»Kaj praviš na Rim?« je predlagala Sabina pri sobotnem zajtrku. Oglas za potovanje v časopisu ji je utrnil to zamisel. »Konec tedna v Rimu, sliši se odlično,« ji je prikimal njen mož.
»Potem pa kar v akcijo,« je vzkliknila Sabina. »Odhod je v petek zvečer, 26. marca, in čez tri dni bova nazaj.«
Bernard se je nasmehnil: »Tako natančno poznaš vse datume?«
»Sem pač dobro organizirana,« je odvrnila Sabina in iztrgala oglas iz časopisa. »Boš ti poskrbel za rezervacijo?«
***
»Moj sin je naznanil, da pride za materinski dan. Čeprav je šele kratek čas zaposlen v Londonu. Komaj čakam!«
Sabina je odprla vrata v sobo, v kateri sta se kolegici živahno pogovarjali. Pogovor je takoj zamrl, saj sta obe vedeli, kako alergična je bila Sabina na besedo materinski dan.
Zadnjega pol leta vsekakor. Takrat se je Sabinina hči Sara po hudem prepiru odselila od doma. In od takrat se 19-letnica niti enkrat ni oglasila pri starših.
Sabina je pozdravila veselo. »Z Bernardom sva se odločila odpotovati v Rim,« je pripovedovala.
»Praznujeta obletnico poroke?« je domnevala njena sodelavka.
»Ne, kar tako. Za konec tedna.«
»Ampak takrat vendar praznujemo materinski dan,« je pripomnila druga sodelavka, vendar se je takoj ugriznila v jezik. »Oprosti, nisem nameravala …«
»Ah, ni pomembno,« ji je Sabina vskočila v besedo, »to je le praznik za cvetličarje.«
***
Bilo je toplo, zato sta v soboto Sabina in Bernard zajtrkovala kar na balkonu. »V Rimu bo že skoraj pomlad,« se je veselila ona. »Saj si rezerviral potovanje, kajne?«
Od Bernarda, ki je ravno bral športne novice, je bilo slišati le nedoločno mrmranje.
»Če si res rezerviral, kje so potem dokazila. Nikjer jih nisem našla.«
Bernard je odložil časopis, na obrazu se mu je zrcalila slaba vest.
»Pozabil si?« je takoj vedela Sabina.
»Ja,« je mrmral, »imel sem toliko drugega dela. Ampak takoj jutri bom poskrbel za to.«
Seveda mu je bilo jasno, zakaj želi Sabina na izlet prav ta konec tedna. Tudi Bernard je trpel, ker sta z ženo izgubila vsak stik s hčerjo. Spraševal se je že, zakaj se njegova žena vede tako, kot da je to ne bi nič bolelo. A ker konec tedna takoj po materinskem dnevu ni želela ostati doma, je vedel, da rana še daleč ni zaceljena.
Po zajtrku, ko je Sabina odšla s prijateljico na tenis, je Bernardu zazvonil telefon. Skoraj ni verjel svojim ušesom – na drugi strani linije je bila njegova hči Sara.
»Kje tičiš?« je zaklical v slušalko, »kako ti gre? Kaj počneš?«
»Očka, toliko vprašanj naenkrat!« se je zasmejala. »Dobro sem. Je mama na tenisu kot navadno?«
»Ja,« je potrdil Bernard. »Zato tudi ne moreš govoriti z njo.«
»Saj tudi nočem.« Njegova hči se je zasmejala. »Moraš mi obljubiti, da mami ne boš niti črhnil o tem pogovoru.«
Bernard najprej o tem ni hotel slišati ničesar, vendar je Sara vztrajala, zato je moral že drugič to jutro obljubiti. »Zakaj pa sploh gre?«
»Presenečenje,« je dejala Lara. »Moraš mi pomagati, da se bo vse dobro izteklo.«
»Pa prav jaz?« je protestiral Bernard. »Zame bi bilo laže, da bi ti …«
»Oči, nimava toliko časa,« mu je Sara skočila v besedo. »Saj je tudi tebi do tega, da bi bila mami boljše volje, kajne?«
Seveda se je Bernard strinjal, zato je popustil. A šele po pogovoru je ugotovil, v katerem grmu tiči zajec – obema je obljubil, vendar obojega ni bilo mogoče uresničiti.
»Poglej, prosim, najin konec tedna v Rimu!« naslednji večer je pred Sabino razprostrl prospekte iz potovalne agencije.
»Saj to je kot palača!« je bila presenečena ona. A na srečo je bila z mislimi popolnoma drugje. »Za takšen prestiž bom potrebovala ustrezno obleko in ujemajoče se čevlje,« je menila.
