Ana je nestrpno položila nakupovalno vrečo na mizo in iz nje hitro potegnila torbico, ki jo je našla v trgovini z blagom iz druge roke. Odličen model, usnje je kot novo. Veselo je s torbico v roki skočila pred ogledalo v spalnici in ugotovila, da se ji res lepo poda.
Sedla je na posteljo in si zdaj ogledala torbico še z notranje strani. Super, odkrila je še en notranji žepek, ki ga v trgovini ni opazila. In – neverjetno – v njem se je še nekaj skrivalo, nekaj trdega, kovinskega. Previdno je iz njega potegnila zlato verižico, na katero je bil pripet medaljon. Radovedno ga je obračala med prsti, njen pogled je obstal na črno-beli fotografiji, s katere se je smejal mlad moški.
»Moj bog,« je zašepetala Ana. Zdelo se ji je, kot bi nenadoma pokukala v neko tuje življenje, o katerem ni vedela nič, svitalo pa se ji je, da je gotovo šlo za veliko ljubezen. Vse druge razlage se ji niso zdele smiselne: lastnica te torbe je njega, moškega s fotografije, vedno nosila pri sebi. Če ne kot nakit okoli vratu, pa v žepku lepe torbice. Na skrivnosten način se je Ana počutila zelo povezana z njo. Takoj zjutraj bo odšla v trgovino in tam pustila verižico. Ali pa naj to najdbo, nasprotno, raje obdrži kar zase? Znova je pogledala fotografijo in se zalotila pri nasmehu. Škoda, ker se ji fotografija ni mogla nasmehniti nazaj.
 
Ana si je pripravila nekaj malega za večerjo in sedla pred televizor. Vendar ji je manjkalo prave zbranosti. Vedno znova se ji je pogled vračal na zlati medaljon, celo ponoči se ji je prikazal v sanjah. Domišljija ji je delovala s polno paro, v snu so se ji prikazovale podobe, kako sta z moškim na medaljonu namenjena na poročno potovanje.
Zjutraj se je zbudila kot prerojena, obdajali so jo občutki sreče, ki jih že dolgo ni poznala. Odhitela je v službo, med malico se je ustavila še v trgovini z blagom iz druge roke.
»Včeraj sem pri vas kupila torbico,« je začela pogovor.
»Aha, saj se vas spomnim,« ji je prijazno odvrnila prodajalka. »Je kaj narobe s torbico?«
»Ne, ne,« je pohitela Ana, »prav nasprotno. Poglejte, kaj sem našla v njej …« Ana je razprla svileni robček, v katerega je zavila verižico.
»Oh,« je bilo najprej vse, kar je uspelo izgovoriti lastnici trgovine. Nato se je nasmehnila. »Najlepša hvala, da ste ta dragoceni kos nakita prinesli nazaj, gotovo ima posebno vrednost. Počakajte, bom pogledala, kdo je bil prvi lastnik te torbice.« Listala je po debeli knjigi. »Ja, tukaj: Aleš Blumen, Cvetlična ulica 12, ne, brez telefona. Moški je dejal, da se bo tako ali tako čez teden dni spet oglasil.«
Ana je pokimala, tiho je razmišljala. Naj se morda sama odpravi v Cvetlično ulico 12 in tako izve kaj več o tej ljubezenski zgodbi – če je sploh obstajala?
»Cvetlična ulica je ravno na poti v mojo službo. Verižico lahko sama odnesem tja.«
»Ja, seveda lahko to storite. In sporočite gospodu moje pozdrave. Videti je bil zelo šarmanten.«
 
Točno ob štirih popoldne je Ana zapustila pisarno in čez nekaj minut je že stala pred blokom številka 12 v Cvetlični ulici. Vhodna vrata so bila odprta, zato je kar vstopila. Ena stopnica, dve stopnici, tri stopnice. Tukaj – vrata na desni strani: Blumen.
Pozvonila je in kmalu za tem je prijetna plavolaska odprla vrata ter presenečeno gledala obiskovalko. Škoda, je razmišljala Ana razočarano. Kaj je pravzaprav pričakovala, se je spraševala razdraženo.
»Emmm,« se je nato končno slišala reči. To je bila torej gospa Blumen, žena gospoda Blumna. »Dober dan,« je začela znova, »moje ime je Ana, pravzaprav sem želela govoriti z gospodom Blumnom.«
»Ni ga tukaj. Mu lahko kaj sporočim?«
»Ja. V trgovini z blagom iz druge roke sem kupila torbico in v njej našla tole.« Ana je iz svilnatega robčka potegnila verižico.
»Oh, vstopite prosim naprej,« je sledilo prijazno povabilo gostiteljice.
Ana se je razgledala. Bila je v zelo prijetno in lepo opremljeni dnevni sobi. »Vam lahko kaj ponudim, morda čaj?«
Ana je zmajala z glavo. »Ne, ne, kot rečeno, sem vam želela le vrniti to verižico.«
»Počakajte, prosim, še trenutek. Moj brat bo gotovo kmalu nazaj. Jaz pa medtem skuham čaj.«
Gospa Blumen je izginila v kuhinjo, zato pa je že kmalu stopil v sobo Aleš Blumen. Ano je pozdravil zadržano, vendar zelo prijazno. Nato je njegov pogled obstal na verižici, ki jo je Ana položila na klubsko mizico.
»Hvala vam,« je dejal. Potem je nekoliko pomolčal.
Ana ga je opazovala. Ja, na fotografiji je bil on, a nekoliko mlajši. Vendar ji je tudi zdaj ugajal. Zelo.
»Fotografija je stara 15 let. Takrat sem jih imel okrog 20. Iz moje mladostne strasti do Melise se je rodila velika ljubezen. Zato sem ji ob najini zaroki podaril to verižico …«
Aleš je spet pomolčal, medtem ko je njegova sestra postregla čaj in znova zapustila sobo. Opazoval je Ano. »Res sem vam hvaležen, da ste se oglasili. Melisa je umrla pred petimi leti. Moja edina tolažba je, da je bila smrt olajšanje za oba, saj je bila zelo bolna. Obljubil sem ji, da se bova nekoč v nebesih spet srečala. Ona pa mi je ukazala, da do takrat ne smem ostati sam, da si moram najti drugo ženo. Ampak to je laže reči kot storiti. Po letih žalovanja sem se preselil k sestri in Melisine stvari prodal v trgovino iz druge roke. Ničesar nisem hotel vreči. Želel sem, da bi njene stvari živele naprej.«
Aleš je vstal in podal Ani uokvirjeno sliko, ki jo je vzel iz knjižnega regala. »To je Melisa. Ni hotela, da bi bil žalosten, privoščila mi je novo ljubezen … Hja … in zdaj mi ravno vi vračate njeno verižico.« Zasmejal se je z žalostnimi očmi. »Nikar me ne imejte za čustvenega ali arogantnega, ampak mislim, da je Melisa želela, da bi prav vi našli ta medaljon.«
Ana je pokimala in znova pogledala verižico. »Vse je mogoče. Tudi jaz sem se v prvem hipu zaljubila v moža na fotografiji, prav zato sem tudi prišla.«
Aleš je zdaj stopil k Ani in ji okoli vratu pripel verižico z medaljonom. »Potem vas nikakor ne smem spustiti iz svojega življenja.«