Vzdihujoče je Kora opazovala novi počitniški plakat na oglasni deski pred turistično agencijo: palme, sonce, morje, zaljubljeni par na sprehodu … Kako lepo bi bilo biti na njunem mestu! Ampak žal v njenem življenju ni bilo pravega moškega in niti ne denarja, da bi si takšno potovanje sploh lahko privoščila. Njen bančni račun je bil tako prazen kot že dolgo ne!
Nenadoma jo je obšel občutek, da jo nekdo opazuje. Pogledala je okoli sebe in tik pred sabo na drugi strani izložbe videla globoko modre oči svojega bivšega moža! Že leto dni se nista videla in tako tudi ni vedela, da je zaposlen v tej turistični agenciji. Med njuno ločitvijo je bil potovalni agent. To je bil tudi glavni razlog za razdor zakona: njegova neskončna potreba po svobodi. Brez pomisleka se je obrnila in stekla.
Kot vsak dan je šla Kora tudi naslednji dan na poti v službo mimo potovalne agencije, vendar tokrat namenoma po drugi strani ceste, da se ne bi še enkrat srečala z njim. Ni še dosegla vogala naslednje ulice, ko je nekdo zaklical njeno ime in vztrajno tekel z njo. Kora je takoj prepoznala glas, v katerega se je nekoč zaljubila. Še preden se je odločila, ali naj ga počaka in z njim spregovori nekaj vljudnostnih besed, jo je že dohitel in ji položil roko na ramo.
»Uf, Kora, počakaj vendar,« je zasopihal.
Z odporom se je obrnila: »Zakaj?« Gledala ga je in v istem hipu se je spomnila vse bolečine, ki ji jih je zadal pred ločitvijo.
»Ker … ker …« Matjaž si je popravil lase s čela. Nosil je tako dolge, da so mu padale skoraj na oči. Čeprav Kora ni želela, se je spomnila, kako mehke lase je imel in kako si jih je včasih zjutraj, ko sta poležavala v postelji, ovijala okoli svojega prsta. Ali to počne tudi njegova nova prijateljica?
»Ker mislim, da morava biti vsaj toliko zrela, da si rečeva dober dan, kadar se srečava …« je končno dejal Matjaž.
»Dober dan, torej,« je odvrnila Kora izzivalno.
»Si še vedno jezna name?«
»Kako naj ne bi bila? Pravi moški se še pred poroko odloči, ali želi partnerstvo ali, nasprotno, veliko svobode!«
»Vem.« Matjaž je povesil oči, vendar jo je takoj nato spet pogledal.
Ob tem je začutila vso njuno zgodovino in kako zelo ga je nekoč ljubila. Postala je nemočna, začela so se ji tresti kolena. »Moram naprej, drugače bom zamudila v službo.«
»Se ne bi mogla zvečer srečati vsaj za kratek čas?«
Zmajala je z glavo. »Mislim, da to ni najboljša zamisel.«
»Jaz … torej v službi smo ravno izdali nagradni razpis. Govorim zato, ker si včeraj tako željno gledala plakat. Mislim, da je nagrada prav potovanje v južne kraje. Pridi z mano, da boš izpolnila prijavnico. Traja le minuto – morda boš imela srečo!«
Kora je domnevala, da ji Matjaž to sodelovanje ponuja le za to, da bi jo še malo zadržal. In ker jo je gledal tako proseče, ga ni mogla zavrniti. »No, prav,« je dejala. Odpeljal jo je v pisarno in izpolnila je prijavnico.
»Ti res ni do tega, da bi se zvečer dobila na pijači?« je poskušal srečo še enkrat, ko mu je vračala pisalo.
Kora je spet zmajala z glavo. »Rada bi te prosila, da mojih podatkov in te prijavnice ne izkoriščaš v svoj prid, da bi me na primer poklical ali obiskal.« Strogo ga je pogledala. Ko je pokimal, je hitro odbrzela proti službi.
Od tega srečanja je Kora čedalje pogosteje mislila na Matjaža. Morala si je priznati, da ga še ni pozabila, kaj šele, da bi ga nehala ljubiti.
»Ampak če se je vrnil v mesto, lahko to pomeni, da se je spremenil in dozorel,« je govorila njena prijateljica Izabela. »Kora, ničesar ne boš izgubila, če greš z njim na kozarec soka.«
»Prav imaš,« je priznala Kora, »le znova bom začela gojiti prazno upanje. Nočem biti še enkrat razočarana.«
»Kdor ne tvega, nikoli ne dobi tistega, kar hoče,« je menila Izabela in jo roteče pogledala. Vendar je Kora ostala pri svojem NE – čeprav jo je bolelo.
