Zmedeno je Bruno pogledal proti priprtim vratom spalnice. Še vedno ni mogel verjeti, kar je slišal.
»Vsega sem sita. Izselila se bom,« je rekla njegova žena Katja in brez nadaljnjih diskusij začela pakirati kovčke. Ob tem pravzaprav sploh ni vedel, zakaj sta se sprla. Previdno, skoraj tresoče je stopil v spalnico.
»Kam boš pa šla?« je vprašal sočutno.
Ne da bi ga pogledala, mu je Katja odgovorila: »K Suzani.«
»Kar tako?«
»Ja, kar tako. Tega si sploh ne moreš predstavljati: imeti prijatelja, ki ti v težkih trenutkih priskoči na pomoč!«
Kaj naj bi odgovoril na takšne besede? Bruno je molčal in stopil vstran, ko je Katja s kovčki in torbo mimo njega hitela proti vratom. Bilo bi lepo, da bi se pobotala.
 
Prijateljici Suzani se je Katjina prošnja zdela sijajna. »Seveda lahko stanuješ pri meni. V mojo delovno sobo bova dali kavč, to bo za prvo silo zadostovalo. Jutri bova pa uredili sobo zate. Ampak zdaj najprej sedi in se sprosti.«
Izginila je v smeri proti kuhinji in se vrnila s steklenico penine. »To je nekaj najboljšega. Dobila sem ga za darilo in sem že dolgo čakala na pravo priložnost, da ga lahko odprem.«
»Misliš, da je moja selitev od doma primerna priložnost?«
Suzana je nalila in Katji podala kozarec. »Nikar ne glej nazaj, temveč naprej. Na svoje novo življenje!«
Pili sta, vendar je Katja ostala zamišljena. »Svoboda je tudi obvezujoča. Moram jo izkoristiti, da dosežem kaj velikega, pomembnega.«
»Tvoja služba na kliniki je velika stvar. Uživaj prostost!« Suzana je skočila pokonci in naredila nekaj plesnih korakov, vendar je Katja ob tem zmajala z glavo.
»Najprej se moram privaditi na nove razmere.«
 
Prve tedne po Katjini selitvi je Bruno prihajal domov pozno zvečer. V stanovanju je preživljal le malo časa. Zjutraj je odhajal od doma brez zajtrka, zvečer se je s sendvičem v roki sesedel na kavč pred televizor. Njegov pogled se je ustavil na oglasu na prvi strani časopisa: »Sprememba stanovanja pomeni spremembo življenja! Pri tem vam lahko pomagamo.«
Ozrl se je po stanovanju. Brez Katje so prostori delovali nekako mrtvo. Če bo hotel tukaj spet res zaživeti, bo moral nekaj spremeniti. In pri tem bi mu prišla prav pomoč.
 
Počasi so pri Katji občutki svobode začenjali učinkovati, vendar jo je še vedno omejeval stresni vsakdan na kliniki. Primanjkovalo ji je časa, da bi se bolnikom lahko posvetila nekoliko bolj kot le rutinsko.
»Človek bi moral izstopiti iz te vsakdanje tlake, dokler ima še pogum,« je rekla njena sodelavka, ko je pregledovala časovno razporeditev za naslednje dni. Ob tem njenem stavku se je v Katji nekaj premaknilo. Da bi morala čim bolje izkoristiti svobodo, je dejala prijateljici Suzani. In zdaj se ji je ponudila priložnost.
»Misliš, preprosto prenehati delati tukaj in si ustvariti nekaj svojega?« se je slišala vprašati sodelavko.
»Prav to! Potem ne bi zdravila sobe 413, ampak ljudi z dejanskimi imeni in obrazi.«
 
