Matej je s spodvitimi nogami sedel na kavču. Na prvi pogled ni bilo prav nič narobe, nič drugače ni bil videti kot sicer. Pa vendar je Julija takoj uganila, da mu nekaj leži na duši.
»Reci, srček, kaj te muči?« se je pošalila in svojega bodočega moža poljubila na lase. Potem ga je nežno objela in mu sedla v naročje. Fanta, ki naj bi čez dober mesec dni postal njen mož, je ljubila iz vsega srca.
»Imam predlog! Ne vem, če ti bi všeč!« je jecljal, se nerodno presedal, njene objeme in poljubčke pa ignoriral.
»Povej, pa bova videla,« je ostajala potrpežljiva in dobre volje.
A ne za dolgo časa. Ko je Matej prišel s predlogom na dan, ji je šlo na bruhanje. Njegova bližina in njegovo stanovanje sta jo začela utesnjevati, začelo jo je dušiti, v želodcu je čutila ostro bolečino. Zato se je s solznimi očmi in brez besed napravila, obula in planila na svež zrak.
Česa takega ni pričakovala! Sploh pa ne od fanta, s katerim sta bila nerazdružljiva že cela tri leta.
»Saj ne morem verjeti, da mi je predlagal seks v troje?! Za popestritev najinih odnosov! Pa še celo 'tako dober' je bil, da mi je za tretjo osebo dal na razpolago moškega ali žensko, haha,« je glasno in ironično razpravljala sama pri sebi.
Naslednji dan sta se dobila. Čeprav se je Julija že prejšnji dan odločila …
»Poglej, Julija, samo predlog je bil. In ker si rekla ne, bo pač ne! Tvojo odločitev spoštujem, ker te ljubim!« se ji je dobrikal Matej in jo skušal objeti.
Če bi me ljubil, mu niti na misel ne bi padlo, da bi me delil z drugo ali z drugim, je Julija grenko pomislila. Na glas razpravljati pa se ji je zdelo nesmiselno.
Bila je ponižana, prevarana, izigrana. Pri osemindvajsetih letih! Vsekakor ga ni hotela več videti. Kaj šele, da bi si z nekom, ki nima najmanjšega pojma o moralnih vrednotah, ustvarila družino! Odpovedala je poroko in z njim pretrgala vse stike.
»Kje boš zdaj našla drugega?! Vsi pošteni moški tvojih let so že očetje ali pa vsaj resno oddani,« je tarnala njena mati, ki si je kljub vsemu želela, da se njena hči poroči.
»Si bom pa našla kakega nepoštenega ali pa bom ostala sama. Sploh se pa moje življenje ne tiče nikogar drugega,« ji je užaljeno in prizadeto odgovorila hči.

Od tedaj je minilo pol leta in psihične rane so se počasi začele celiti. Zato je Julija z veseljem sprejela bratrančevo ponudbo. Pridružila se je njemu, njegovemu dekletu Teji in seveda še celi skupini izletnikov in z avtobusom so se odpeljali na Bavarsko. Julija se je že nekaj dni prej veselila ogleda vseh tistih mogočnih gradov. Ob prijetni misli, da se bo sprehodila skozi sobane, kjer so včasih bivale grofične in kraljične, se ji je koža kar naježila; bila je zelo romantična in sanjava mlada ženska.
Le kako je mogoče, da ga nisem opazila že prej? je švignilo skozi njene možgane. Sedeli so v restavraciji, bil je čas kosila in moški, ki ji je padel v oči, je sedel pri sosednji mizi. Presodila je, da je malce starejši od nje. Bil je svetlolas in kratkolas, ne preveč visok, vendar vitek. Zdel se ji je ravno pravšnji. Predvsem pa je začutila privlačnost.
Strmela je vanj in si predstavljala vse mogoče: da bo vsak hip od nekod prikorakala njegova žena ali vsaj spremljevalka; da bo začutil njen pogled in jo grdo pogledal; da ga doma čaka mati njegovega otroka; da mu za ženske ni kaj dosti mar …
Ko je hip zatem ujel njen pogled in se ji široko ter očarljivo nasmehnil, je vedela, da mu je za ženske še kako mar! Mučilo jo je le vprašanje, ali take nasmehe deli kar vsevprek ali pa so jih deležne le »posebne« ženske. Sramežljivo je pogledala v tla in se zavedala, da se je vanj na vrat na nos zaljubila. Da bi se vsaj za silo zbrala, je odhitela na stranišče.
Samo domišljam si, da sem mu všeč, je premišljevala, ko je zapuščala WC.
»Dober dan, gospodična! Vas sem čakal,« je nepričakovano zaslišala moški glas tik ob svojem ušesu.
Tako se je prestrašila, da je zavreščala kot kaka zmešana šoja, pri čemer se je spotaknila in pristala v naročju tistega lepega neznanca.
»Vi? Ti?« se je čudila in zardela.
Bilo je zares komično, zato sta se hkrati zasmejala in prebila led.
Predstavila sta se in se pri tem požirala z očmi. Rodila se je obojestranska simpatija. Preostanek dneva sta preživela skupaj. Julija si je pošteno oddahnila, ko je izvedela, da je Tilen še samski. Ko pa ji je zaupal, da ga je nekdanje dekle pustilo, ker je ostal brez službe in ker so mu zdravniki istočasno postavili hudo diagnozo, se ji je zasmilil v dno duše. Najrajši bi ga objela in ga ljubkovala kot otroka.
»Od tedaj so pretekla že tri leta. Na srečo so se zdravniki zmotili. Pa tudi drugo službo sem kmalu dobil. Dosti boljšo. Pomisli, ko je za vse to izvedela moja bivša, se je želela z mano kar poročiti. Podlo! Jasno, da sem jo napodil, da se je kar kadilo. Zaradi nje nisem zaupal nobeni ženski več. Čudim se, da ti vse tole pripovedujem, ko se sploh ne poznava,« se je ugriznil v jezik.
Ustrašil se je, da bo Julija užaljeno odšla drugam. A ga je razumela in mu tudi ona zaupala svojo zgodbo z Matejem.
»Sploh pa ni treba, da se razideva kot neznanca. Če mi daš telefonsko številko, te bom poklicala in te povabila na kavo. Saj naju doma loči le dobrih dvajset kilometrov!« je predlagala Julija. Tilen je bil nad njenim predlogom navdušen. Ko pa je bil že doma, ga je navdušenje minilo, saj se je spomnil, da on njene številke nima. Tudi ona si njegove ni zapisala, saj je rekla, da si jo bo zapomnila. Kdo bi ji verjel! On že ne! Vlekla ga je za nos, ga izigrala. Priznal si je, da se je vanjo zaljubil. Ampak to mu ni kaj dosti pomagalo!
Minil je en dan, pa dva, pa trije, pa ... Ah, vse ženske so enake!
Četrti večer je zazvonil telefon. Ni si upal niti pomisliti, da je zares ona.
Toda bila je. Čisto prava Julija! Prepoznal je njen glas in začutil eno samo veselje.
»Čakal sem te!« je kar rekel, saj ga je zajel val silno prijetnih čustev.
Kar vroče mu je postalo, ko se mu je zazdelo, da se je osmešil pred njo. A tedaj je slišal najlepše besede, kar mu jih je kdaj kdo izrekel: »Tako rada bi te spet videla. Odkar sem te spoznala, se mi zdi, kot da se je sonce naselilo v mojo dušo. Prav rada bi bila tvoje dekle.«