Veronika je za praznovanje 40. rojstnega dne pripravila piknik, in ta je prav lepo uspel. Z možem Ervinom sta se domenila, da bo njegovo darilo dobila, ko bosta zvečer sama. Končno je napočil ta trenutek.
Ervin jo je močno objel, jo poljubil nežno in hkrati strastno, zakopal svoje dlani med njene lase in ji pri tem z občutkom masiral vrat. V ušesa ji je zašepetal: »Upam, da ti bom zdajle izpolnil željo. Dolgo časa sem se odločal, kaj naj ti kupim, pa sem se spomnil, da sva se takrat, pred več kot 16 leti, odrekla poročnemu potovanju. Saj se še spomniš, kako sva obračala vsak 'dinar', ker sva želela čim prej na svoje. Želja se nama je, z veliko odrekanja, seveda, kmalu uresničila. Toda kaj, ko je najino gnezdece hitro postalo premajhno za tričlansko družino. Pa se je spet začelo varčevanje za večje stanovanje. Končno imava tole hiško, a sva popolnoma pozabila na najine sanje. Zdaj ti jih bom uresničil. Da pa ne boš potovala sama, je rezervacija za dve osebi.«
Potem ji je kot kakšen sramežljiv najstnik potisnil kuverto v roko in Veroniko stisnil k sebi. Objemal jo je in poljubljal vsepovsod.
Veroniki je zastal dih. Pa ne zaradi osemdnevne rezervacije na Bahamih, ampak zato, ker je za darilo pričakovala nekaj drugega. Težko je dihala, vrtelo se ji je. Zapustil jo je ves optimizem, obhajale so jo le negativne misli.
»Nimaš me več rad!« so besede kar planile iz nje.
Zasukala se je na peti, vsa v solzah stekla v kopalnico in se zaklenila vanjo.
Ervin je ostal odprtih ust, zmeden in zelo šokiran. Misli so mu kot podivjane švigale sem ter tja. S čim jo je tako prizadel?
»Pa saj si je vedno želela na Bahame! Mogoče si je premislila in si že dolgo želi drugam. Ali pa je osem dni odločno premalo ... Ali hoče iti sama, mogoče s Katjo? Ali ... « je premišljeval. Končno se je odločil, da bo vprašal kar njo.
»Veronika, odpri vrata!« je tolkel po kopalničnih vratih, toda brez uspeha.
»Pa vsaj govori z mano!« je prosil, toda bilo je zaman.
Naj je rekel kar koli, spraševal, prosil, obljubljal, Veronike ni pregovoril.
Izza vrat kopalnice se je slišalo le ihtenje.
Bila je že tema, spremembe pa še nobene.
»Še dobro, da je šla Katja prespat k sestrični, ker sicer ne vem, kaj bi si mislila o tej sceni njene mamice!« je razmišljal Ervin.
Potem se je odločil, da bo najbolje, da gre spat. Gotovo bo Veroniko minilo to čudno vedenje in bo prišla za njim v spalnico. Takrat se bosta pomenila.
Toda to se ni zgodilo!
Veronika je v kopalnici nesrečno premišljevala, da je njenega zakona najbrž konec. Ervin je ne ljubi več!
»Še dobro, da sem po naključju odkrila tisto zlato ogrlico, sicer ne bi nikoli ugotovila, da ima Ervin drugo žensko. Zelo dobro skriva svoja čustva. Čudno je le, kako se zna pretvarjati, kot da me ima še vedno rad. Zelo prepričljiv je! Do zdaj sem mu, trapa, verjela!« je vsa iz sebe premišljevala Veronika.
Pred dobrim tednom dni je namreč popolnoma naključno, ko je iskala rezervni avtomobilski ključ, našla škatlico. Takoj ji je bilo jasno, da je v njej nakit. In ker se je bližal njen 40. rojstni dan, je menila, da je namenjen njej. Ni se mogla zadržati in je na hitro pokukala v škatlico. Le toliko, da je videla, da gre za debelo, lepo oblikovano ogrlico iz belega zlata. Zdaj pa tole! Resda si je še vedno želela potovati na Bahame in da je takšno potovanje precej dražje od ogrlice, čeprav zlate, je bila, milo rečeno, razočarana. Če ni zanjo, je za Ervinovo ljubico. Drugače ne more biti!
Ervina so ob enih ponoči zbudile nadležne in moraste sanje. Skočil je pokonci in ugotovil, da je Veronikina postelja nedotaknjena. Torej je še vedno v kopalnici?!
Stekel je po stopnicah navzdol in trkal po vratih kopalnice. Ni se oglasila, zato ga je začelo noro skrbeti zanjo! In če je umrla?! Naredila samomor? Kot nor je stekel po orodje in en, dva, tri vdrl v kopalnico.
Veronika je brezizrazno zrla v ploščice.
»Kaj se dogaja?!« jo je, vesel, da je še živa, poskušal Ervin objeti.
Odrinila ga je in dejala: »Varaš me!«
Vzelo mu je sapo: »Nikoli in nikdar! Želim pa vedeti, od kod ti ta nora in prismuknjena ideja. In tako nenadoma!«
Nato so besede nepričakovano začele kar bruhati iz nje. Vse mu je povedala. Od začetka, ko je iskala ključe, in tako naletela na škatlico ...
Ervin se je začel olajšano smejati: »Jaz pa sem že premišljeval, kje sem ga pri darilu tako polomil, da me ne maraš več. Mimogrede, ogrlica, o kateri govoriš, ni iz belega zlata, ampak je samo srebrna. Očitno si si tako zelo želela, da je zlata, da ti še na misel ni prišlo, da bi bila lahko iz kakšne druge kovine. Imaš pa prav, ni namenjena tebi. Vendar tudi nobeni ljubici ne. Preprosto zato, ker ljubice ne potrebujem, saj imam ženo, ki jo ljubim še bolj kot nekoč. Vem, da se sliši otročje ali trapasto, ampak ti priznam, da brez tebe sploh ne bi hotel živeti. Včasih pomislim, kako lepo bi bilo, da bi nekoč, v daljni daljni prihodnosti za vedno zaspala kar skupaj. V postelji, držeč se za roke, s smehljajem na ustnicah. Zato, da ne bi eden od naju ostal sam.«
Veronika je občutila, ne, vedela je, da je popolnoma iskren. Njegove besede, misli, so jo ganile do solz. Potem se je spomnila na ogrlico in plaho vprašala: »Za koga je torej verižica?«
»Hej, draga, ljubljena ženka, si pozabila, da bo najina Katja čez dober mesec dni praznovala 15. rojstni dan, in da že leto dni sanja o prav takšn! Zanjo je, za najino deklico!« je dejal Ervin in si s solznimi očmi končno upal objeti svojo še vedno nadvse ljubljeno ženo.
»Nikoli me ne zapusti! Ne bi prenesla!« je Veronika olajšano glasno jokala v njegovem objemu. Spoznanje, da jo ima Ervin še bolj rad kot pred leti, jo je navdajalo z izredno lepimi občutki.
»Ljubim te!« sta nato dejala v en glas, potem pa sta se zahihitala kot najstnika in se ljubila med vsemi tistimi izvijači in polomljenimi vrati kar na tleh v kopalnici.
Vedela sta, da ju čakajo novi medeni tedni.