Končno je v Jasminini majhni pisarni zazvonil telefon. Polna pričakovanja je dvignila slušalko: »Dober dan, načrtovanje porok, Jasmina pri telefonu. Kako vam lahko pomagam?«
Ženski glas na drugi strani žice je zvenel vznemirjeno. »Tukaj Sandra Horvat … Poročila se bom!« Zasmejala se je.
»Kako lepo!« Jasmina je pri vseh svojih strankah opazila podobno napetost pred poroko. Prijazno je vprašala: »Kako ste si pa zamislili obred?«
Sandra Horvat je takoj začela opisovati: »Torej … Z bodočim možem bi rada super romantično poroko z vsaj 200 povabljenimi. Seveda potrebujeva velik šotor, če bo deževalo … In morje belih svečk in nežno rožnatih vrtnic, vsekakor pa tudi vrhunski katering.«
Jasmina si je zapisovala na papir in v mislih preračunavala cene za to veliko zabavo – nedvomno bo zelo draga. Seveda je tudi sama pričakovala primeren honorar za organizacijo.
Mnogo parov se ni zavedalo, da tako slovesni dogodki veliko stanejo, zato je previdno vprašala: »Vaša ideja zveni resnično lepo, gospa Sandra, vendar je tudi precej …«
Sandra Horvat jo je prekinila: »Zdaj ste mi najbrž želeli povedati, da bo veliko stalo. Jasno, to razumem, brez skrbi … Moj Beno zelo zelo dobro zasluži …«
Jasmina se je zdrznila ob imenu Beno. Poznala je samo enega človeka, ki mu je bilo tako ime – to je bil njen prijatelj iz mladosti, ki so ga klicali Bendi. Njuna velika ljubezen je takrat trajala pet mesecev – in to je bilo to, ker se je na pravnem faksu pred 15 leti na smrt zaljubil v neko drugo študentko.
Dolgo je že bilo tega, vendar je vseeno čutila zbodljaj pri srcu.
»Bendi je uspešen odvetnik, to morate vedeti …« je rekla Sandra in jo prebudila iz sanjarjenja.
Jasmina je zadržala dih in vprašala: »Kako ste rekli, da se piše ženin?«
Ko je Sandra povedala njegov priimek, ni bila Jasmina niti malo presenečena. Vročično je razmišljala – organizirati poroko za Bena je bila zadnja stvar, ki si jo je želela početi. Po drugi strani pa je njenemu podjetju za organizacijo dogodkov bolj slabo kazalo, ta poroka pa bi zagotovo okrepila njen bančni račun. Poleg tega bi, če uspe, postala tudi dobra reklama zanjo.
Hitro se je odločila: »Gospa Horvat, zelo rada bi vam organizirala poroko … Kdaj bi imeli čas za prvo srečanje?«
Na drugi strani žice je slišala šelestenje papirja. »Oh, najti termin, ko bi bila z Benom lahko skupaj na sestanku – to pa ne bo tako preprosto. Tako zelo je zaseden … Če pogledam njegov koledarček …«
Jasmina je priprla oči in prešinilo jo je, da Beno nje, svojega nekdanjega dekleta, zagotovo sploh noče za organizatorko poroke. Ampak – morda bi ga lahko izigrala … »Kaj pravite na to, da se srečava sami?« je vprašala hitro. »Morda lahko vašega bodočega moža preprosto presenetiva s čudovitim poročnim obredom?«
Sandra je zavriskala: »Ja, čudovito! Na to sem že sama pomislila!«
***
Naslednje popoldne je bila Jasmina v kavarni dogovorjena s Sandro. Živčno je s prsti udarjala po mizi, upajoč, da bo vse steklo dobro …
V lokal je vstopila prikupna svetlolaska, njej pa je sledil moški. Jasmina ga je takoj prepoznala – bil je Benov brat Adrijan. Če jo bo tudi on prepoznal, bo vsega konec. A ko so se predstavili, ji je samo pomežiknil in se ji nasmehnil. Jasmina se je vprašala, kako to, da se ji njegove modre oči nekoč sploh niso zdelo tako privlačne.
