»Je ta nova?« Dekletce z angelskimi kodri jo je gledalo z zanimanjem.
»Da, jaz sem Melanija.«
»Moje ime je Špela,« je rekla mala in zbežala po stopnicah v prvo nadstropje. V naslednji sekundi je bilo iz njene sobe slišati glasbo o Žogici Marogici.
»Ljubek otrok,« je dejal Aleksander Vigend opravičujoče. »Kmalu bosta skupaj uganjali norčije.«
Skupaj uganjali norčije? Tako si Melanija kot nova gospodinjska pomočnica pri zdravniku Vigendu ni predstavljala svojih obveznosti. Zato je na svoj prvi delovni dan malce zamišljeno obstala v kuhinji. Okoli nje je bil srednje velik kaos: sponke za lase ob politem mleku, pod mizo plišaste živali, žvečilni gumi na kozarcu za sok.
»Špela?« je poklicala Melanija. »Prideš malo sem.«
»Ali ne najdeš sesalnika za prah?« Špela je priskakljala v kuhinjo.
»Ne, želim, da mi pomagaš počistiti.«
»Ampak za to delo moj oče plačuje tebe.« Njena osuplost je bila pristna.
»Veš kaj …« Melanija je sedla na stol in pogledala Špelo, »… šele ko končam delo v kuhinji, lahko grem s tabo na bazen.«
»Kaj res? Z mano bi šla na bazen?« Špela jo je nejeverno gledala. »Druge so hotele le počistiti in kar naprej so nekaj sitnarile.«
Melanija se je zasmejala. »Torej, mi boš pomagala?«
Špela je pokimala in tako je bila govora o pospravljanju konec. Melaniji je bila nova služba iz ure v uro bolj všeč – Špela je bila ljubek in vesel otrok, res ji je prirasla k srcu.
Slaba stran te medalja je bila, da si je Melanija nakopala celodnevno zaposlitev, saj je Aleksander Vigend delal zelo dolgo in je morala večkrat prestavljati svoje zmenke s prijateljicami. Očitno je bilo, da ne opravlja le gospodinjskih del, ampak je bila hkrati tudi varuška in učiteljica klavirja.
»Za naju ste zares dragoceni, zlasti za mojo hčer,« ji je pojasnil Aleksander, ko je morala Melanija spet delati nadure. »Špela se še z nobeno pomočnico ni tako dobro ujela.« Nasmehnil se ji je. »Kmalu bova s hčerjo preživela podaljšani konec tedna z znanko in takrat boste gotovo prosti.«
Melanija je vedela, da je bilo tej znanki ime Barbara. Elegantna zdravnica, ki se je zelo zanimala za Aleksandra, zato se ji to ni zdelo čudno. Bil je nadvse privlačen moški. Preživeti konec tedna z njim bi bilo gotovo čudovito. Zavzdihnila je in se zbrala. Bila je gospodinjska pomočnica. Aleksander je v njej videl dobro dušo, ki vzdržuje hišo in zabava Špelo. Bilo bi nespametno, da bi se zaljubila vanj. In morala je res paziti, da se ji to ne bi res zgodilo.
 
»Potrebovala bom veliko plavalnih pripomočkov,« je rekla Špela, ko ji je Melanija pomagala pripravljati kovček za izlet konec tedna.
»Kam pa se boste odpeljali?« je bila presenečena Melanija.
»Ne vem, tam je vse pod eno veliko streho, pravi Barbara.«
»To bo gotovo vodni in zabaviščni park z veliko bazeni in tobogani,« ji je pojasnila Melanija zamišljeno. »Zabavno bo, boš videla.«
»Jasno.« Špela se ji je nenavadno široko nasmehnila, zato je Melanijo obšla slaba slutnja.
In res – ko je v ponedeljek spočita in dobre volje odprla vrata kuhinje, kjer sta Špela in njen oče sedela ob zajtrku, je opazila, da je bilo njuno razpoloženje klavrno.
»Meliii!« Špela ji je kljub temu sijoča padla okoli vratu.
»Sedi nazaj in pojej,« je hčeri ukazal Aleksander in pokimal Melaniji. »Dobro jutro!«
Ups, je pomislila ona. A ker ji ni nič pametnejšega padlo na pamet, je kljub temu vprašala, kako sta preživela konec tedna.
Špela je nekoliko ovinkarila. »No, ja, Barbara je bila jezna name, ker sem se z njenim nakitom igrala princesko.«
»To ni vsa zgodba, mala dama!« jo je opozoril oče.
