»Je še kaj naročil?« je vprašala Angelika, si snela čepico s ščitnikom in si obrisala potno čelo. Ni bilo ravno najbolj prijetno v visoki temperaturi kolesariti skozi razbeljeno mesto, a Angelika si je želela, da bi poleti lahko delala v cvetličarni, saj bo kmalu končala šolanje za krajinsko arhitektko, to delo pa ji je bilo pisano na kožo.
»Ne,« je odvrnil Janez, direktor cvetličarne. »Danes si lahko vzamete prosto.« V tistem hipu pa je v trgovino vstopil moški, z mešanico odločnosti in zbeganosti na obrazu, ki jo je Angelika že dobro spoznala. Še eden tistih, je pomislila. Sveže zaljubljen z željo, da bi svojo izvoljenko obdaroval z rožami, vendar se mu niti sanjalo ni, katere naj izbere. S kotičkom oči ga je opazovala in se zalotila pri želji, kako lepo bi bilo, da bi šopek vrtnic dobila tudi sama. Vedela je, da bo na koncu vendarle kupil vrtnice.
Bil je visok, gotovo vsaj dve glavi višji od nje, z očmi modrimi kot … vijolice, je ugotavljala Angelika.
»Kako, prosim?« zdrznila se je, ko jo je direktor močno potrepljal po ramenih.
»Ali sanjate, Angelika? Rekel sem, da boste očitno morali postreči še eno stranko.«
»Angelika?« Kupec se je nasmehnil. »Kako lepo ime. V latinščini ima kar dva pomena. Angel in botanik, kajne?«
Pokimala je, začarana od njegovega nasmeha, njegovih oči. »To je popolno naključje.«
»Zanimivo. Verjamete torej v naključja, in ne v moč usode?«
»No ja, jaz …« Nenadoma se ji je zdelo težko izreči jasen stavek. Nervozno si je zatlačila roke v žepe hlač in si želela, da bi zjutraj namesto njih raje oblekla lahko oblekico. Kako trapasto, saj v omari sploh ni imela nobene.
Zdaj se je zasmejal on in bil pri tem videti kot mladenič, s katerim bi lahko tekala čez travnik k potoku in vanj metala prodnike.
»Želim vam veliko uspeha, rožica Angelika,« je dejal, pokimal Janezu in zapustil trgovino. Travnik, potok in prodniki so se razblinili v prah.
 
»Ah, zame?« Franja je prijela šopek vrtnic brez posebnega navdušenja. Angelika je morala pred vrati zvoniti polnih pet minut, preden ji je dolgonoga plavolaska sploh odprla vrata. Bila je lepa kot kraljična in živela je v najboljši mestni četrti. Zakaj na tem svetu ni malo več pravičnosti, je ob tem razmišljala Angelika.
»Kako prijazno … od Alvina.«
Prijazno? Angeliki se je gesta profesorja Alvina Paulsena – mladeniča, ki je bil pred 15 minutami v cvetličarni in jo je popolnoma začaral – zdela veliko več kot le prijazna. Očitno je bil redna Janezova stranka, saj je njen direktor natanko vedel, kakšne rože je treba dostaviti in komu.
»Najlepša hvala.« Franja ji je iz rok vzela šopek in zaprla vrata. Angelika ni za dostavo dobila nič napitnine, vendar je bilo še bolje tako. Od te nehvaležne dame je niti ne bi vzela. Po drugi strani se ji je kljub temu želela malo maščevati – utrnila se ji je res dobra zamisel.
 
