Tanja in Eva sta bili že vrsto let sodelavki in prav toliko časa prijateljici. Tistega petkovega dne sta se po končanem delavniku dobili na kavi.
Tanja je vsa žarela. Po skoraj dveh letih, odkar se je ločila, jo je Eva spet videla srečno in zaljubljeno. Srečo ji je privoščila iz vsega srca. Tanja je bila stara triinštirideset let, za seboj pa je imela večletni zakon brez otrok z moškim, ki mu je gostilniška družba pomenila več kot žena.
»Ime mu je Andrej in je tako srčkan,« je zdaj hitela Tanja.
Potem je prijateljici naštevala vse mogoče in nemogoče pozitivne lastnosti.
Kako lahko zaljubljenost človeku zaslepi razum, je pomislila Eva in upala, da je vsaj polovica naštetega realna. Tega junaka je želela čim prej spoznati.
Ta želja se ji je uresničila čez dober teden dni. Ko je Eva zagledala Tanjinega izbranca, ji je zaledenela kri v žilah, nasmeh ji je v trenutku zamrl. Takoj ga je namreč prepoznala. On pa nje na srečo ne! Pred približno petnajstimi leti, ko je s prijateljicami še hodila po diskotekah, so se spoznali z njegovo družbo. Skoraj leto dni so bili ob koncih tedna nerazdružljivi. Družila sta jih dobra volja, glasba in ples. Zanimivo, da se med njimi niso spletla nobena ljubezenska razmerja, čeprav so bili mešana družba. Potem pa je Andrej zašel na kriva pota. Družiti se je začel s čudnimi tipi, ki so kradli po trgovinah, preprodajali marihuano. Eva je iz zanesljivih virov vedela, da je Andrej pred nekaj leti prišel iz zapora, kjer je sedel zaradi tatvine.
Ta nikakor ni za Tanjo, ona je taka dobričina, je razmišljala Eva in komaj čakala, da bo konec večera. Prijateljica se ji je sicer smilila, vendar molčati ni hotela.
Naslednji dan je bila nedelja. Eva je že zjutraj naročila možu Pavlu, naj popazi na njenega sinčka Tilna, ona pa je že navsezgodaj trkala na vrata Tanjinega stanovanja. Še preden je vstopila, ji je že hitela govoriti o odkritju v zvezi z Andrejem. Bala se je, da bi jo pogum zapustil in bi prijateljici zamolčala tako pomembno reč.
Tanja pa jo je nemo gledala. Njen izraz je bil brezobličen. Evi se je zazdela kot mumija.
»Žal mi je, Tanja. Saj boš nekoč tudi ti našla sorodno dušo,« je Eva končala in upala, da bo Tanja ohranila trezno glavo in mirno kri.
»To ni res! Motiš se! Zamešala si ga s kom drugim,« je Tanjin glas ostro in osorno zarezal v tišino.
Eva ni pričakovala takega odziva, zato se je od strahu kar stresla.
Kljub temu se je vzela v roke in glasno dejala: »Hej, punca, glavo pokonci! Dober človek si, zato bo sreča vedno na tvoji strani.«
Tanja pa je ostala kot toga lutka. Srepo je gledala predse in govorila z ledeno mrzlim glasom: »Motila sem se o tebi. Lažeš mi, ne privoščiš mi sreče. Vse si si izmislila, Andrej ni tak. Ko si ti pred leti srečala Pavla in sta se zaljubila, sem ti privoščila srečo. Ko je sprejel tvojega Tilna kot za svojega sina, sem bila zate nadvse vesela. Ti pa mi zdaj takole zadajaš bolečino. Ven iz mojega stanovanja, nisi več moja prijateljica!«
Eva jo je predobro poznala, zato je vedela, da je vse zaman. Brez besed je zapustila stanovanje. Zelo hudo ji je bilo. Pa ne le zato, ker jo je Tanja imela za lažnivko, bolj zato, ker je vedela, da jo bo Andrej prej ali slej prizadel. Četudi se je Andrej res spremenil, se tako zelo spet ni mogel. In dva tako značajsko različna človeka prav dolgo ne moreta zdržati skupaj. Tega se je Eva predobro zavedala, a storiti tako ni mogla ničesar.
Minili so trije meseci, v komunikaciji med Tanjo in Evo pa ni bilo spremembe. Čeprav sta bili sodelavki, sta komunicirali le posredno prek drugih sodelavk. Eva je pogosto razmišljala, kaj se dogaja med Tanjo in Andrejem. Ker je Tanja v službo pogosto hodila dobre volje, je Eva upala, da se je zgodil čudež, ki je Andreja spremenil v drugega človeka. Nekje globoko v sebi je še čutila prijateljstvo do Tanje.
Nekega večera je Evi zazvonil telefon. Kar potiti se je začela, ko je ugotovila, da jo kliče Tanja. Obotavljaje se je javila in zaslišala glasen jok.
»Res ni vreden počenega groša! O tistem izmečku, ki mu je ime Andrej, govorim. Spet je v zaporu. Mladoletnikom preprodaja mamila . Prav si imela. Lepo te prosim, oprosti mi!« je Tanja ihtela v telefon.
 »Nočem ga več videti! Konec je!« se nato še dodala in se ni mogla potolažiti.
Evi pa se je odvalil težek kamen od srca. Da se je le tako končalo! Lahko bi bilo precej slabše. Odločila se je, da bo »znova najdeno« prijateljico povabila na pijačo.
»Ko pridem malo k sebi, se bova šli zabavat,« je Tanja sprejela.
 Zaljubljenost do Andreja jo je seveda minila v trenutku, premagati je morala le še šok ob zavedanju, da se je družila s takim ničvrednežem.
Intenzivno je o tem razmišljala in že čez nekaj tednov prišla do spoznanja, da je to bila pač le ena od njenih življenjskih izkušenj, iz katerih se ljudje veliko naučimo. Če le hočemo.
Takoj naslednjega večera sta se »najdeni« prijateljici odpravili na potep po mestu. Ko sta se peljali proti križišču, sta naključno izbirali smer in se zadnji hip odločili za desno, v naslednjem križišču sta spet izbrali desno in se kar naenkrat znašli pred nekim lokalčkom. Tja sta zelo redko zahajali, tokrat sta se odločili, da vstopita prav tja notri. Takoj ko sta vstopili in je Eva zagledala svojega sošolca Simona iz srednje šole, s katerim so se pogosto družili, je vedela, da je bila izbira lokala prava. Videla je namreč, da je Tanjo kar z očmi požiral, ona pa njega. Obema so se začele v trenutku svetiti oči. Eva je zaznala posebno čarobnost, ki je vela iz obeh zaljubljencev. Na uho ji je zašepetala: »Ne boj se, prijateljica. Ta te ne bi prizadel. Poznam ga, poštenjakar je od glave do pete. Za nameček je pa še policist po izobrazbi.«

Čez natanko dve leti in hkrati le nekaj minut, preden sta Tanja in Simon izrekla usodni da, je poročna priča Eva zašepetala nevesti, ki je bila videti kot kaka mlada princesa, na uho: »No, vidiš, kdaj sem ti že povedala, da je sreča vedno na strani nesrečnih, prizadetih in dobrih ljudi.«