Julija je prekrižala noge in s skodelico čaja sedla za zajtrkovalno mizo, na kateri je bil šopek vrtnic, ki si jih je nedavno kar sama kupila za valentinovo. Življenje se ji ni vedno obrnilo tako, kot je načrtovala. Zapela si je fino jutranjo haljo in stopila k oknu s pogledom na železniško postajo in pekarno. Potniki so se zbirali na peronu, nekaj strank pa je v pekarni že kupovalo francoske rogljičke. Če nič drugega, bo pogrešala ta razgled. Sklonila je glavo in pomislila na nepričakovano smrt gospe Monro.
Obrnila se je proč od okna in še vedno razmišljala o sosedini strašni usodi pred dvema nočema, o svoji izgubi službe in selitvi v manjše stanovanje. Najdlje so se ji misli zadržale pri starkini družini, saj jim je želela pomagati. Morda bi lahko kupila kaj v pekarni in jim popoldne odnesla? Da, to bo storila.
»Oprostite, Julija. Imate trenutek časa?«
Baritonski glas jo je prebudil iz razmišljanja. Pogledala je kvišku in videla detektiva, ki se je ukvarjal s primerom zabodene gospe Kovač. »Seveda, vstopite.«
Ko je njegov temni pogled zdrsnil vzdolž njene svilene jutranjke, jo je v trebuhu stisnilo – kot vedno, kadar je bil blizu. Instinktivno je obleko potegnila še tesneje k sebi.
Izkašljal si je grlo: »Vaš sestra me je spustila v stanovanje, vendar lahko pridem tudi pozneje.«
»Ne, prosim, udobno se namestite, medtem se bom jaz preoblekla.« Odhitela je iz sobe. Sestra ji je pomagala pri selitvi. Le kako ga je mogla povabiti naprej, saj je vedela, da je zgolj v jutranji halji?! Detektiva je srečala že dvakrat prej in ni mogla zanikati, da se ji je zdel nadvse privlačen. Njegovi rahlo skodrani rjavi lasje in zlasti preiskujoče oči so ji skoraj vzeli sapo. Kar nekaj minut je porabila, da se je med brskanjem po omari odločila, da bo oblekla mehko, modro bombažno obleko. Zdaj se je vrnila v dnevno sobo.
»Vam lahko prinesem kavo ali čaj, detektiv?« je vprašala, ne da bi ji ob tem ušel njegov pogled na njeno obleko.
»Ne, hvala. Prosim, kliči me Vili.«
Sedla je na stol nasproti njegovega. »Prav, Vili, torej se tikava. Kako lahko pomagam?«
S svinčnikom in zvezkom pred sabo je njegov izraz postal resen. »Rad bi še enkrat preveril. Rekla si, da si kričanje slišala v torek ob dveh zjutraj. To drži?«
»Ja.« S sklonjeno glavo si je delal zapiske. Njen pogled je sledil premikanju močne roke.
»Kako si lahko tako prepričana o času?«
»Na sporedu je bila moja najljubša televizijska nanizanka?«
Radovedno jo je pogledal: »In katera nanizanka je to?«
Kako nerodno! Pri 25 letih si ni le sama kupovala rož za valentinovo, ampak se je šla romantiko s televizorjem: »Igra zmenkov.«
Njegove polne ustnice so se v kotičku privihale. Po nekaj trenutkih tišine je nadaljeval: »Vem, da si poklicala policijo. Kaj si storila zatem?«
»Kot sem povedala že dvakrat: stekla sem do okna in na požarnih stopnicah zagledala bežečega moškega.«
»Zelo trdno si prepričana, da je bil to moški temnejše polti. Kako si lahko tako dobro videla, saj je bila noč?«
Prste je ovila ob skodelico čaja, ki ga je na mizo položila že pred njegovim prihodom. »Stopnice so bile dobro osvetljene in poleg tega ni nosil nobene maske. Vsa ta vprašanja sva že predelala. Upaš, da bom spremenila svojo zgodbo?«
Zaprl je zvezek in položil roke na mizo. »Ti si trenutno edina priča, zato poskušam dobiti kar največ informacij.« Nasmehnil se je in pri tem pokazal svoje lepe bele zobe.
Toplota je oblila njen želodec. Le kaj je bilo na njem takega, da je imelo nanjo takšen vpliv? Pogledala je stran in srknila čaj.
»Julija?«
Dvignila je pogled in odvrnila: »Ja?«
V sobi je odzvanjal vzdihljaj, ko se je naslonil na stol. »Iskreno bom povedal, zakaj sem spet tu. Vem, da danes pride selitveni servis po tvoje stvari, in želel sem te videti, preden greš. Rad bi ostal v stiku s tabo.«
Skušala je umiriti roke, da ne bi slišal, kako so skoraj zdrobile porcelanasto skodelico. Potem mu je dovolila, da nadaljuje.
»Rad bi te povabil na zmenek.«
»Ne bo to nič vplivalo na primer gospe Kovač?«
»Nikakor ne. Nisi osumljena.« Njegov pogled je ujel njenega. »Morda sem prehiter, vendar si me čisto prevzela.«
Ker omedlevica ni bila najboljša rešitev, je Julija globoko zajela sapo. »Tudi jaz bi te zelo rada še videvala.«
»Ponudba za čaj še vedno velja?« je vprašal Vili.
»Seveda, takoj ti ga prinesem.« Vstala je in se obrnila, da bi odšla v kuhinjo.
»Preden greš: je kakšna zgodba za tem šopkom vrtnic?«
»Takšna, ki ti je raje ne zaupam, detektiv.«
Julija je slišala njegov smeh, medtem ko je odhajala v kuhinjo. Zaprla je oči in se nenadoma zavedela, kako čudovito je življenje: čeprav je izgubila svojo prijetno sosedo in ostala brez službe, so bili pred njo boljši dnevi. Odslej se bo osredotočila le na pozitivno in verjela je, da ji bo prav vse uspelo.