Tiho zvenenje je opozorilo Sofijo, da je v trgovino vstopil kupec. Zapustila je svojo pisarno in prepoznala svojo 17-letno nečakinjo Tino, ki se je sklanjala nad rože.
»Živijo, tebe pa že dolgo nisem videla. Komu se lahko zahvalim za ta obisk?«
»Prešernu!« je bil skrivnosten odgovor mladega dekleta. »Šolska naloga. Nekaj stvari mi moraš povedati o njem.«
»Zakaj pa ravno jaz?« je vprašala Sofija. »Jaz prodajam rože, o Francetu Prešernu ne vem dosti.«
Tina je zamahnila z roko, kot da je Sofija ne bi dobro razumela. »A nisi rojena v Vrbi? No torej, Prešeren tudi. Gotovo moraš o njem vedeti več kot drugi.«
»Tina!« Sofija je nečakinji poskušala razložiti, da je med njo in Prešernom več kot 150 let razlike, vendar mlada dama o tem ni hotela nič slišati.
»Okej, bom razmislila,« je končno popustila Sofija.
»Prav, zanašam se nate.«
***
Le zakaj sem se spustila v to, je razmišljala Sofija na poti v mestno knjižnico. Zakaj Tini kratko malo ni rekla, da o Prešernu ne ve nič izvirnega, o čemer ne bi čivkali že vrabci.
»Vse Prešernove biografije so že izposojene. Žal mi je,« je pojasnila knjižničarka. In ker je bila Sofija zaradi te novice očitno videti povsem poklapana, je knjižničarka s sijočimi očmi še dodala: »Lahko pa vprašate gospoda v čitalnici. On si je sposodil večino Prešernovih knjig. Morda je katero že prebral. Piše se Merc.«
Sofija je razumela njen pogled, ko je moškega videla bolje. Bil je privlačen na prav poseben način in je izžareval samozavest, ki ji je bila takoj všeč.
»Oprostite, vidim, da se zanimate za Prešerna,« je začela pogovor. S simpatičnim nasmeškom jo je pozorno pogledal. »Nujno bi morala kaj več izvedeti o njem, o njegovem življenju.«
»Potem vam moram odstopiti eno njegovih biografij. Vendar ne bodite razočarani, če pesnik kot človek ne bo izpolnil vaših pričakovanj. Izvolite – tole se mi zdi najboljša knjiga o njem. Prosim, ne pozabite pa knjižničarke opozoriti, naj jo črta z mojega seznama izposojenih.«
Sofiji je pokimala. Gospod Merc se ji zdel nadvse šarmanten. »Ja, seveda, in hvala.«
Molče je stala še nekaj trenutkov v čitalnici, nato pa knjigo potisnila pod pazduho in odšla.
»Na svidenje,« je za njo zaklical Merc, vendar ga ni več slišala.
***
Pozno v noč se je Sofija prebijala skozi pesnikovo biografijo in si delala izpiske. List za listom je polnila s citati in opombami. Ko se je naslednji dan Tina oglasila pri njej, je bila navdušena nad zbranimi podatki. »Odlično, prav tako sem si predstavljala,« je vzkliknila in objela teto. »Stokrat hvala, zdaj bom vse to strnila v celoto z repom in glavo,« je pristavila in odnesla papirje.
Ob prebiranju Prešernove biografije je Sofija večkrat pomislila na moškega iz knjižnice in razmišljala o tem, kaj bi ji on lahko povedal o Prešernu; že na pogled se ji je zdel velik poznavalec njegove poezije.
Ko je nekaj dni pozneje že skoraj pozabila na Tinino nalogo, jo je nečakinja poklicala po telefonu in ji veselo oznanila, da je za spis dobila petico. »Esej bom prebrala na šolski proslavi. Nujno moraš priti zraven.«
***
Sofija je pred začetkom proslave skočila še k frizerju, vendar je striženje trajalo nekoliko dlje kot po navadi, zato je prišla v šolsko avlo z nekaj minutami zamude. Njena nečakinja je že bila na odru, in da ne bi motila dogajanja, je Sofija ostala pri vratih. Nenadoma je opazila postavo, ki se ji je bližala. Zdela se ji je znana – in že čez nekaj trenutkov se je zagledala v obraz gospoda Merca.
Ob sklepnem aplavzu jo je, kot bi bilo samoumevno, prijel za roko in jo odpeljal iz dvorane. »Čestitam,« je rekel s smehljajem na obrazu, »vaše zanimanje za Prešerna je torej vendarle imelo razlog.«
»Kako?«
»Opazil sem, da se vas je Tina zelo razveselila, ko ste stali pri vratih. Iz tega sklepam …«
»Tini sem samo pomagala pri urejanju citatov,« je začela pojasnjevati.
Pokimal je, dvignil prst k ustom in zašepetal: »Tudi jaz nočem, da bi učenci izvedeli, da sem se o pesniku pripravljal zadnji hip.«
Počasi se je Sofiji posvetilo, kdo je bil moški. Razumevajoče je pokimala.
»Drži. Filip Merc, Sofijin učitelj slovenščine,« se je predstavil. »In zdajle bi mi zelo prijal kozarec pijače ter inteligenten pogovor s čudovito žensko. Vas smem pod svojim dežnikom, pravkar je namreč začelo deževati, povabiti na kavo?« Zdaj se je pobalinsko nasmehnil.
Sofijino srce je poskočilo. »Seveda,« je šepnila in se tesneje stisnila k njemu, saj je v tem trenutku začutila na sebi prve dežne kaplje.
»Potem pa pojdiva in nazdraviva na Prešerna, ki naju je pripeljal skupaj!«