Bernardu pa je po glavi rojilo samo to, da se očitno dogodki odvijajo po načrtu.
V petek, na dan, ko naj bi se začelo potovanje, se je moral spremeniti v pravega igralca. Zgodaj dopoldne je ženo poklical iz svoje pisarne.
»Že pakiram!« je zadovoljno zaklicala v slušalko. »Kdaj prideš domov?«
»Saj se ne mudi tako zelo,« je začel, »polet je prestavljen.«
»Ne verjamem,« je bila odločna Sabina.
»Žal. V agenciji so nama ponudili zamenjavo za nedeljski polet – prvi razred. Sem že govoril s svojim direktorjem in si do četrtka lahko vzamem prosto.« Sabina je imela tako ali tako ves teden dopust.
»No, prav,« je na Bernardovo olajšanje končno privolila. »Potem lahko greva za uvod danes zvečer v najino priljubljeno italijansko restavracijo …«
Petkov večer je potekal mirno, za v soboto pa je Bernard predlagal kratek izlet. Sabina se je strinjala, vendar se je med vožnjo Bernard vedel nekam sumljivo, poleg tega je večkrat zašel s prave poti.
»Kaj imaš za bregom?« je končno vprašala.
»Prav nič,« ji je zagotovil. »To je predpotovalna mrzlica.«
»Ja, jutri ob tem času bova že pila ekspreso v Rimu,« je sanjarila. »Tudi jaz komaj čakam.«
***
V noči na nedeljo je Bernard slabo spal. Ko se je zbudil ob pol šestih, je Sabina že brkljala v kuhinji. Upam, da bo šlo vse po načrtu, mu je rojilo po glavi. Bo Sara točna? Ob sedmih bo Sabina vsekakor hotela na letališče.
A se je zmotil. Že pol ure pred sedmo je bila Sabina pripravljena. Kaj zdaj? Pred sedmo Sare ni bilo mogoče pričakovati. Bernard se ni mogel spomniti nič drugega, kot da je med oblačenjem odtrgal gumb s svoje srajce. »Ojej, moja najljubša srajca,« se je pritožil. »Saj imava še čas, ga bom prišil.«
»Bom jaz,« je odločila Sabina. »Bom hitreje opravila.« Upam, da ne prehitro, je razmišljal on.
Nato je njegov mobilni telefon končno trikrat zazvonil – kot sta se dogovorila.
»Zdaj lahko oblečeš srajco,« ga je priganjala Sabina. »No, daj že, da odrineva.«
»Ja,« ji je pritrdil.
Sabina je bila nekoliko začudena nad zvenom njegovega glasu. A zdaj je hotela le eno – iz hiše, preden vse zajame praznično razpoloženje materinskega dneva, ki so ga imeli navado praznovati v nedeljo po uradnem datumu. Zgrabila je enega od kovčkov, odprla vhodna vrata – in zakričala. »Kaj pa je to?«
V košarici pred vrati je ležal otrok, malo starejši od polovice leta ter je s svojimi velikimi očmi gledal Sabino in Bernarda.
»Kaj se dogaja tukaj, Bernard?«
Ko je otrok začel jokati, ga je popolnoma nagonsko dvignila v naročje in ga začela tolažiti. V tem hipu se je izza vogala prikazala tudi Sara. Sabina je ob pogledu nanjo ostala brez besed, po licih so ji začele teči solze.
»Si raje mami ali babica?« jo je vprašala Lara. »Ime mu je Nikolas …«
Sabina je v hipu pozabila na Rim, po prvem presenečenju ji je odpovedal tudi glas. »To si imela za bregom! Komaj 20 in že otroka!«
Sara se je zasmejala. »Si bila ti pri meni kaj starejša?«
»Vendar sem bila poročena,« je protestirala Sabina. »Kako se boš šolala?«
»Že zdaj obiskujem fakulteto, pa tudi Nikolasov očka.« Sabina je pogoltnila slino. Njena hči se je spremenila. Postala je zrelejša.
»Kje pa je, Nikolasov očka?« je vprašala negotovo.
Zdaj se je izza vogala prikazal še on. Mladi mož, ki je Sabini takoj ugajal. Pa tudi velik šopek rož, ki ji ga je prinesel.
»Za kazen nas moraš vse povabiti na zajtrk,« se je obrnila Sabina k svojemu možu.
»Za kaj pa sem kaznovan?« je protestiral Bernard.
»Zato, ker mi nisi nič povedal. Priznaj, vse si vedel!«
Bernard ni zanikal. In Sabina mu je odpustila – s strastnim, silovitim poljubom.