Ni mogla verjeti svojim očem. Od groze so ji šle vse dlake, ki jih je premogla, pokonci. V želodcu jo je čudno stisnilo, v dlaneh in podplatih pa jo je zategovalo, kot bi skoznjo švignil električni tok.
Moram ga ustaviti! Toda kako?! Tako je pomislila, ko se je moškemu približala na razdaljo kakih petnajst metrov. Potem pa se je avtomatično zadrla: »Hej, vi! Zlezite, no, dol! Nekaj zelo pomembnega vam moram povedati!«
Vedela je, da govori neumnosti, vendar ji je očitno uspelo. Moški je namreč splezal z ograje. Gledal jo je s čudno praznimi očmi in jecljal: »Jaz, jaz ... Hotel sem se ubiti. No, sem šele premišljeval ...«
»Vem, sem videla,« je dejala Alenka.
»In kaj mi morate povedati? Saj se ne poznava! Samega sebe ne razumem, da sem se pustil pregovoriti neznanki,« je bil mladi moški povsem zmeden.
»Hotela sem vam reči, da je samomor najbolj nesmiselna zadeva. Rajši se malo pogovarjajva. Če boste hoteli, ga boste lahko še vedno napravili ... Jutri, pojutrišnjem, naslednji mesec ali drugo leto. Morda pa si boste premislili in čez čas celo srečno živeli,« mu je govorila Alenka.
Ne bi prenesla, da bi nekdo pred njenimi očmi napravil samomor. Že tako se je morala sprijazniti z dejstvom, da je prav iz enakega razloga pred dvema mesecema izgubila dolgoletno prijateljico.
Moški se ji je odsotno nasmehnil, Alenka pa je, da bi pretrgala tišino, dejala: »Predvidevam, da ne želite govoriti o vsem tem!«
Toda moški, ki se ji je predstavil za Jureta, jo je presenetil: »Motite se! Prav rad bi vam povedal in si olajšal dušo.«
In že je začel razlagati, pripovedovati. Bolj ko si je Jure lajšal srčne bolečine, plitveje je Alenka dihala in bledela v obraz.
»Ne, to ni mogoče!« si je v mislih dopovedovala, toda dejstva, pravzaprav Juretova pripoved, so govorila svoje. Povedal ji je, da je njegovo dekle pred kratkim napravilo samomor. Da nima pojma, zakaj. Da sta bila par že celo leto. Da jo je neskončno ljubil in da mu življenje brez nje ne pomeni ničesar več.
»Poleg tega je bila tri mesece noseča, tako da se sem pravzaprav izgubil dva ljubljena človeka hkrati,« je začel jokati.
»Kako pa je bilo vaši punci ime?« se je pozanimala Alenka, ki je že na začetku njegove pripovedi posumila, da Jure govori o njeni pokojni prijateljici.
»Sanja,« je bil kratek.
Zdaj ni bilo nobenega dvoma več, da imata v mislih eno in isto osebo. Razlika je bila le v tem, da je Alenka poznala resnico, Jure pa je živel v iluziji.
Imam sploh »pravico«, da se vmešam in mu to iluzijo razbijem, se je vprašala.
Toda šesti čut ji je narekoval, da je to ne le njena pravica, temveč tudi dolžnost. Upala je, da ga bo spoznanje o »pravi Sanji« odvrnilo od misli na samomor.
Iz denarnice je previdno potegnila fotografijo, na kateri sta bili s Sanjo. Posneta je bila v Egiptu pred štirimi leti. Po tistem potovanju so se njune poti začasno malce ločile, toda še vedno sta bili v prijateljskih stikih.
»Poznala si jo?!« je Jure ves šokiran samodejno preklopil na tikanje. Kot uročen ji je vzel fotografijo iz roke in strmel vanjo.
Končno ga je Alenka predramila iz razmišljanja. Dejala mu je: »Pridi, nekaj ti bom pokazala!«
Kot majhnega otroka ga je odvedla do avta in ga odpeljala v svoje stanovanje. Tam je od nekod privlekla lep zvezek. Podala ga je Juretu in šele tedaj je opazil, da gre za dnevnik. Sanjin dnevnik!
Oblivati ga je začel mrzel pot. Nagonsko je zaslutil, da ga »tam notri« ne čaka prav nič dobrega.
»Sanja ga je prinesla ob zadnjem obisku, mesec dni pred smrtjo. Uspelo ji ga je podtakniti meni. Sprva sem verjela, da ga je res pozabila, ko ga je pri meni 'po naključju' vzela iz torbice. Ko pa je napravila samomor, sem vedela, da mi ga je namerno 'zapustila'. Še vedno sicer ne vem, zakaj. Ampak krasno je, da ga boš takole po naključju lahko prebral. Veliko stvari je takšnih, ki so še mene zelo šokirale, tako da bodo tebe še bolj. Res je, tu notri boš spoznal resnično Sanjo. Bodi junak in prenesi resnico! Velja?« ga je spodbudila Alenka in ga previdno objela okoli ramen.
Jure je s tresočo se roko odprl prvo stran dnevnika ... Začel je spoznavati nov svet. Svet prostitucije, v katerega se je občasno podala Sanja nekaj mesecev prej, preden sta se sploh spoznala. Ko je srečala Jureta, si je mislila, da bo on njen varni pristan v življenju. Nekaj časa se je na skrivaj še ukvarjala s prostitucijo, potem pa je prenehala in si rajši poiskala službo. Ni želela izgubiti Jureta. Z njim si je hotela ustvariti družino, čeprav ni bila vanj nikoli zaljubljena. Potem pa je spoznala nekega Norvežana, se vanj noro zaljubila in z njim zanosila. Upala je, da jo bo vzel s seboj na Norveško in se z njo poročil. Namesto tega pa ji je priznal, da je že poročen in oče štirih otrok. Nazaj na Norveško je torej odšel brez nje. Sanja je napisala, da je tako zaljubljena vanj, da brez njega noče živeti. Da se bo ubila ...
To je bilo zadnje, kar je napisala v dnevnik ... Čez nekaj dni so jo našli s prerezanimi žilami.
Jure je popolnoma otrpel in s steklenim pogledom izpustil knjižico iz rok. Alenka pa ga je še bolj objela in stisnila k sebi.
Na uho mu je zašepetala: »Vidiš, ni vredno zavreči življenja za osebo, ki je v resnici nisi poznal. Lahko bi rekla, da Sanja nikoli ni obstajala. Tako si misli in pojdi naprej!«
Vesela je bila, saj je videla, da se je Jure rahlo nasmehnil. Vedela je sicer, da ga čaka še težko obdobje privajanja na novo misel, da Sanja ni bila svetnica. Vendar je tudi upala, da mu bo pri tem lahko pomagala. Na neki čuden način se je počutila z njim povezano ...
Za Jureta je bilo spoznanje o zmotni ljubezni sprva zelo šokantno, a je čas kar hitro zacelil njegovo srčno rano. Pri tem mu je bila v veliko pomoč Alenka, ki je kmalu postala njegova najboljša prijateljica.
Počasi, zares počasi, se je iz prijateljstva med Alenko in Juretom spletla prava ljubezen. Tako danes, po petih letih njunega znanstva, pričakujeta otročička. Komaj čakata, da ga vidita, saj sta že zdaj zaljubljena vanj. Predvsem pa sta noro zaljubljena drug v drugega.