Njuna pogleda sta se srečala v ogledalu frizerskega salona, ki ga je Iris redno obiskovala. Nasmehnila se je. Tudi on ji je odgovoril z nasmehom. Bil je prisrčen trenutek, poln čarobnosti, kar je Iris ganilo v dno srca.
Zdaj se je okoli dečkovega obraza vrtela direktorica salona Monika Breu. »Živijo, Teo, te postrižem kot vedno?« Teo je pokimal. »Ja, kot vedno, ampak potem bi rad še en svetel pramen na desni strani.«
Frizerka se je začudila: »Si to povedal tudi očetu?«
»Z novo pričesko bi rad presenetil prav njega,« je pojasnil Teo z veselim glasom.
Iris je prizor zasledovala v ogledalu in se namuznila.
»No, to bo pa res presenečenje. Svetli prameni so bolj za deklice,« je menila gospa Breu.
»Kje pa!« je nasprotoval Teo. »Trije moji prijatelji imajo takšnega za srečo. In res so kul.«
»Kaj takšnega!« S skomigom ramen se je Monika obrnila k Iris. »Oprostite, trajalo bo še nekaj trenutkov.«
»Ja, ja, nič hudega,« je odvrnila Iris, »vaša mala stranka je zelo prikupna. Naredite mu kar tri pramena.«
»Bomo videli.« Monika je bila spet pri Teu. »Veš, da je treba pramene dodatno plačati?«
»Seveda, želim si jih za rojstni dan,« je razpredal deček samozavestno. »Očka mi jih bo gotovo podaril.«
»No, potem pa naj bo!« je sklenila frizerka in pomignila svoji vajenki, naj poskrbi zanj.
»Ali mali nima več matere?« je Iris vprašala šefinjo.
»Ima, vendar sta starša ločena. Ona živi nekje v tujini, njegov oče pa je zelo prijeten in odlično skrbi zanj. Le časa verjetno nima dovolj, da bi ga spremil k frizerju.«
»Razumem,« je zašepetala Iris. »Kaj menite o tem, da bi mu jaz plačala pramene,« je nenadoma vprašala Moniko.
»Zakaj bi to storili? Saj njegov oče ni ravno revež.«
»Rada bi, da se mu uresniči želja, ne da bi zato moral dodatno prositi očeta.«
Monika se je zasmejala. »Prijazna zamisel.« Spontano se je obrnila k Teu. »Si slišal, dama te povabi na pramen za srečo!«
Iris je zmajala z glavo: »Ah, pustimo damo. Jaz sem preprosto Iris.«
»Hvala, Iris,« je odvrnil Teo proti njenemu obrazu v ogledalo. »To je moje prvo darilo za rojstni dan.«
 
Iris je zadovoljno opazovala svojo novo pričesko, nato pa še svetleči pramen na Teovi glavi. »Super je videti – tvoj pramen za srečo!« je vzkliknila.
»Ja, res, hvala še enkrat.« Teo je splezal s frizerskega stola in prišel do Iris. »Veš, česa sem se spomnil: srečo ti podarjam nazaj, obdržal bom le pramen. O. K.?«
»O. K.! Srečo nujno potrebujem,« je dejala Iris, vendar je Teo, ki je že odbrzel iz studia, najbrž ni več slišal.
»Očka,« je takoj za tem zaklical mali in mu stekel naproti. Irisino srce je nenadoma začelo biti hitreje. Pred salonom je zagledala moškega, očitno Teovega očeta. Zelo ji je ugajal.
»Živijo, dober dan, moje ime je Tomaž,« se je moški predstavil Iris. »Hvala, da ste mi s svojim darilom olajšali težko odločitev.« Zasmejal se je.
Iris je zmanjkalo besed, nekaj čudovitega, neizgovorljivega je kot oblak obviselo nad njimi. Nato je Tomaž globoko zajel sapo. »S Teom sva nameravala iti na kosilo. Bi morda šli z nama?«
»Hvala za povabilo, žal ne morem. Grem še na obisk k prijateljici v bolnišnico.«
»Škoda,« je rekel Teo.
»Ja, res škoda,« je ponovil še njegov oče. Nekaj trenutkov so stali drug ob drugem brez besed.
»Iti moram,« je končno rekla Iris obotavljajoče.
 
