»Čudovit dan se mi obeta!« sem se tisto sobotno jutro leno pretegnila v postelji. Kar smejalo se mi je ob spoznanju, da bom imela konec tedna stanovanje le zase. Sin Amadej, ki je pravkar končal srednjo šolo in se vpisal na fakulteto, in mož Uroš sta jo mahnila na naš vikend. Hišica je stala na obronku gozdiča, v bližini se je vil potok. Raj za ribiče! Tudi Amadej in Uroš sta bila strastna ribiča. Sama pa sem raje preskušala in okušala njune ribje specialitete.
Tisto jutro sem si prinesla zajtrk kar v posteljo, potem pa uživala ob jedi in poslušanju najljubše glasbe. Za tem sem se z veseljem lotila lakiranja nohtov. Kar naenkrat sem zaslišala zvonec pri vhodnih vratih. Pogledala sem na uro. Pol enajstih dopoldne! Najprej sploh nisem nameravala odpreti, saj nisem nikogar pričakovala. Ker pa se je očitno nekdo prilepil na zvonec, sem oddrsala do vrat.
Pred njimi je stalo neznano dekle. Hitro sem ocenila, da je verjetno stara približno toliko kot moj sin. Na pogled se mi je zdela simpatična, a je delovala precej neodločno in prestrašeno.
»Hm, iščem Uroša. No, gospoda Uroša,« je jecljala in se prestopala na mestu.
Tudi mojemu možu je bilo seveda tako ime, a še pomislila nisem, da bi ta neznanka hotela govoriti z njim, zato sem ji vljudno rekla: »Gospodična, motite se!«
»Ne, nikakor se ne motim! Saj tukaj stanuje Uroš Vreščaj, kajne?!« je hitela govoriti.
Doumela sem, da res išče mojega Uroša, zato sem jo povabila v stanovanje. Zelo sem bila namreč radovedna, kakšen je bil namen njenega obiska. Še sanjalo se mi ni, da bi utegnilo biti kaj tako groznega … Ko je čez približno uro končala svojo pripoved, se mi je pred očmi precej meglilo, tresla sem se kot šiba na vodi, noge me niso držale, jezik me ni ubogal. Razum mi je govoril, da je vse, kar je povedala Nuša – tako ji je bilo ime –, res, a so moja čustva temu nasprotovala. Potem je še kot zadnji dokaz iz žepa privlekla fotografijo, na kateri je bila skupaj z mojim možem. Uroš je na njej nosil bel pulover, ki sem mu ga kupila za rojstni dan pred sedmimi meseci. Da, to je bil boleč in nepreklicen dokaz. Uroš in Nuša! Oče in nezakonska hči! Vse to bi človek še prenesel, a kaj, ko je bila Nuša le deset mesecev mlajša od mojega sina Amadeja!
Lahko si mislite, kakšen hud udarec sem ob tem spoznanju doživela. Ni bilo namreč težko sešteti ena in ena ter ugotoviti, da je mož spal z drugo žensko, jaz pa sem se doma vsa slabotna ukvarjala z enomesečnim dojenčkom, ki je zaradi hudega vnetja ušes kričal vse dneve in noči, kot bi ga dajali iz kože.
Pogledala sem Nušo, ki je osramočeno stala pred mano. Pomislila sem, da se nima ničesar sramovati, bila je le otrok, ki se je rodil ob napačnem času napačnim staršem. Njega, njenega očeta bi moralo biti sram! Ne le, da je izdal svojo družino, ves čas je vedel, da ima še hčer, a jo je odrival od sebe. Kakšen človek je to? Tisoč negativnih misli mi je švigalo skozi možgane in kar naenkrat se nisem mogla več nadzorovati, se imeti v oblasti in ohranjati pobesnele živce. Padla sem na tla, se zvila v klopčič, s pestmi in glavo sem udarjala ob tla, potem me je zajela tema. Zbudila sem se v bolnišnici, pod vplivom pomirjeval. Šele pozneje so mi zdravniki razložili, da sem doživela živčni zlom.
Nekaj časa sem bila popolnoma brez volje do življenja, a me je nekako spravil pokonci moj dragi Amadej. Ko je zvedel, da me je njegov oče varal, in to ob njegovem rojstvu, se mu je vse skupaj uprlo. Pha, pa takšen oče! Tudi jaz si nisem več predstavljala, da bi še lahko živela z Urošem. Takoj ko sem okrevala, sem vložila papirje za razvezo tega zakona. Uroš me je seveda poskušal odvrniti od tega, češ da več let sploh ni vedel, da ima otroka. Da tudi po tem, ko je zvedel, ni mogel verjeti in so zato opravili test očetovstva.
»Halo?! Vse lepo in prav. Ampak zdaj si pa za Nušo vedel že štiri leta. Ali ni to dovolj dolgo, da nam poveš?« mu je zabrusil sin.
»Vsak dan znova sem se pripravljal,« je rekel Uroš.
Tako neumnega odgovora nisem pričakovala, zato sem planila v krohot.

******
Leto dni po tem dogodku sva z Amadejem že živela v drugem stanovanju. V prejšnjem je še živel bivši mož. Prodala sem vikend in si kupila stanovanje v drugem kraju. Bilo je še bliže moji službi, pa tudi fakulteti, ki jo je obiskoval Amadej. Fant se je resno zagrizel v študij in zelo redno opravljal izpite.
»Danes te bom pa presenetil, mami. Peš bom šel namesto tebe v trgovino. Malo moram 'prezračiti' možgančke, drugače se mi bodo zaradi učenja še skisali,« je dejal Amadej nekega sobotnega dopoldneva.
Res je šel, a ga zelo dolgo ni bilo nazaj. Ko sem že premišljevala, ali naj me zaradi tega skrbi ali še ne, sem ga zagledala vstopati skozi vhodna vrata. Zazrla sem se mu v oči in v njih opazila neki poseben sijaj. Ta se pojavi, če je človek zaljubljen.
Ja, moj sin se je zaljubil! Na vrat na nos in do ušes!
»Pomisli, mami, Katarina živi le dobrih 500 metrov od tod, pa se nisva še nikoli srečala. Današnje srečanje med trgovinskimi policami je bilo čisto naključje. Kako sem vesel, da sva se preselila prav v ta kraj!« me je hitel Amadej objemati.
S Katarino sta bila iz dneva v dan bolj zaljubljena. Ko je po nekaj mesecih njuna zaljubljenost prerasla v ljubezen, je bil čas, da spoznam tudi Katarinina starša. Pomislite, dragi bralci, kakšna sreča me je doletela pri tem. Nisem namreč spoznala le njenih staršev, ampak tudi njenega strica Ceneta. In tako je, kot pred meseci mojega sina, zdaj tudi mene zadelo kot strela z jasnega. Zaljubila sem se vanj. Čustvo je bilo obojestransko.
Od tedaj sta minili že dve leti, pa ta najina ljubezen še vedno traja. Pravzaprav se je še poglobila. Pri 48 letih prvič v življenju spoznavam in okušam vse čare iskrene ljubezni.
Včeraj smo se pogovarjali, da bi bil že čas za selitve … Amadej se bo preselil v hišo Katarininih staršev. Midva s Cenetom bova pri meni končno zaživela skupno in ljubezni polno življenje.