očitno se je rodila že pet let pred njegovim rojstvom, potem pa se je odločila cela štiri desetletja in pol skrivati pred njim,« se je ponorčevala Helena in prijela Milana za roko. Zaljubljeno ga je gledala.
Milan pa se je ves ponosen petelinil: »Da, dragi moj nečak, kaj ne veš, da se zarečenega kruha največ poje!«
Potem pa je svoji dragi pritisnil tak glasen poljubček na lička, da je kar zadonelo po prostoru.
Saša in Matej sta se veselo spogledala, si pomežiknila in se močno objela.