»Ja, prosim?« Alvin je stal pred njo, še ves zaspan, z razmršenimi lasmi in veliko lepši, kot je bil pred tremi dnevi v trgovini.
»Dostava za vas, profesor.« Angelika je nervozno stegnila roko.
»Kaj je to?«
»Šopek rož.«
»Hm, nekam majhen je, kajne?«
»To so travniške cvetlice. Trgamo jih le ob posebnih priložnostih. Za otroške rojstne dneve, včasih tudi za pogrebe.«
»Zanimivo. Na srečo se počutim še zelo živega.«
Angelika je stisnila ustnice, da ji ne bi ušla še kakšna neumnost. Prekleto! Ta moški jo res vsakič spravi v zadrego!
»Zelo ljubko. Zraven so tudi ivanjščice. Kaj so pa tele?«
»Modre vijolice, ki se ujemajo z vašimi oč … Auč!«
Angelika je previdno preverila, ali je njej jezik še cel. Bolečina ob ugrizu jo je skelela do kosti, vendar se v tistem trenutku ni znala drugače ustaviti. Na srečo se je profesor bolj ukvarjal s šopkom, raziskoval je ovojni papir in jo navsezadnje vprašal: »Ni zraven nobene vizitke?«
»Žal mi je. V naročilu je ni bilo.«
»Razumem. Potem pa najlepša hvala, Angelika.«
Sreča se je razlila po njenem srcu. Še vedno je vedel, kako ji je ime! To je bilo zanesljivo dobro znamenje! Ko se je obrnila, da bi odšla, ga je razločno slišala mrmrati: »Tega Franji res ne bi pripisal …«
To jo je razjezilo in na kolesu je tako vneto pritiskala na pedale, da sta pešca prestrašeno skočila vstran.
 
»Že spet?« Tokrat je bil profesor oblečen v večerno obleko. Zdel se ji je fantastičen, eleganten, močan – sanjski. Najraje bi ga objela, vendar si je drznila le dvigniti roko in mu izročiti šopek.
»Opravljam le svojo službo.«
»Od gospe Franje gotovo niso. Zadnjič je bilo res neprijetno, ko sem se ji zahvaljeval za popek, ki ga ni nikoli poslala.«
Angelika je znova skomignila z rameni, se obrnila na petah in odšla. Pozneje, v svoji majhni mansardi, je spila dva kozarca cenenega rdečega vina in si prisegla, da nikoli več ne bo pomislila na modre oči lepega profesorja. Nikoli več!
 
»Poglej no, cvetlična kraljica Angelika.« Danes je bil Alvin oblečen športno, v razpeti srajci, kavbojkah, tekaških čevljih. Kar pojedla bi ga, je razmišljala Angelika, in njena roka z novim šopkom rož je rahlo drhtela.
»Predvidevam, da spet ni vizitke?«
»Ne.«
»Zelo skrivnostno, se vam ne zdi?«
»Hm.«
»Vstopite, prosim za trenutek k meni.«
Angelika je oklevala, nato je vstopila v stanovanje. Sodobna, zračna dnevna soba, veliko kroma, bele zofe, kamin. Zdaj je bila na cilju svojih sanj, v hiši Alvina Paulsena – in nenadoma si je želela le stran. V to hišo se je bolj podala dolgonoga in svetlolasa Franja. Ne pa skromna Angelika iz soseske z majhnimi stanovanji.
»Žal mi je,« je rekla hitro. »Moram naprej.«
»Počakajte! Angelika! Samo hip.«
Vendar je bila že zunaj, skočila je na svoje kolo in zbežala od moškega svojih trapastih sanj.
 
Večer ni prinesel ohladitve v mansardi, čeprav je Angelika na stežaj odprla vsa tri majhna okna. Zdrznila se je, ko je pri vratih pozvonilo.
Najprej je pred vrati videla le velik šopek rož. Sončnice, nageljne, dalije, vrtnice, orhideje – zvrtelo se ji je. Nato se je pokazala še Alvinova glava.
»Nisem se mogel odločiti le za eno vrsto,« je rekel veselo. »Pa sem od vsake sorte vzel po eno.«
»In kateri cvetličar vam jih je tako nespretno zavil?«
»Vašemu direktorju nisem dal nobene izbire. Poleg tega sem mu toliko časa grozil, dokler mi ni povedal vašega naslova.«
Angelika se je zasmejala in tudi Alvin je bil nenadoma zelo zadovoljen s svojim cvetličnim izborom.
»Lahko vstopim?«
»Raje ne. Živim zelo skromno.«
»Nesmisel. V mojem študentskem stanovanju tudi ni bilo nič drugače.« Naredil je dva koraka naprej, velikanski šopek se je krivil med njima in zdaj ga je v prešo dokončno stisnila Angelika, ko si je drznila objeti in poljubiti svojega obiskovalca.
»Jutri,« je dejala po trenutku tišine, »jutri bi šla rada s teboj na podeželje.«
»Kakor želiš, ljuba Angelika. Ampak zakaj?«
»Rada bi s tabo tekla čez travnik do potoka in vanj metala kamenčke.«
»Zveni zabavno,« je zašepetal Alvin in jo spet strastno poljubil.