Ljubezenska zgodba naše bralke

Sedela sta si nasproti in si zrla v oči. V zadnjih dveh letih je bila Mojca že kar nekajkrat na zmenkih z moškimi, a so se vsi klavrno končali, še preden se je romanca zares razvila.
»Tudi z Alešem bo tako! Zakaj naj bi bil on drugačen?« je zdaj tiho razmišljala in bila ob tem zelo žalostna. Kajti za vse prejšnje moške ji ni bilo niti pol toliko kot do Aleša.

Za trenutek je zamižala in podoživela njuno prvo srečanje, ki je bilo sicer silno preprosto, pa vendar tako nenavadno. Srečala sta se v velikem trgovskem središču, v nekem supermarketu. Takoj ko sta se zagledala, sta si bila očitno všeč. In ker je bila trgovina velika, sta, seveda ne da bi se prej dogovorila, začela igro »skrivanja«. Nekaj časa je on hodil za Mojco. Potem ga nekaj časa ni videla in ga je ona začela iskati. Vsakič, ko sta se srečala, sta se plaho nasmehnila drug drugemu. Ko pa sta njuna nakupovalna vozička trčila, sta se v en glas ojunačila: »Zdaj bo pa treba iti na pijačo!«
Led je bil prebit in čez pol ure sta že srkala opojno dišečo kavico. Med vsakdanjim pogovorom sta previdno drug drugega vprašala, ali sta samska ali v kaki zvezi. Oba sta si oddahnila, saj sta bila oba svobodna kot ptička na veji, le da je bila Mojca mamica sedemletne Ivone, Aleš pa ni imel otrok.
Naslednja dva meseca sta se kot zelo dobra znanca redno dobivala na kavici. Mojca je Alešu zaupala precej osebnih stvari. Povedala mu je, da Ivonin oče ni nikoli izvedel, da bo oče, ker je bila med njima le kratkotrajna romanca. Fant se je kmalu vrnil v svojo domovino; saj je bil tuji študent na praksi.

»Danes pa ne išči spet izgovorov, zakaj ne morem spoznati tvoje hčere. Če ti še ni jasno, sem zaljubljen v njeno mamico. Želim si več kot le pogovor ob kavici. Mogoče bi lahko kdaj celo živeli skupaj,« jo je zdaj Aleš iz razmišljanja vrnil v resničnost.
»Danes jo boš spoznal, ampak ne vem, če ti bom potem jaz še všeč,« je bruhnilo iz nje. Bila je na robu joka in obupa.
»Zakaj? Je mar Ivona tako strašna, grozna deklica? Hudobna? Lena? Grda? Mogoče nevarna?« je bil Aleš videti osupel, vendar mu je uspelo ohraniti smisel za humor.
Mojca je odkimavala in si z roko brisala solze.
Končno je izustila: »Moja punčka je mulatka!«
Že si je predstavljala, kako Aleš vstaja in zapušča prostor brez nje. A ni bilo tako. Namesto tega jo je prijel za roko in mehko dejal: »Zakaj pa nisi tega že prej povedala? Sicer je pa vseeno, kakšne barve je kdo. Zame šteje le, kakšni smo po značaju. Povsod se najdejo lažnivci, tatovi, posiljevalci, morilci, pa tudi veliko dobrih ljudi – barva kože pa res ni pomembna! Saj veš, kaj ti želim povedati!«
Seveda je vedela. Toda preprosto ni verjela, da bi kdo res hotel živeti z njeno temnopolto hčerjo in jo imeti rad. Doslej je imela same slabe izkušnje. Ko so njeni prejšnji moški videli Ivono, so vsi po vrsti prej ali slej izginili iz njenega življenja.
Toda za vse prejšnje ji ni bilo kaj dosti mar, do Aleša pa je čutila drugače. Več in globlje. Vedela je, da je vanj zaljubljena in da bi ga lahko ljubila vse življenje.
»Pojdiva,« jo je skoraj dvignil s stola, »čim prej želim biti v družbi male temnopolte lepotice.«
Mojca si je šele ob teh njegovih besedah priznala, kako zelo si tega želi tudi sama.
»Če prej ne, naju bo zapustil, ko bodo ljudje na ulici buljili zdaj v Ivono zdaj vanj. Ne bo zdržal pritiska okolice ...« Spet in spet te njene črne misli!
Šele zvečer, ko je ugotovila, da sta se Ivona in Aleš lepo ujela, da se Aleš ni pretvarjal, Ivonino veselje pa je bilo pristno, se je za silo oddahnila. Mogoče bo pa res še vse v redu!
Tistega večera se je prepustila navalu vseh silnih in zatajevanih čustev. Ko je šla Ivona spat, sta z Alešem ostala sama. Sprva sta obsedela v tišini. Toda vedela sta, kaj se bo kmalu zgodilo.
»Zdaj ko sva s tvojo hčerko že prijatelja, te lahko končno poljubim? To sem si želel že od trenutka, ko sem te prvič zagledal tam med nakupovalnimi policami,« je zašepetal Aleš.
Ni odgovorila z besedami, temveč z dejanjem. Sedla mu je v naročje in ga prva poljubila.

V naslednjih dneh pa je Mojco spet začelo skrbeti. Le kako bo Alešu uspelo preslišati vse opazke ljudi, ki svoje probleme najrajši skrijejo tako, da se poglabljajo v zadeve drugih ljudi? Toda pokazalo se je, da je bil njen strah povsem odveč. Vseh pripomb sploh ni bilo toliko, kolikor si jih je Mojca zamišljala. Druge pa je Aleš hitro zatrl že v kali in se celo norčeval iz ljudi, ki so jih izustili. Mojca je ugotovila, da je dovolj samozavesten, da mu nihče ne more »le z besedami odvzeti sreče«.
To se je torej uredilo! Toda pojavila se je nova težava. Aleševa sestra, ki je tudi imela nezakonsko hčer Nives, je bila menda že od nekdaj posebna. Z leti se je to čudaštvo še stopnjevalo. V Braziliji je spoznala nekega domačina in zdaj se je bila pripravljena za vedno preseliti k njemu. Pozabila bi slovenske korenine in dejstvo, da je mati. Osemletno deklico je nameravala dati v rejništvo.
»Tako ali tako sem bila pri sedemnajstih letih, ko sem jo rodila, še sama velik otrok,« je brez čustev komentirala svojo odločitev.
Ob njenih besedah je bilo Aleša sram, da ima tako sestro, toda hitro se je potolažil, da niti najmanj ni on odgovoren za njena dejanja. Toda nečakinjo Nives je imel res zelo rad, ona pa njega. Zato se mu je porodila zamisel ... Ni se mu zdelo prav verjetno, da bi jo Mojca podprla, a je kljub temu poskusil. Njegova Mojca pa ga je zelo prijetno presenetila, saj se je z njegovim predlogom takoj strinjala!

Čez tri leta
 
Končno so družina. Očka Aleš in mami Mojca. Oba s poročnim prstanom na levici, se razume. Potem sta tu še dve hčerki: Ivona in Nives. Nives sta posvojila oba starša, Ivono pa le očka. Dekleti sta postali pravi prijateljici.
Aleš in Mojca se ljubita še bolj kot pred tremi leti. Včasih se vedeta, kot bi bila sama otroka; prav ljubko ju je videti.
Kadar ju prijatelji vprašajo, ali bosta imela tudi kaj »svojih« otrok, odgovarjata: »Ne! Dovolj se imamo radi, da gremo lahko le mi štirje skupaj skozi življenje!«