S hitrimi koraki in ostrim pogledom se je Sisi sprehajala po stanovanju, medtem ko se je Bruno že počutil v pasti. Vse njegovo življenje, tudi njegov partnerski debakel, je pred to notranjo opremljevalko ležalo kot odprta knjiga. Ob tem bi se ji rad predstavil kot super moški, ki potrebuje le malo kreativne pomoči, da bi si na novo uredil svoje okolje.
»Imate kakšno predstavo o tem, kaj vam stanovanje sploh pomeni?« je vprašala Sisi.
»Gnezdo povezanosti?« je vprašala znova, saj je bil Bruno očitno zelo zaposlen z iskanjem pravega odgovora na njeno prvo vprašanje. »Laboratorij za nove zamisli? Ali morda igrišče za očete in otroke?«
»Ne vem,« je priznal Bruno, »zato sem vas tudi prosil za pomoč in nasvet.«
»O. K., potem mi pa morate dati čas, da vas bolje spoznam.«
Z veseljem je privolil v njen predlog. »Nič lažjega kot to.«
Sisi ga je presenečeno pogledala. Ker si ni želela nesporazumov, je preprosto odločila: »Da ne bova izgubljala časa, bova najprej odstranila televizor.«
»Ampak saj nič ne moti,« je vskočil Bruno.
»Pa še kako! Kadar ste sedeli pred njim, ste imeli vse stanovanje in svoje življenje za hrbtom. In to je treba spremeniti.«
»Ampak televizor …«
»Ne gre za televizor. Gre za vašo življenjsko naravnanost.«
Bruno je zamišljeno pokimal. Morda se je nekoliko prenaglil z odločitvijo, da bi spreminjal svoje navade.
 
Katja je iz torbe potegnila steklenico penine in jo postavila pred Suzano na mizo.
»Potrebujeva nekaj posebnega za posebno priložnost.«
»Naj uganem,« je rekla Suzana in zamišljeno nagubala čelo. »Zaljubila si se?«
»Veliko bolje. Danes sem si izplačala prvo plačo, odkar imam samostojno prakso. Ne sicer veliko, saj moram še odplačati dolgove za zasebno ordinacijo, ampak kljub temu dovolj, da ne bom več potrebovala tvoje gostoljubnosti.«
»Ah, saj veš, da lahko ostaneš, kolikor časa si želiš,« je zagotavljala Suzana.
»Hvala ti za ljubeznivost.« Katja je stopila k oknu in strmela v drevesa na drugi strani ulice, kjer se je glasno prepiral par. Nato je spet prišla k Suzani.
»Veš, še preden bom zaživela samostojno, moram razčistiti svoj odnos z Brunom.« In ker se je bala, da bo to Suzana razumela kot njeno šibkost, je hitro dodala: »Nekaj je v meni, česar še nisem rešila.«
Suzana je presenetljivo rekla: »Ja, stori to. Nujno!«
 
Bruno je bil kar malo nervozen, saj bo Katjo prvič sprejel v svojem prenovljenem domu. Ko je vstopila, je tudi ona takoj ugotovila, zakaj se je Bruno tako spremenil. Pospravil je, kar tako, ne da bi jo prej vprašal, ji je prešinilo misli in ob tem je bila kar malo jezna. Poleg tega je bilo vse drugače, stoli so bili obrnjeni proti oknu, ki je ponujal čudovit razgled, televizor je zdaj stal na popolnoma drugi komodi, starih preprog ni bilo več videti …
»Krasno!« je bila edina beseda, ki jo je Katji uspelo izustiti.
Bruno je zasijal. »Ja, moral sem nekaj spremeniti, v stanovanje vnesti več svetlobe in svežine.«
Spet je Katja začutila kanček grenkobe. »Sem morala prej oditi, da si lahko to storil? Kolikokrat sem si želela televizor preprosto vreči skozi okno!«
»Prav imaš,« ji je prikimal Bruno. »Nisem opazil, da sem bil s hrbtom obrnjen stran od življenja v stanovanju.«
»In to se je zdaj spremenilo?« je vprašala Katja z nasmehom.
»Jasno,« ji je zagotovil z iskrivimi očmi. »Zdaj vem, da moram biti odprt za vse, kar življenje prinaša. Tudi za tvoje želje. Če hočeš, lahko še enkrat poskusiva.«
»Na novo, tako kot si preuredil stanovanje?« je vprašala Katja, preden jo je Bruno nežno objel.
»Natančno tako,« ji je zašepetal na uho.