Špela je dvignila glavo. Spet je slišala lajanje psa, čeprav je vedela, da nihče od sosedov nima pasjega ljubljenčka. Lajanje je prihajalo od blizu, zato se je odločila še enkrat preveriti. Odtrgala se je od svojega dela na vrtu in obkrožila hišo. Pred garažo je zagledala španjela s prikupnimi ušesi in malo manj prikupnim glasom. Ne blizu ne daleč ni bilo videti njegovega lastnika. Špela je uprla roke v bok: »Od kod pa ti prihajaš, če smem vprašati?«
Pes se ji je približal, sedel pred njo in jo gledal ves v pričakovanju.
»In kaj naj storim zdaj?« se je vprašala Špela.
Kot da bi bilo to povabilo, je kuža, poln veselja, stekel na njen vrt, od tam pregnal goloba in nato legel v senco pod košato drevo.
Špeli ni preostalo drugega, kot da skomigne z rameni in se vrne k svojemu delu. Vrtna vratca je pustila odprta, da bi kuža kadarkoli lahko odšel. Vendar mu je bilo očitno na njenem vrtu kar prijetno. Potem ko je malo opazoval okolico, je legel v senco in zaspal na topli travi.
»No, ti si pa veliko upaš,« je zamrmrala Špela. Vendar ni zvenelo neprijazno.
Okoli petih popoldan je končala vrtnariti in se odpravila v hišo. Španjel je takoj stekel za njo. »To pa ne bo šlo,« je rekla strogo. »Res ne moreš z menoj. Pojdi domov!«
Kuža je povesil glavo in jo žalostno pogledal. Špela je bila razorožena. Kako naj razpravlja s psom? Končno je popustila. »No prav, ampak to velja samo za danes. Jutri bova poiskala tvojega lastnika.«
Pes je veselo zabevskal in stekel pred njo v hišo. V njej je Špela živela sama, potem ko je pred kratkim končala dolgoletno ljubezensko zvezo. Odtlej ni spoznala nikogar, ki bi ji nadomestil manjkajočega partnerja. Seveda se je v tem času srečevala s svojimi prijateljicami, s katerimi je skupaj hodila po nakupih ali igrala tenis – pravzaprav ni bila osamljena, kljub temu pa je pogrešala nekoga ob sebi.
Medtem ko je pripravljala večerjo, je njen novi prijatelj ležal pri njenih nogah in jo pozorno opazoval.
»Tudi ti si najbrž lačen,« je prešinilo Špelo. Seveda ni imela pri roki nobene pasje hrane, imela pa je malo klobase, ki jo je zmešala z nekaj koščki kruha. Z volčjo lakoto je kuža pojedel vse, kar mu je dala.
»Klicala te bom Beni, dokler boš pri meni,« je sklenila, »saj te vendar ne morem klicati samo kuža.«
Beni je zastrigel z ušesi, kot da bi se strinjal z njenimi besedami. Špela je morala priznati, da ji je njegova družba prijala, in ko se je po poročilih odpravila spat, je Beni legel ob njeno posteljo in ponoči sem ter tja tudi glasno zasmrčal. Špela že dolgo ni spala tako dobro kot to noč. 
Naslednje jutro se je takoj po zajtrku z Benijem odpravila na pot. Obiskala sta vse okoliške trgovine in lokale in spraševala, ali kdo pogreša psa. A Benija ni poznal nihče. Tudi na policijski postaji ni bilo nobenega sporočila, da bi kdo izgubil psa.
»Hja,« je menila Špela, ko sta bila spet na ulici. »Videti je, da boš še nekaj časa pri meni.«
V trgovini za male živali je kupila povodec in v supermarketu hrano za pse. Že po nekaj dneh se je Beni pri njej počutil kot doma. In tudi Špeli se je zdelo, kot da bi bil pri njej že večno.
***
Dva tedna kasneje je zvečer nekdo potrkal na Špelina vrata. Visok rjavolas moški njenih let.
»Slišal sem, da se je k vam zatekel pes,« je rekel. »Svetlo rjavi španjel.«
»Ja, drži,« je odvrnila Špela. Požrla je slino in pri srcu jo je stisnilo. »Je to vaš pes?«
»Res je,« je rekel moški in v tistem trenutku je Beni glasno lajajoč pritekel iz hiše in skočil moškemu v naročje.
