»Imaš popoldne čas za kavo?« je Valerija vprašala svojo sodelavko Tino, s katero sta postajali tudi prijateljici.Kljub temu da je bilo med njima dvanajst let razlike, sta se odlično ujeli. Tina je z veseljem sprejela povabilo. Valerijino prijateljstvo ji je, odkar je razčistila s preteklostjo in si v drugem kraju poiskala novo službo in novo stanovanje, res veliko pomenilo. Spoznali sta se pred nekaj meseci; tistega dne, ko se je Tina kot diplomirana ekonomistka zaposlila v podjetju, v katerem je Valerija delala že skoraj petnajst let. Obe sta bili samski. Razlika je bila le v tem, da je bila Valerija ločena in je imela odraslega sina, Tina pa ni imela otrok in še ni bila poročena. Je pa zato imela za seboj dve dolgoletni zvezi, ki sta se obe klavrno končali. Sicer pa z Valerijo doslej o kakih globokih osebnih zadevah še nista razpravljali; povezovala sta ju veselje do življenja in optimizem, imeli sta podobne življenjske nazore in prepričanje. Tisto popoldne sta lagodno sedeli na terasi kavarne v starem delu mesta. Obraz sta nastavljali sončnim žarkom, ki so bili kljub pozni jeseni še prijetno topli. Tina se je tako dobro počutila, da je imela na obrazu ves čas nasmešek, oči pa sanjavo priprte. Ko jih je v nekem trenutku odprla, je hkrati na široko razprla tudi usta. Obenem je začutila, da ji je srce začelo hitreje biti in da se je spremenil ritem njenega dihanja, v trebuhu jo je začelo prijetno zategovati in mišice na njenih stegnih so se napele. Napetost se je prijetno širila proti njenemu mednožju. In vse to samo zaradi tega, kar so ugledale njene oči! To seveda ni bilo kar nekaj, bil je – nekdo. Nekdo, v katerega se je zaljubila na prvi pogled. Bil je moški, za katerega je presodila, da je mlajši od nje. Zavedala se je, da ima povprečno postavo, a jo je kljub temu privlačil bolj kot magnet. Bolj ko se je približeval, bolj je ugotavljala, da je nekaj posebnega. Ko se jima je že zelo približal, se je njegov obraz razpotegnil v en sam nasmešek. Razširil je roke in zavpil: »Ojla, mami!«Še preden je Tina dojela, kaj se dogaja, je Valerija skočila pokonci: »Simon!«Končno je Simon prispel do njune mize, Valerija pa ju je predstavila. Tina je bila ob misli, da se je na vrat na nos zaljubila v prijateljičinega sina, nemalo presenečena – pa vendarle vsa zasanjana in v oblakih.Simon se je ob dotiku Tinine nežne roke in ob njenem pogledu povsem zmedel. Kot bi ga stresala nekakšna omotica. Kot bi se vanj naselila silno vznemirljiva energija. Zavedal se je, da se mu to dogaja le, kadar se zaljubi ...Sam pri sebi je pomislil: »Ta je prava zame!«Ko je čez pol ure odhajal od njune mize nazaj v službo, je razmišljal, da ne ve tako rekoč ničesar o sanjskem bitju, ki sliši na ime Tina. Kljub temu je še vedno čutil, da je ona tista, s katero bi želel preživeti svoje življenje.Tina je končno vprašala Valerijo: »Nikoli mi nisi povedala, da imaš sina, starega že trideset let! Mislila sem, da jih ima tam okoli dvajset. No, vsaj glede na to, da tebi manjka še nekaj let do abrahama, si ne bi mislila ...«Valerija jo je smeje se prekinila: »Seveda, saj nisi mogla misliti drugače. Se pač nikoli nisva pogovarjali o tem. Res je, skoraj otrok sem še bila, ko sem rodila Simona. Imela sem dobrih sedemnajst let in njegovega očeta sem le bežno poznala. Imela sva kratko razmerje na nekih davnih zimskih počitnicah. Nikoli ni izvedel, da ima otroka. Sploh sem pa tudi sama šele čez tri mesece dojela, da bom mati. Groza me je bilo povedati svojim staršem, a sem morala – in bila ob tem prijetno presenečena. Oče in mama sta bila vsa vesela, da bosta dobila vnuka. Priznala sta mi, da sta se silno dolgo trudila, da ne bi bila edinka, a sta nekaj let pred tem dokončno vrgla puško v koruzo. Pozneje sta mi zelo pomagala, da sem kljub dojenčku dokončala srednjo šolo in nato celo diplomirala iz ekonomije. Ko sem se potem pri šestindvajsetih poročila z Matejem, je sprva kazalo, da bo lepo sprejel Simona, a sem se zmotila. Kmalu je namreč prišel z idejo na dan: midva naj bi imela še enega otroka, Simon pa naj bi živel pri mojih starših. Tako sem bila šokirana, da nisem mogla o tem niti razpravljati, saj se mi je zdelo to čista norost. Vložila sem zahtevek za ločitev. Potem sva s Simonom dolga leta živela sama. Pred tremi leti pa se je Simon odselil v svoje stanovanje, ki si ga je ustvaril v hiši mojih staršev, jaz pa sem ostala v svojem stanovanju. Simona imam zelo rada in mu želim, da bi po vseh nesrečnih zvezah končno našel tisto pravo ljubezen.«Potem je Valerija svoji mladi prijateljici veselo pomežiknila in dodala: »Recimo tebe! Zdita se mi kot ustvarjena drug za drugega. In kar priznaj, da ti je všeč! Videla sem vaju. Oba sem vaju videla, kako sta se gledala.«Tina ni zanikala, je pa glasno izrekla svoj pomislek: »Ne vem, kako bi tvoj sin sprejel dejstvo, da sem pet let starejša od njega.«»Verjemi, da sem ga vzgajala tako, da mu nisem vcepljala neumnih kompleksov, stereotipov in predsodkov!« je izstrelila Valerija. Potem sta se obe prešerno zasmejali. Tina zato, ker je od tistega dne videla svet v čudovito pisanih in iskrečih se barvah. Valerija pa zato, ker je dve osebi, ki ji pomenita zelo veliko, videla srečni in zaljubljeni. Natanko čez leto dni:Na mizi v Valerijini pisarni je bilo vse polno sladkih dobrot ter nekaj buteljk šampanjca. Valerija je vsa srečna spregovorila sodelavcem, ki so se zbrali v njeni pisarni: »Dovolite, kolegi in kolegice, da vam zaupam nekaj veselih novic. Prva je, da bom čez šest mesecev postala babica. Druga je ta, da bo tudi naša Tina čez pol leta postala mamica. Naslednja novica je, da bom čez mesec dni dobila snaho. Zadnja pa se spet tiče Tine – čez mesec dni se bo poročila. Na zdravje!«Ljudje so nazdravili in nasmejani pogledovali od Valerije k Tini ter jima spodbudno kimali, ne da bi pri tem vse novice med seboj povezali. Še na misel jim ni prišlo, da bi utegnile biti novičke prepletene ...To so dojeli šele čez dolgih deset minut, ko sta se Valerija in Tina srečni objeli.
|
Vaše rubrike 
