»Ločitev?« je ponovila Silvija zgroženo. »Ločila se boš?« Komaj je lahko verjela, kar ji je povedala prijateljica Lilija – sumila je, da jo mož Tim vara in da se bo zato ločila. »Ampak saj sploh še nisi prepričana, ali res skače čez plot …«
Lilija je skomignila z rameni: »Prej ali slej bi se moje domneve izkazale za resnične. Najin zakon je star. Iztrošen. Najino življenje že dolgo ne teče po istih tirnicah. Kako tudi? Otroci so skoraj odrasli, vsak ima svojo službo – kaj sploh še ostane?«
»Vajina ljubezen!« je vzkliknila Silvija. »Moj Bog, saj si že od mature nora nanj – in on nate. To se ne more končati kar čez noč?!«
Lilija jo je opazovala napol nežno, napol porogljivo. »Ti si nepoboljšljiva romantičarka, Silvija. Nič ne traja večno. Zdaj ima vse svoj čas uporabe, tudi zakonska zveza. In najin je pravkar potekel.«
»Nesmisel,« je takoj protestirala Silvija. »Ralf in jaz sva poročena skoraj toliko časa kot vidva, pa je najin zakon čisto O. K.«
»Si prepričana?« jo je Lilija vprašala grenko.
Silvija se je prestrašila do kosti. »Kaj misliš s tem?«
»Nič, prav nič,« jo je Lilija takoj pomirila. »Oprosti mi, da tako govorim.«
Silvija je pokimala – vendar se je na poti domov spraševala, ali Lilija morda ni imela prav. Tudi v njenem zakonu je bil čas rožnatih oblačkov mimo. Še vedno je ljubila Ralfa in tudi on ji je vračal čustva. Ni verjela, da bi jo varal. Kljub temu se je v njun zakon naselila rutina. Skrbela sta za otroke in vsak svojo službo. Veliko časa za intimne trenutke v dvoje ni bilo na voljo.
Vendar, saj je to normalno! Tudi pri njenih starših ni bilo nič drugače: poročena sta bila že več kot 40 let in še zdaj je oče mami vsak teden kupil tri rdeče vrtnice.
Silvija je obstala. Kdaj je njej Ralf pravzaprav nazadnje prinesel rože? Kdaj jo je zadnjič poljubil v temi sredi kinodvorane? In ona? Koliko časa je od tega, ko mu je v denarnico podtaknila mini ljubezensko sporočilce? Kdaj ga je nazadnje presenetila z romantično večerjo ob svečah?
Njeno srce je utripalo hitro in močno. Sveta nebesa – Lilija je imela prav: njen zakon je bil na najboljši poti v pogubo! Ampak to se ne sme zgoditi – nekaj mora storiti, in to zelo hitro. Ampak kaj?
Globoko zatopljena v svoje misli je nadaljevala pot. Že po nekaj korakih pa se je začela smehljati in še bolj pospešila hojo. Doma je takoj stekla k telefonu. Po kratkem pogovoru je slušalko odložila nadvse zadovoljna in sijoča. Vtipkala je še drugo številko …
»Mama, boš lahko konec tedna poskrbela za otroke?« je prosila Silvija svojo mamo. »Z Ralfom nekaj načrtujeva.«
»Seveda,« se je takoj strinjala njena mama. In tako je bila pot odprta. Silvija je na hitro razmislila, izmaknila v hčerini sobi rožnat list papirja, ga poškropila s parfumom in napisala nanj s čitljivimi črkami: Kdor ljubi pustolovščino, jo bo ta konec tedna našel v Nici. Soba je rezervirana in skrivnostna neznanka hrepeneče čaka, da te spozna …
Navihano smehljajoča je prepognila papir in ga dala v prav tako rožnato kuverto. Z mislimi pa je bila že daleč naprej. Z Ralfom sta se spoznala na počitnicah. V majhnem penzionu v Nici sta prvič preživela skupaj noč. Se je Ralf sploh še spominjal tega?
Pozno zvečer je vtihotapila pisemce v njegovo aktovko. Naslednji dan popoldne je odhitela po nakupih, omislila si je novo erotično spodnje perilo in bikini kopalke, ki jih je skrivaj potem zložila v kovček. Ko je Ralf prišel domov, mu je povedala novico, da jo je Lilija konec tedna povabila na izlet.
»Za tri dni. Otroke bo prevzela moja mama. Nekaj hrane lahko skuham vnaprej, za vsak slučaj, če boš …«
Ralfove oči so se zasvetile. »Ni treba,« jo je prekinil. »Tudi jaz moram na poslovno pot!«
»Ah, ti revček. Kako v službi najdejo vedno prav tebe …« je glasno govorila Silvija, v mislih pa je bila nadvse zadovoljna, da je sodeloval v njeni igri.
Ralf je globoko zavzdihnil. »No, ja, saj bom preživel …«
 
V petek zvečer je Silvija z razbijajočim srcem čakala na vogalu penziona, se usedla na bližnjo klop in nekaj časa slepo strmela v časopis. Ko so se vrata odprla, je malo više dvignila papir in se pretvarjala, da nič ne vidi. Tudi prišlec je ni opazil, temveč je na recepciji prosil za ključ svoje sobe.
»Imam rezervirano.«
»Res je,« je pokimal receptor. »Soba 17, gospod Koler, takoj levo poleg dvigala.«
Šele zdaj se je Silvija dvignila in vstopila v penzion. »Kje lahko človek tukaj dobro večerja?« se je pozanimala. Preden ji je receptorju uspelo odgovoriti, se je Ralf že obrnil.
»V Chez Louis – če imate radi ribe. Tam imajo tudi odlično morsko solato in najboljše škampe na svetu. Tudi sam sem nameraval iti tja.« V njegovih oče je bil tako prijeten smehljaj, da je Silvijino srce kar poskočilo. Kako dobro je bil videti in kako neverjetno šarmanten je! Nasmehnila se je in se s svojim možem spustila v razburljivo spogledovanje.
»Prav rada se pridružim,« je rekla tiho.
Malo pozneje sta skupaj stopila iz penziona in se sprehodila po promenadi ob morju. V restavraciji sta sedla za prijetno leseno mizo, naročila škampe, pila vino in obujala spomine o njunem skupnem življenju …
Kmalu po polnoči sta se počasi vračala proti prenočišču. Tokrat je Ralf Silvijo objel čez ramena. »Bi morda še kaj popil. V svoji sobi imam mini bar,« ga je Silvija vprašala, preden sta poklicala dvigalo.
Ralf se je nasmehnil: »V normalnih okoliščinah bi odklonil, saj sem srečno poročen. Ampak ti … ti si res nekaj posebnega!« Nato jo je v temnem hodniku penziona poljubil, kot takrat, ko sta bila prvič tam. In kot prvič je Silvija čutila, kako so njena kolena postajala čedalje šibkejša.