Dva tedna po srečanju z Matjažem je Kora našla v poštnem nabiralniku pismo iz turistične agencije. Domnevala je, da ji je Matjaž poslal reklamne kataloge, in je hotela ovojnico že vreči, vendar je bila kljub temu preveč radovedna, zato jo je odprla. Ni šlo za oglase, ampak za pravo pismo. »Spoštovana gospa Fridman, veseli nas, da vam lahko sporočimo, da ste v velikem žrebanju zadeli prvo nagrado. Vaša nagrada je teden dni počitnic na otoku Lanzarote v hotelu s štirimi zvezdicami.«
Kora je za hip spustila pismo, ga nato še enkrat prebrala in kljub temu komaj verjela svojim očem. Zadela je potovanje na jug!
Takoj je poklicala svojo prijateljico in ta ji je seveda čestitala. »Je potovanje za eno osebo ali dve?« je vprašala Izabela.
Kora je še enkrat preverila dopis. »Mislim, da le za eno …« Za hip je oklevala, saj ni marala potovati sama. Če bi bila nagrada za dve osebi, bi s seboj lahko povabila Izabelo.
»Ah, najpomembnejše je zamenjati kraj!« jo je spodbujala prijateljica. »Kdaj je predvideni datum odhoda?«
»Že naslednji teden. Upam, da bom v tako kratkem času sploh lahko dobila v službi dopust!«
A njen direktor se je takoj strinjal. »Ob tako mamljivi nagradi vas vendar ne morem zadrževati tukaj,« se ji je nasmehnil in ji zaželel prijetno potovanje.
Kora se je nameravala zahvaliti tudi svojemu bivšemu možu, ki ji je prigovarjal, naj izpolni kupon, vendar je to misel hitro odgnala. Manj ko ga vidi, toliko hitreje ga bo lahko pozabila.
Čez pet dni je pripravila svoj kovček in vanj dala predvsem le lahka, poletna oblačila. Sonce, morje, palme … morda bo tam našla celo sanjskega moškega. Žal o tem ni bila tako trdno prepričana, še toliko manj, ker se je po njeni glavi še vedno podil Matjaž, kar gotovo ni bila najboljša popotnica za novo partnerstvo.
Z mešanimi občutki se je odpeljala na letališče. Tam je bilo veliko zaljubljenih parčkov, ki so se očitno odpravljali na iste počitnice. Sonce, morje, palme … vse lepo in prav, ampak njeno srce je hrepenelo le po Matjažu. Takrat jo je za rame prijela topla roka. Kora je obrnila glavo – ni mogla verjeti svojim očem.
»Ti, tukaj?«
Matjaž se ji je nasmehnil: »Ja, in še preden grem po vozovnico, sem te želel vprašati, ali ti je prav, da … No, želel sem s tabo na pot, vendar če si v tem času spoznala koga drugega …«
»Ti greš zraven? Ampak … ampak …« Kora ga je zmedeno gledala in v hipu ji je vse postalo jasno. »Ti lisjak, to pomeni, da sploh nisem zadela potovanja? Temveč, da si ga zame plačal ti?«
Matjaž se je zasmejal. »Kaj naj bi drugače storil? Ko si bila tako trmasta, da nisi hotela z mano niti na kozarec soka? Ah, Kora, spremenil sem se. Vsa potovanja me niso osrečila. Povsod sem iskal le tebe. Ljubim te in prav z ničimer te ne morem nadomestiti.«
»Saj misliš resno, kajne?« je vprašala Kora osuplo.
Matjaž je pokimal. »Pa še kako!« Kora ga je pogledala in prvič po dolgem, dolgem času v sebi ni začutila bolečine, temveč hrepenenje in željo, da bi bila spet z njim. Tresoče se je roko položila v njegovo. »Hitro pojdi po vozovnico, da ne boš zamudil letala.«
»Se potem strinjaš, da še enkrat poskusiva?«
Namesto da bi mu odgovorila, se je dvignila na prste in ga poljubila. Poljub se je končal šele čez veliko minut. Takrat je letališka hostesa Matjaža vprašala, ali bi ji lahko končno dal svojo prtljago, in ju opomnila, da letalo čaka le še njiju.