Kritično si je ogledovala svoj obraz v velikem stenskem ogledalu. Rahlo se je nasmehnila svoji podobi in bila s svojim videzom povsem zadovoljna. Videlo se je sicer, da ni več mladenka dvajsetih let, toda nihče, ki je ni poznal, ji ne bi nikoli prisodil dejanskih let. Vsakdo jih je povedal kakih sedem, osem manj, v resnici pa jih je bilo enainštirideset. Gubic na obrazu na srečo ni bilo od nikjer. Vedela je, da to ni posledica kakih krem, ker jih ni uporabljala, temveč je to pozitivna posledica srečnega zakonskega življenja. Z Rihardom sta se imela resnično rada. Hkrati pa sta bila zelo navezana tudi na edinko Karmen, ki je že bila študentka. Tudi njuna študentka je oboževala tako očeta kot mami. Kaj bi hotela še več?
Zdrznila se je, ko je v ogledalu zagledala Riharda. Objel jo je in jo pobožal po temnorjavih, dolgih in nikoli barvanih laseh.
»Kmalu bom osivela. Ali me boš še imel rad?« je tiho spregovorila. »Jasno, Polona, da te bom imel rad celo življenje. Ampak zakaj te je prav sedajle popadla ideja o sivih laseh. Nikjer nobenega lasu te barve, ti pa takole žalostna?!« jo je še močneje objel.
»Ker sem v menopavzi in zato sklepam, da se bom kmalu začela starati!« je še tiše pristavila in se ga oklenila kot rešilne bilke.
»Po čem pa sklepaš, da si v menopavzi?« ga je stvar začela zabavati.
»Ker sem izgubila menstruacijo,« je govorila, a Rihard jo ni več poslušal. Kot alarmna lučka mu je v glavi svetila misel: Mogoče bova pa še enkrat starša?
»Da nisi noseča? Mogoče bi morala narediti test,« je bil previden.
Takoj je vzkipela: »Jaz? Na stara leta pa noseča! V vseh prejšnjih letih se nama ni nikoli 'ponesrečilo', še celo takrat ne, ko sva upala, da se bo, pa misliš, da je bilo zdaj kaj!«
Toda Rihard ni več mislil, iz dneva v dan je bi namreč bolj prepričan, da bodo spet zibali. Vsak dan je ženi tiščal v roke test za ugotavljanje nosečnosti, a ga je znova in znova v smehu zavračala. Tako sta minila še dva tedna.
Nekega dne pa je odločno stopil pred njo: »Polona, zdaj pa dosti smeha in teh igric!«
»Ja, res je! Ti se greš igrice s to smešno igračko,« se je hahljala kot majhen otrok in kazala na test.
Rihard bi jo najrajši objel, jo poljubil in ji še stokrat povedal, da jo ljubi, a je moral ostati resen. Treba je bilo razjasniti to »skrivnost«!
»Če me imaš vsaj malo rada, potem boš opravila tale test,« je resno dejal.
»Kako moreš posumiti, da te nimam, saj ja veš, da te bolj sploh ne bi mogla imeti. Testa pa vseeno ne bom delala. Lahko pa sodelujem, rezultate pa kar sam proučuj,« se je hkrati jezila in se smejala.