Na glas je rekel samo: »Me veseli, da sem vas spoznal. Prepričan sem, da bo poroka krasna. Bodoča svakinja mi je že pripovedovala o vajinem pogovoru. «
Najraje bi mu padla okoli vratu, saj je bil očitno na njeni strani; kljub temu da jo je prepoznal, je ni izdal. Skrivaj se je obrnila k njemu in ne da bi Sandra sploh opazila, je zašepetala: »Hvala!«
Zdaj je Jasmina iz torbe potegnila svoj prenosni računalnik s predstavitvijo: »Tako, zdaj pa poglejmo, kako sem si zamislila poroko!«
***
Tri ure in veliko Sandrinih vzklikov zadovoljstva pozneje so se dogovorili o najpomembnejših poudarkih poroke. »Beno bo zagotovo navdušen,« se je hihitala bodoča nevesta.
Med pogovorom je Adrijan čedalje pogosteje podarjal Jasmini dolge poglede. Začutila je, da njeno srce ob vsakem srečanju z njegovimi očmi divje poskoči. In ob slovesu je več kot pomenljivo dolgo zadržal njeno roko v svoji. Zavzdihnila je – ta moški se ji je zdel iz minute v minuto popolnejši in čudil se je, da ga je pred 15 leti lahko prezrla …
***
Naslednji dan je že zelo zgodaj zazvonil njen telefon. Bil je Adrijan! »Živijo,« je rekel veselo, »s tabo bi se rad pogovoril še o nekaj podrobnostih poroke. Sandra me je prosila, če to lahko opravim namesto nje … Imaš danes čas?«
Jasmina je zajela sapo: »Seveda! Čez eno uro pri meni v pisarni?«
Ko ji je pozneje sedel nasproti, je imela kar težavo, kako ostati zbrana; postajala je čedalje bolj živčna. Končno ni več zdržala in ga je vprašala: »Ti je prav, da organiziram poroko za tvojega brata?«
Začudeno jo je pogledal: »Seveda! Prepričan sem, da ni boljšega organizatorja od tebe, sicer te ne bi priporočil Sandri!«
Jasmina ga je nejeverno pogledala: »Ti si me priporočil?«
»Ja, sodelavec, ki se je pred kratkim poročil, mi je navdušeno govoril o tvojem podjetju … poleg tega sem te hotel spet videti.«
Ob njegovih zadnjih besedah jo je zajela rahla rdečica. »Kaj pa na vse to pravi Beno?«
Adrijan jo je prijateljsko potrepljal po ramenih: »Ah, preprosto je vesel … In to z vama je tako in tako že lanski sneg.«
»Imaš prav,« je dejala.
***
Prišel je dan poroke. Vse je teklo kot po maslu in z njenim delom bodo prav gotovo lahko zadovoljni. Jasmina je stala v kotu in opazovala zadovoljne goste. Doslej se ji je celo uspelo povsem izogniti Benu. A njuno srečanje je bilo neizogibno, to je vedela. Pravzaprav je Sandra že v naslednjem trenutki pristopila k njej z Benom pod roko in mu jo predstavila: »To je organizatorka najine poroke!«
Jasmina se je prisilila k nedolžnemu nasmešku in mu stisnila roko: »Vse čestitke, gospod Kolman.«
Beno je pokimal in ji povsem nezlagano vrnil nasmešek.
Jasmina ni mogla verjeti. Kot je kazalo, je Beno sploh ni prepoznal! In tudi sama ob pogledu nanj ni čutila nič – absolutno nič!
Nato se je obrnila in se zagledala v modre Adrijanove oči. Zdaj ji je srce zaigralo.
»Si za naslednji ples?«
Lahko je le pokimala.
Na poti na plesišče ji je zašepetal: »Že pred leti sem bil čisto zaljubljen vate!«
Nejeverno ga je pogledala: »Pa danes?»
Prijel jo je za roko: »Danes te ljubim!«
Začutila je na tisoče metuljev v trebuhu. Nežno ga je objela in mu zašepetala: »Tudi jaz tebe!« Nato ga je v zadregi vprašala: »Kakšna se ti zdi poroka?«
Tesno jo je objel: »Prekrasna! Ampak najina bo še lepša!«