»Njen beli avto sem hotela le malo polepšati z laki za nohte!«
»Pa si ga le grdo popackala!« je rekel Aleksander, nato pa pogledal Melanijo. »In od vas sem pričakoval, da veste, da kopalke, plavalni rokavčki in gumijasti delfini na pokritem smučišču nimajo kaj iskati!«
Melanija je strmela v njegove iskreče se oči. »Ampak mislila sem …« Pogledala je Špelo, ki je kot nedolžni angel iz škatle zajemala kosmiče. »… da greste v zabaviščni park z bazeni.«
Aleksander Vigend je zmajal z glavo in vstal od mize. »Danes bom jedel zunaj,« je rekel hladno. Nato je po glavi pobožal Špelo. »Bodi pridna.«
»Barbara je koza,« je dejala Špela, takoj ko je njen oče zaprl vrata. »Očka hoče imeti samo zase.«
»Ja, ampak …« Melanija je sedla k njej za mizo. »Tudi tebe ima gotovo rada.«
»Ne,« Špela je zmajala z glavo.
Melanija je zavzdihnila. »Poslušaj, gospodična. Tvojemu očetu je Barbara gotovo zelo všeč in …«
»Mislim, da ne. Nikoli je ne gleda tako kot tebe!« Melanija je v hipu zardela.
»Pač,« je zagrulila Špela. »Ampak le takrat, kadar ti tega ne vidiš.«
To je bil vendar popolni nesmisel! Vseeno je Melanija zdaj natančneje pazila na to, kako se je Aleksander vedel do nje. In po nekaj dneh je bila 100-odstotno prepričana: naokoli bi lahko hodila v krompirjevi vreči in s punkovsko pričesko, pa zdravnik tega ne bi niti opazil!
Čeprav si je težko priznala, Aleksander v njej ni videl ženske. Nič nenavadnega: ni bila tako strokovno podkovana kot Barbara, niti ni imela tako elegantne pričeske. In glede njenih nohtov …
»Ali jokaš?« Špela je sedla poleg nje na delovno površino v kuhinji.
»Ne,« Melanija si je obrisala oči. »To je zaradi čebule, ljubica. Tvoj oče danes za večerjo pričakuje gosta.
»Barbaro?«
»Domnevam.«
V nasprotju s svojim značajem je bila Špela tokrat tiho. Nato je šla v svojo sobo in spet poslušala glasbo iz Žogice Marogice.
Melanija je zavzdihnila. Ta večerja za dva, ki jo ravno pripravlja, naj bi bila pobotanje z Barbaro za pokvarjeni konec tedna. Nekako je imela občutek, da so njeni dnevi v tem gospodinjstvu šteti, saj nebo, ko se bo Aleksander spečal z Barbaro, več delala tu, čeprav jo bo Špela še tako močno pogrešala. Ampak druga ženska ob Aleksandrovi strani …
Takoj je pomislila na čudovit večer, ki so ga imeli popolnoma spontano v troje. Aleksander se je presenetljivo zgodaj vrnil domov, zato se je lahko še malo poigral s hčerjo in za tem zakuril v kaminu. Videti je bil še bolj privlačen kot ponavadi. Vse je potekalo tako harmonično, tako popolno. A gotovo je globoko v sebi ves čas mislil na Barbaro, kako bi bil raje v njeni družbi.
 
Špela je spala. Melanija je še enkrat pogledala pogrnjeno mizo v jedilnici in si želela, da bi sama lahko povečerjala z njim. Pojedina za dva. Zavzdihnila je, odrinila misli in oblekla jakno. Ravno ko je želela za seboj zapreti vhodna vrata, ji je nasproti prišel Aleksander z rdečo vrtnico v rokah.
»Žal mi je, da sem malo zamudil.«
»Ni problema, vso hrano sem dala na toplo.« Melanija se je izognila njegovemu pogledu. »Želim vam lep večer.«
Nenadoma je položil svojo roko na njeno ramo. »Ampak, saj sva vendar dogovorjena.«
»Prosim?« Melanija ga je pogledala naravnost v oči.
»Večerja za dva,« se ji je nasmehnil. »Dejali ste, da imate danes čas.«
Gledala ga je brez besed.
»Saj si niste premislili?«
»Ne, ne …« je zastokala zmedeno. »Očitno sem vas narobe razumela.«
»Potem moram nujno biti bolj jasen,« Aleksander ji je ponudil rože. »Zelo bi bil vesel, da bi se lahko bolje spoznala.«
»Tudi jaz!« Melanijino srce je hitreje poskočilo.
»Je bilo to dovolj jasno?« je vprašal tiho, »ali naj bom še bolj natančen?« Pogledal jo je globoko v oči in jo nežno poljubil na lica. »Si zdaj razumela vse?«
»Tu je moj odgovor!« Melanija ga je poljubila in se zasmejala. Po dolgem času je spet lebdela na oblaku sreče.