Tudi to je nekaj, si je mislil in se takoj strinjal. Test sta torej pomočila v njen urin, nato pa je Polona odskakljala v kuhinjo in brila norca iz moža. Potem pa se ji je zazdelo, da ga nekam dolgo ni iz kopalnice, zato je previdno, a vendar dovolj glasno za šalo zavpila: »Kako je, očka?!«
»Očka je imel vseskozi prav!« je dobila razločen odgovor. V njem je zaznala resnost, zato sta se ji od strahu skrčila želodec in trebuh, njene noge pa so v hipu postale tako tresoče se kot žolca ali puding. Nekako ji je uspelo pridrsati do moža. Naslonjen ob steno je smehljaje zrl v test. Ihtavo mu ga je izpulila iz rok, se za trenutek zazrla v dve modri črtici – dokaz, da v njej raste novo življenje –, potem pa se sesedla na tla. Bridko je zajokala. Spoprijeti se je morala s kruto resničnostjo, sedanjostjo in še bolj kruto prihodnostjo. Vsaj tako je ona doživljala te trenutke. Kaj naj s še enim otrokom pri teh letih! Bo sploh sposobna poslušati otroški jok? Ga bo sposobna naučiti hoditi, jesti, govoriti? Kaj bo rekla Karmen? Da se je njenim staršem utrgalo na stara leta? Kaj pa, če rodi mrtvega otroka? Vse to in še več ji je švigalo kot strele skozi možgane. Potem pa ji je vendarle uspelo spraviti nekaj iz sebe: »Čisto prestara sem za materinstvo. Ves svet se mi bo smejal, vsi mi bodo privoščili to 'nesrečo'!«
Tedaj je začutila Rihardov močan objem.
»Ne bodi smešna, ljubica moja najdražja. Rojstvo otroka ni nesreča, pač pa največja sreča, četudi ni 'načrtovan'. In v vsem tem ne boš sama. Trije bomo skrbeli za novega člana. Prepričan sem, da bo tudi Karmen vesela, da končno po dvajsetih letih pretrga sloves edinke. Polona, ljubim te in tudi našega dojenčka bom ljubil. In sploh nisi prestara za materinstvo, v današnjih časih sploh ne. Malo za šalo pa naj te spomnim, da sem nekaj let mlajši od tebe in da bo otročiček imel mladega očka. Če že ti hočeš biti stara, haha.«
Potem jo je začel poljubljati in ji brisati debele solze. Dobro jo je poznal, zato je vedel, da se bo v malčka zaljubila, še preden ga bo rodila.

Čez štiri leta:
Polona in Rihard sta se z roko v roki sprehajala ob Blejskem jezeru. Vsake toliko časa sta se ustavila, se poljubila ali pa samo objela. Na Bled sta prišla sama. Sploh sta pa tudi sicer večkrat šla kam sama, saj sta se Karmen in Matevž ponudila, da bosta pazila na malega Izaka.
»Izak je pravi srček. In kamor koli ga peljeva, vsi mislijo, da sva midva njegova starša. Nobenemu še na misel ne pride, da bi bil Izak lahko moj bratec,« je že večkrat povedala Karmen.
Tega dne pa je svoje dodal še Matevž, njen fant: »Poleg tega pa lahko vadiva starševski vlogi, saj sva počasi začela razmišljati, da ne bi bilo slabo, da bi čez kako leto, dve tudi midva poskrbela za naraščaj.«
Ob teh besedah je Karmen pred vsemi poljubil kot se za fanta, ki ima dekle iz srca rad, spodobi.
Polona je o vsem tem premišljevala še na Bledu. Objela je moža okoli pasu in dejala: »Veš, tako sem srečna, ko vidim, da ima nekdo neskončno rad najino 'punčko'.«
»No, in komu se lahko zahvališ, da sta se Karmen in Matevž sploh spoznala?!« je on v smehu navrgel.
Dobro je vedela! Malemu Izaku, v katerega so bili vsi kar malce zagledani, še najbolj pa njegova mami.
Zdaj je glasno komentirala: »Ja, vem! Mojemu sinku, o katerem sem rekla ...«
Potem sta smeje se oba dokončala: »... da je nesreča! V resnici je pa sreča!«
In Polona je še kar govorila: »Če ne bi bilo Izaka, Karmen ne bi odšla z njim v park, tam pa ne bi srečala Matevža, kamor je pripeljal svojega nečaka. In zdaj tudi ona, tako kot jaz, ve, kaj je to prava ljubezen ...«
Najbrž bi še govorila, pa ji je Rihard to preprečil s poljubom.