Okoli poldneva je Sandra opazovala moškega, ki je vstopil v preddverje lokalnega časopisa in se oziral naokoli, kot da nekaj išče. Bil je visok in vitek, imel je temne lase. Njun pogled se je srečal, namenil se je proti njeni mizi. »Rad bi oddal oglas,« je dejal. Imel je prijeten, topel glas. Sandra mu je dala obrazec. »Prosim, izpolnite tole,« mu je rekla prijazno. Z gubajočim čelom je gledal list in začel vpisovati svoje osebne podatke. Ko je končal, se je zazrl v Sandro, kot bi pri njej iskal pomoč. »Lahko še kaj storim za vas?« se je pozanimala ona. »Pod katero rubriko naj se pojavi oglas?« Odkašljal se je, se ozrl na vse strani, da je preveril, ali morda kdo prisluškuje, in nato zamrmral: »Pod zasebnimi stiki.« »Razumem. Iščete partnerko, kajne?« Potem bo rubrika Stiki prava. Sandra mu je vzela obrazec, preletela vpisane podatke in ugotovila, da je moškemu ime Kristjan in da stanuje na drugem koncu mesta. »Kakšna naj bo ženska, ki jo iščete. Kako si jo predstavljate?« »No, ja, privlačna že mora biti,« je dejal. »Vitka in vsekakor svetlolasa.« Sandra ga je urno pogledala. »In koliko naj bo stara?« »Starost? Aha, okrog 30, mislim.« »In sicer? Kakšne naj bodo še njene značilnosti: omikana, sočutna, romantična …« Kristjan je nekaj časa razmišljal. »Imeti mora splošno izobrazbo,« je menil. »Dobro. In zdaj k vam. Koliko ste stari? Kaj ste po poklicu?« »Imam 35 let. Je poklic zelo pomemben?« »Pa še kako! Ženske hočejo vedeti, s kom imajo opravka.« »No, prav. Imam svoje podjetje, ukvarjam se s klimatsko tehniko in protihrupno zaščito.« »Zveni zanimivo,« je rekla, »naprej?« »Kaj naprej?« »Povejte še kaj o sebi. Ste športnik, radi plešete, potujete?« »Smučam in vsako jutro tečem. Ples ni ravno moja vrlina, potujem pa zelo rad.« »Sliši se obetajoče,« je dejala Sandra. »Kaj pravite na takšen opis: samostojni inženir, 35, športen, urejenega videza, išče privlačno, omikano in vitko plavolasko, staro okrog 30 let.« »Ja, mislim, da bo kar v redu,« je pokimal. Ko je odšel, je Sandra vzela iz ročne torbice ogledalce in se zasanjano zazrla vanj. »Le kaj moški vidijo na plavolaskah,« si je zamrmrala in si z roko popravila svoje kostanjeve lase, ki so ji padali na čelo. Od tedaj je že popolnoma pozabila na svojega obiskovalca, zato je bila toliko bolj presenečena, ko se je čez dva tedna spet oglasil v časopisnem uredništvu in se po kratkem oziranju naokoli napotil proti njeni mizi. »Vesel sem, da ste tukaj!« jo je pozdravil in bil vidno olajšan. Sandra se mu je nasmehnila nazaj. »Je oglas učinkoval?« se je pozanimala. »Žal ne,« je zavzdihnil. »Oglasilo se je sicer veliko deklet, vendar med njimi ni bilo prave.« »Žal mi je,« je rekla Sandra. »Bi radi oddali nov oglas?« »Da, zato sem prišel,« je pokimal. »Hm, potem bi vam predlagala, da tekst tokrat oblikujete nekoliko drugače. Manj pozornosti posvetite zunanjosti. Nekateri moški denimo iščejo ženske z gospodinjskimi sposobnostmi …« »Iščem partnerko, ne gospodinje,« je odvrnil odločno. »Saj eno ne izključuje drugega,« mu je dala Sandra misliti. »Ali pa morda spadate med ljudi, ki jim dobro kosilo nič ne pomeni?« »Glede hrane nisem preveč razvajen, vendar to ne pomeni, da ne cenim dobre kuhe. Posebno italijansko.« »Potem imava nekaj skupnega,« je ugotovila Sandra z nasmehom. »Z ljubeznijo namreč kuham italijansko. Preprosto odlično: doma narejeni rezanci z maslom in svežim parmezanom!« »… in ščepcem drobnjaka,« jo je dopolnil. Ko je odhajal, se je še enkrat ozrl in ji pokimal, preden je dokončno izginil za vrtečimi se vrati. Sandrina sodelavka Neli se je nagnila k njej: »Zakaj se ti ne oglasiš na oglas,« je vprašala polglasno. »Se ti meša?« je odvrnila Sandra. »Kaj naj počnem z moškim, ki sanja le o plavolaskah!« V roke je vzela obrazec in še enkrat preletela njegovo besedilo. Bilo je nesmiselno, da bi si od tega kaj obetala … čeprav jo je ob pogledu nanj močno zaščemelo v trebuhu. Tudi Kristjan je globoko razmišljal, medtem ko se je z avtom peljal proti drugemu koncu mesta. Spet ga je obšel dvom, ali je to res prava pot, da bi našel žensko svojih sanj. Ljubezni se ne da načrtovati ali iskati, preprosto se zgodi! Zadostuje en pogled, en nasmeh … takšen, kot mu ga je podarila prikupna mladenka na sedežu časopisa, kjer je oddal oglas. Sandrino razpoloženje ni bilo ravno na vrhuncu, ko je naslednje jutro popolnoma brez sape vstopila v oglasni oddelek. Avtobus ji je ušel pred nosom, poleg tega je zunaj deževalo kot iz škafa. »To je eden od tistih dni, ko bi bilo bolje ostati doma,« je rekla sodelavki Neli, ki je že sedela za svojo pisalno mizo. »O tem ne bi bila čisto prepričana, poglej, kdo prihaja.« Nelin glas je zvenel pomenljivo. Sandra je dvignila pogled, zazrla se je naravnost v nasmejani Kristjanov obraz. »Dobro jutro,« jo je pozdravil in nadaljeval, »prišel sem zaradi oglasa. Rad bi ga drugače oblikoval.« »Kako pa?« je vprašala Sandra presenečeno. »Ženska, ki jo iščem, mora biti predvsem dobrosrčna in čim bolj naravna. Imeti mora kostanjevo rjave lase, pege na nosu in očarljiv nasmešek. Ah, ja, poleg tega mora znati kuhati italijansko, na primer domače rezance z maslom in sveže naribanim parmezanom …« »… in ščepcem drobnjaka,« ga je dopolnila. »In ščepcem drobnjaka,« ji je potrdil. Sekunde dolgo je bila med njima tišina, nato se je nekoliko nagnil proti njej in vprašal: »Mislite, da bo oglas tokrat uspešen?« Sandra je globoko vdihnila. »O tem sem prepričana,« je dejala in mu podarila svoj očarljiv nasmeh. Takrat je ugotovil, da je res našel žensko svojega življenja!
|
Vaše rubrike 