»Rolf, ti lopov! Tako me je skrbelo zate!« Zdaj se je obrnil k Špeli. »Zelo sem vesel, da ste ga našli!«
»Pravzaprav je on našel mene,« je povedala Špela. Potrudila se je, da ni zvenela preveč poklapano.
»Glavno, da je tukaj! Moje ime je Jonas,« se je predstavil moški. »Bojim se, da se je Rolf čez dan počutil nekoliko osamljen, ko sem bil v službi. Najbrž je zato sam odšel na potep. Najlepša hvala, da ste tako dolgo skrbeli zanj.«
»To mi je bilo v veselje. Beni – mislim Rolf – je prav prisrčen kosmatinec,« je dejala Špela.
Jonas je zažarel. »Kajneda? Je najboljši prijatelj, kar sem jih imel. Pridi, Rolf, greva domov!«
Rolf je navdušeno zalajal. Ko sta oba sedela v Jonasovem avtomobilu, je Špela začutila osamljenost. Rolfa oziroma Benija bo pogrešala, to je bilo jasno kot beli dan. Vesel mali štirinožec ji je zlezel pod kožo. Razveseljeval jo je čez dan, hodil z njo na sprehode in ji prikupno nagajal, medtem ko je vrtnarila.
Špela je zavzdihnila. Dovolj melanholije! Skušala se je skoncentrirati na svoje delo – doma je delala kot prevajalka –, vendar ji ni najbolje uspelo. Bilo je preveč tiho v hiši, poleg tega je bila utrujena in poklapana. Nazadnje je vzela tableto zoper glavobol in šla zgodaj spat.
Ko je naslednje jutro sedela pri zajtrku, je nenadoma pred hišo zaslišala znan lajež. Pohitela je k vratom. In res – zunaj je bil Rolf.
»Rolf, od kod pa ti?« je zaklicala. Pes je skočil k njej, nato pa mimo nje v kuhinjo in legel na svoje običajno mesto.
»Si že spet pobegnil?« je vprašala Špela strogo. »Bojim se, da boš to moral pojasniti gospodarju.«
V telefonskem imeniku je poiskala Jonasovo telefonsko številko in ga poklicala.
»Pa ne že spet! Kaj naj storim? Danes imam ves dan sestanke in bom do večera zdoma.«
»Pustite vendar Rolfa pri meni,« je Špela predlagala spontano. »Bom poskrbela zanj, dokler ne končate.«
Jonasovo olajšanje je bilo slišati tudi po telefonu. »Boste res tako zlati? Okoli osmih zvečer pridem ponj.«
Ko je Jonas končno prišel, da bi odpeljal Rolfa, ga je Špela povabila še na skodelico kave. Jonas ji je povedal, da je davčni svetovalec in da mora pogosto do večera čepeti v pisarni.
»To ni poklic, da bi lahko imel psa,« je priznal napol v smehu. »Vendar ne maram živeti sam. In boljšega partnerja, kot je Rolf, še nisem srečal – vsaj ne do sedaj. Očitno mu je dovolj mojih nadur.«
»Imam idejo,« je nenadoma rekla Špela. »Zakaj ne bi Rolfa čez dan pripeljali k meni? Potem ne bo sam, zvečer pa ga spet lahko odpeljete.«
Jonas jo je osuplo pogledal. »To bi bila idealna rešitev za Rolfa!«
Špela je zasijala. »V tem času sem se zelo navezala nanj,« je končno priznala obotavljajoče. »Postala sva dobra prijatelja.«
Hkrati sta pogledala k psu, ki se je igral na vrtu in je kot na ukaz glasno zalajal v potrditev.
Odslej je bil kosmatinec čez dan pri Špeli in ob večerih pri Jonasu. Včasih je Jonas ostal pri Špeli še na večerji, ko je prišel po psa, ali na kozarcu vina, ki sta ga popila na terasi. Počasi sta se zbližala, odkrila sta, da imata kup skupnih interesov, in ugotovila, da se odlično razumeta.
»Bi se meni in Rolfu pridružila konec tedna na izletu v hribe?« je Jonas nekega večera vprašal Špelo. »Rolf bo zagotovo vesel, da te bo imel ob sebi. Jaz pa tudi.« je dodal in jo nežno prijel za roko.
Špela je v nasmehu položila svojo roko na njegovo. »Z veseljem,« je odvrnila. »Nič ni lepšega, kot biti v družbi dveh najboljših prijateljev!«