»Saj si popolnoma zmešana,« je dejala prijateljica Greta, ko ji je v bolnišnici Iris poročala o svojem pripetljaju v frizerskem salonu. Ponudila ji je kozarec čaja – edino, kar je poleg vode v bolnišnici lahko pila – in nazdravila: »Na srečo, moje zdravje in vse, ki jim je ime Tomaž ali Teo.«
Iris ji je zamišljeno pritrdila: »Popolnoma prav imaš, nisem se vedla primerno. Beg pred ljubeznijo bi lahko rekli. Res ne vem, zakaj nisem šla z njima na kosilo.«
»Prepozno,« jo je opomnila Greta.
»Seveda lahko frizerko vprašam za naslov,« se je spomnila Iris.
»Ne, bolje je počakati,« je menila njena prijateljica.
In Iris je čakala. Po treh dneh ji je postalo jasno, da se je spustila v nesmiselno igro s svojo usodo. Če bo želela kaj v svojem življenju spremeniti, mora stvari vzeti v svoje roke. Ravno ko je razmišljala o svojem naslednjem koraku, je zazvonil telefon.
»Živijo, Iris, tukaj Teo. Nujno moraš priti na moj rojstni dan. V soboto ob štirih.«
»Od kod pa imaš mojo telefonsko številko, Teo?«
»V frizerskem salonu sem vprašal. Saj so zelo prijazni.«
»Ja, prav imaš,« se je nasmehnila Iris. »Hvala za povabilo, ali tvoj oči ve zanj?«
Bilo bi prelepo, da bi se on spomnil nanjo, vendar je Teov kratki odgovor Ne sanje o tem razpočil kot milni mehurček.
»Boš prišla?« je tokrat Teo vprašal bolj boječe.
»Seveda,« je odvrnila Iris in si zapisala njegov naslov.
»Se že veselim,« je rekel Teo in odložil slušalko.
 
»Vi?« je vprašal Teov oče na vhodnih vratih vidno presenečen.
»Teo me je povabil,« je pojasnila Iris pogumno, čeprav nekoliko v zadregi.
Potem pa le vstopite v naš razbojniški brlog.
Prav zares so bili Teo in njegovi prijatelji videti zelo nevarni. Zamaskirani so bili z brado in okoli glave so imeli zavite pisane brisače.
»Iris, lepo, da si prišla,« jo je pozdravil Teo. »To so moji prijatelji Mirko, Jani in Taras,« jih je predstavil in jim povedal, da je Iris tista, ki mu je podarila pramen, on pa je njej v zameno dal srečo.
»Bomo videli, ali je bilo tvoje darilo za kaj,« se je vmešal Teov oče. Iris je podal svoj razbojniški klobuk in jo razglasil za kapitana. »Zdaj lahko namesto mene ukazuje.«
»Ne,« so protestirali otroci, »ženska že ne more biti razbojnica.«
»Zakaj pa ne?« je zanimalo Iris.
»Ker si lahko edino razbojnikova nevesta. Žena od kapitana.«
Iris je pogledala Tomaža in pri tem začutila, kako jo je oblila rdečica.
»To je prav presenetljiv začetek igre,« se je namuznil on. »Bomo videli, kaj bo še prinesel večer.«
In na naslednje prijetno presenečenje ni bilo treba čakati prav dolgo. Ko so zvečer Teovi prijatelji odšli, je Tomaž odprl steklenico penine. Nato je dvignil kozarec. »Na čudovit dan. In na Teov srečni pramen, ki naju je pripeljal skupaj!«